Najboljši nogometaš, za katerega niste nikoli slišali

"Najboljši nogometaš, za katerega nikoli niste slišali." Tako Angleži pravijo Robinu Fridayju. Nekdanjemu, že pokojnemu nogometašu, ki je bil rojen, da postane zvezda. Popoln napadalec, so trdili vsi, ki so se na nogometnih igriščih in ob njih družili z njim. A tudi svojeglav človek, ki je živel po svojih pravilih.

O njem so pisali knjige, o njem so snemali filme, o njem so spisali na stotine zgodb. Pa čeprav je igral le v drugi in tretji angleški ligi. Prvega razreda angleškega nogometa ni niti povohal. Če bi bil malo bolj discipliniran, bi ga lahko. A veliko bolj kot nogomet na najvišji ravni so temu nogometnemu hipiju dišali ženske, cigarete, alkohol in tudi droge.

Kot štiriletnik je žongliral s pomarančo

Rodil se je v Londonu in že kot štiriletnik kazal neizmeren talent za krotenje nogometne žoge. "S pomarančo je žongliral brez težav. Spravil jo je za vrat, jo vrgel v zrak in jo ustavil z nogo. Pa potem nazaj," je nogometne veščine mladega Fridayja opisal njegov oče.

Ko je prestopil prag nogometne šole, je hitro začel opozarjati nase. Ko je bil star 12 let, je začel trenirati v nogometni šoli Crystal Palacea. Potem se je selil v Queens Park Rangers, Chelsea in na koncu Reading, a nikjer ni zdržal dolgo. Igral je svojo igro, za mnenje drugih mu ni bilo mar, zato je povsod prihajal navzkriž s trenerji. In kmalu tudi z zakonom.

O njem so napisali knjigo, o njem snemajo film

Da je zgodba o Fridayju še kako zanimiva, priča tudi to, da so jo na Otoku že pred časom spravili na papir, zdaj jo bodo še na filmska platna. Friday bo naslov filma, ki ga snemajo o njem. Robina bo igral britanski filmski igralec Sam Claflin. Knjiga, ki je že izšla in je bila iztočnica za film, pa nosi naslov Najboljši nogometaš, ki ga niste videli.

S 15 leti je pristal v poboljševalnici

Ko je bil star 15 let, je pristal v poboljševalnici in tam ostal leto in pol. Igral je za tamkajšnje nogometno moštvo in navduševal. Snubcev njegovega nogometnega znanja je bilo kar nekaj, na članski ravni ga je najprej začel razkazovati pri polprofesionalni ekipi Walthamstow Avenue, na amaterski je igral še za Hayes in Enfield, med profesionalce pa je vstopil pri Readingu leta 1974.

Toda ta je bil takrat šele v tretji angleški ligi. V prvih treh sezonah je navduševal. V prvi niti ne toliko, dosegel je štiri gole. V drugi se je ustavil pri 18 golih, v tretji, v sezoni 1975/76, je dosegel kar 21 golov in Reading popeljal v drugo ligo. V dveh sezonah zapored je bil najboljši strelec in igralec kluba.

Kako so navijači Readinga pred nekaj leti navdušeno pozdravili vnuka Robina Fridayja:

Skrbel je za škandale, a navijači so ga oboževali

Čeprav je iz tedna v teden skrbel za škandale na nogometnih igriščih in zunaj njih, so ga navijači oboževali. Zaradi tega, ker je kljub alkoholu, drogam in ponočevanju iz tekme v tekmo zabijal gole in moštvu prinašal zmage, so njegovo trpinčenje samega sebe trpeli tudi njegovi nadrejeni.

A leta 1976 so imeli dovolj. Zamujal je na treninge in tekme, včasih ga na spregled ni bilo tudi po nekaj dni, ni manjkalo sporov s trenerji in tudi s soigralci. Po polovici sezone so izgubili potrpljenje in ga prodali.

• George Best: Človek, ki je nogomet z zadnje strani preselil na naslovnice časopisov

Prvoligaši so slišali za njegove težave, zato so se ga otepali

Čeprav so se z mislijo, da bi ga zvabili k sebi, spogledovali številni najboljši angleški klubi, se to ni zgodilo. Vsi po vrsti so namreč še kako dobro vedeli, za kakšnega igralca gre. Za nogometaša, ki živi v svojem svetu. Tveganje bi bilo preveliko. Pri Cardiff Cityju so mislili drugače in ga pripeljali k sebi.

V Walesu se je zgodba ponovila. Navijači so ga vzljubili in ga vzeli za svojega, nadrejeni so se pogosto prijemali za glavo. Včasih zaradi incidentov, ki jih je povzročal. Drugič zaradi mojstrovin, s katerimi je razvajal gledalce. Številni med njimi so na štadion prihajali prav zaradi njega in radovednosti, kaj bo ponudil na nogometni zelenici.

V prvi sezoni v Walesu se je ustavil pri šestih golih, že v drugi je bilo njegove zgodbe v Cardiffu konec. Na začetku priprav se ni pojavil in v klub prišel šele oktobra. Izgovarjal se je, da ima hepatitis, a je klubska zdravniška služba hitro ugotovila, da laže. Kljub temu so ga v Cardiffu obdržali, a kmalu doživeli nov šok.

Dovolj je imel ljudi, ki so mu govorili, kaj naj dela

Na prvi tekmi po vrnitvi na igrišča je poskrbel za škandal. Na tekmi proti Brightonu je nasprotnika udaril v obraz in bil izključen. Cardiff je tekmo izgubil z 0:4, njegov trener je bil po tekmi ves iz sebe. "Kar je preveč, je preveč. Privoščiti si takšno neumnost na prvi tekmi, ki jo je odigral. To je nezaslišano!" je besnel, a v Walesu ga niso odslovili. Vedeli so namreč, da bi si s takšno potezo nakopali težave med navijači. Ti so Fridayja, pa če je naredil še takšno neumnost, namreč oboževali. Zdelo se je celo, da ga imajo po vsakem incidentu raje.

Namesto tega je klubskemu vodstvu uslugo naredil kar Robin sam. Odigral je še eno tekmo, nato pa 20. decembra leta 1977 vkorakal v klubsko pisarno in rekel: "Dovolj imam ljudi, ki mi govorijo, kaj naj delam." Po tem je odšel iz sobe, zaloputnil vrata in se ni več vrnil.

Najboljši v zgodovini

Čeprav je bil nogometni profesionalec le štiri leta, ga pri Readingu in Cardiff Cityju ne bodo pozabili nikoli. Ne verjamete? Navijači obeh klubov so ga v več anketah izbrali za najboljšega nogometaša v zgodovini svojih klubov.

Po le štirih letih je, star 28 let, končal noro nogometno pot in svoje odločitve ni več spremenil. Čeprav so si številni želeli, da bi bilo tako. Navijači Readinga so celo podpisovali peticijo, s katero so ga želeli prepričati, naj se vrne, a se ni dal.

"Koliko ste stari, me je vprašal, ko sem prišel do njega," je zgodbo o tem, kaj se je zgodilo, ko ga je želel zvabiti nazaj v klub, povedal takratni trener Readinga Maurice Evans in nadaljeval: "Ste enkrat starejši, pa ste doživeli pol tega, kar sem do zdaj doživel jaz, mi je povedal v obraz."

Prispevek o Robinu Fridayju na BBC:

Friday se ni dal motiti. Še naprej je živel svoje noro življenje, menjaval žene drugo za drugo, poročen je bil kar štirikrat, in kljuboval svetu okoli sebe. Ženske, cigarete, alkohol in droge, ne nujno v tem vrstnem redu, vse do 22. decembra leta 1990, ko je, star 38 let, umrl. Zaradi prevelikega odmerka heroina.

Številne nore zgodbe, ki jih je spisal

Veselje po enem izmed golov Foto: Twitter - Voranc Za seboj je pustil številne spomine na mojstrovine, s katerimi je navduševal na nogometnih zelenicah, in številne zgodbe o norčijah, ki jih je počel.

Pred debijem v Cardiff Cityju je popival do ranega jutra, spal le dve uri, a nato na tekmi zablestel in dosegel dva gola.

Še pred tem, ko se je v Wales peljal na podpis pogodbe, je pristal v zaporu, ker ni imel karte za vlak in se je sprl s kontrolorjem. Izpustili so ga šele takrat, ko so pri klubu zanj plačali varščino. 

Nekoč je na trening prišel nag, pod roko pa je nosil laboda, ki si ga je "sposodil" v bližnjem jezeru. Seveda je bil povsem pijan.

Zgodilo se je, da je na tekmo svojega kluba zamudil, saj je popival v bližnjem pubu. Čeprav je bil pijan, ga je trener poslal v igro, zadel je v polno. Friday je dosegel zmagoviti gol.

Po enem izmed golov, ki ga je zabil, je stekel k policistu in ga poljubil naravnost na usta. "Opazil sem, da ga zebe. Želel sem mu pognati kri po žilah, da se ne bi prehladil," je pojasnil pozneje.

Ko je odšel na večerjo s soigralci, je prišel v plašču. Pozneje, ko je po grlu vseh steklo nekaj alkohola, je odšel na plesišče in odgrnil plašč. Pod njem ni imel oblečenega ničesar. Nag je plesal in se ni dal motiti.

Ko so se s klubskim avtobusom peljali na neko tekmo, je ob postanku ugotovil, da so v bližini pokopališča. Odlomil je en nagrobnik in ga postavil ob trenerja, ki je spal. Ko se je zbudil, ga je čakalo veliko presenečenje.

Imel je vse, le pameti ne

To so le nekatere izmed zgodbic, ki jih je mogoče slišati o njem. Eni govorijo tako, drugi malce drugače. Vsi pa so enotni, ko beseda nanese na eno. Njegove nogometne veščine.

"Bil je popoln napadalec. Nogometaš, ki je imel vse. Le pameti ne," povedo v en glas vsi, ki so ga videli vsaj enkrat brcniti nogometno žogo.