Torek, 6. 2. 2024, 4.00
2 meseca, 3 tedne
Obletnica letalske nesreče, v kateri je umrlo osem igralcev Manchester Uniteda
Tragedija, ki je v svetu nogometa pustila globok pečat #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,27
Navijači Manchester Uniteda so se v nedeljo na Old Traffordu na tekmi proti West Hamu (3:0) spomnili na nogometaše, ki so umrli v letalski nesreči leta 1958.
Današnji dan leta 1958 se je v zgodovino nogometnega kluba Manchester United zapisal kot najbolj črn dan v njihovi zgodovini. V strmoglavljenju letala na poti od Beograda proti Manchestru s postankom zaradi točenja goriva v Münchnu je umrlo osem igralcev, ki so veljali za največje talente otoškega nogometa. Podrobnejša analiza nesreče je spremenila letalski protokol in preprečila ponovitev podobnih tragedij.
Žrtvam letalske nesreče sta se z vencema poklonila tudi trenerja Manchester Uniteda in West Hama Erik ten Hag in David Moyes.
Tudi navijači so se v nedeljo pred tekmo spomnili na žrtve letalske tragedije.
Letalo s 44 potniki, med njimi je bilo 17 nogometašev Manchester Uniteda, 11 športnih novinarjev in nekaj jugoslovanskih potnikov, je iz Beograda potovalo proti britanskemu otočju, a se je spotoma ustavilo v Münchnu, da bi dotočilo gorivo.
Nogometaši na krovu so bili izvrstno razpoloženi - v Beogradu so na stadionu JNA le dan pred nesrečo na povratni tekmi četrtfinala evropskega pokala remizirali s Crveno zvezdo (3:3) in zaradi zmage na prvi tekmi (2:1) napredovali v polfinale.
Letalska nesreča pred 66 leti je močno spremenila usodo nogometnega kluba Manchester United. V nesreči na letališču v Münchnu je umrlo osem nogometašev tega kluba, ki so se le dan pred nesrečo v Beogradu uvrstili v polfinale evropskega pokala.
Letak, ki vabi na četrtfinalno tekmo evropskega pokala med Crveno zvezdo in Manchester Unitedom. Zadnjo, ki so jo rdeči vragi odigrali v legendarni postavi Busty Babes.
Usoden tretji poskus
Nesreča na münchenskem letališču se je zgodila 6. februarja 1958 ob 15.03, ko sta se pilot James Thain in kopilot Kenneth Rayment odločila, da še tretjič poskusita vzleteti.
Prva dva poskusa sta se zaradi težav z močjo motorja izjalovila, zato so se potniki za krajši čas umaknili v letališko zgradbo, eden najobetavnejših nogometašev tistega časa Duncan Edwards pa je svoji stanodajalki v Manchester že poslal telegram, v katerem ji je sporočil, da so vsi poleti odpovedani in da se vrne dan pozneje.
Kratek film o letalski nesreči nogometnega kluba Manchester United:
A pilota se nista vdala. Viri poročajo, da Thain ni hotel porušiti voznega reda, poleg tega si je srčno želel, da bi dragocene potnike pravočasno pripeljal na cilj.
V letalski nesreči se je huje poškodoval in zaradi posledic nesreče pozneje umrl Duncan Edwards, za mnoge eden najobetavnejših angleških nogometašev.
Kriva je bila plundra na stezi, ne led na krilih
Za nekatere je ta za vedno ostal nedosegljiv, tudi za osem igralcev Manchester Uniteda. Kot je razkrila raziskava desetletje po nesreči, je bila zanjo usodna plast plundre na izteku letališke steze, ki je pilotoma preprečila pravočasno pospeševanje in dvig letala.
Ker sta bila pri tem neuspešna, je letalo trčilo v varnostno ograjo, jo prebilo in se zaletelo v eno od hiš za njo. Ob tem se je letalo prepolovilo in zagorelo.
Vratar Manchester Uniteda Harry Gregg je iz gorečega letala rešil več ljudi, tudi nosečo žensko z otrokom.
Vratar Manchestra Harry Gregg postal veliki junak
Tisti, ki so bili lažje ranjeni, so pomagali reševati življenja. Med njimi sta bila tudi vratar Harry Gregg, ki je iz letala rešil tudi ženo jugoslovanskega diplomata Vero Lukić (bila je v tretjem mesecu nosečnosti) in njeno hčerko Vesno ter pomagal hudo ranjenemu menedžerju kluba Mattu Busbyju, in takrat komaj 20-letni Bobby Charlton, eden največjih angleških nogometašev.
Gregg je več let po nesreči srečal ženski, ki ju je rešil iz letala: Vero in Vesno Lukić.
Carlton je pozneje postal ikona angleškega nogometa (med letoma 1956 in 1973 je na 758 uradnih tekmah dosegel 249 zadetkov in z reprezentanco leta 1966 osvojil naslov svetovnega prvaka), pozneje je za svoj prispevek k športu na podelitvi športnih nagrad laureus v Londonu prejel nagrado za življenjsko delo. Ker se prireditve zaradi operacije ni mogel udeležiti, je nagrado v njegovem imenu prevzel takratni trener rdečih vragov, sir Alex Ferguson.
Letalsko nesrečo je preživel tudi Bobby Charlton, angleški reprezentant, ki je leta 1966 z angleško reprezentanco osvojil naslov svetovnega prvaka in bil izbran za evropskega nogometaša leta 1966.
Umrlo je 23 potnikov, med njimi osem nogometašev
V nesreči je umrlo 23 potnikov (20 takoj, trije v bolnišnici), med njimi tudi osem nogometašev, ki so predstavljali jedro Manchester Uniteda, trener in dva funkcionarja, kopilot, navijač in predstavnik potovalne agencije.
Nogometaši, ki so umrli v letalski nesreči: Roger Byrne, Eddie Colman, Mark Jones, David Pegg, Tommy Taylor, Geoff Bent, Liam Whelan in Duncan Edwards.
Nesreča je končala obdobje Busty Babes, po mnenju mnogih najbolj nadarjene generacije nogometašev na britanskem otoku.
21 srečnežev
Nesrečo je preživelo 21 potnikov, med njimi tudi trije novinarji in fotograf, poročevalec časnika News Chronicle Frank Taylor, ki je pozneje postal peti predsednik Mednarodnega združenja športnih novinarjev (AIPS).
Menedžer Manchester Uniteda Matt Busby se je v nesreči huje poškodoval, a je pozneje povsem okreval. Uspelo mu je sestaviti še eno uspešno moštvo in z njim leta 1968, deset let po tragični nesreči, osvojiti evropski pokal, ki bi ga po mnenju mnogih morali že usodnega leta 1958.
Nova generacija Busby Babes
Menedžer kluba Busby (nogometaši, šlo je za pretežno mlado ekipo, so po njem dobili vzdevek Busby Babes) se je v nesreči hudo poškodoval, a je preživel in pozneje oblikoval novo zasedbo Uniteda. Ta je deset let po nesreči kot prvi angleški klub v zgodovini osvojila naslov evropskega prvaka. V finalu evropskega pokala so na Wembleyju s 4:1 premagali Benfico.
Manchester United je leta 1968 z zmago nad Benfico osvojil naslov evropskega prvaka:
A pot do tja je bila vse prej kot preprosta. Busbyjevo trenersko mesto je po letalski nesreči zasedel njegov pomočnik Jimmy Murphy, ki je z Busbyjem iz mladinskih pogonov na novo sestavil člansko ekipo.
Ob tem so se angažirali tudi drugi klubi. Liverpool jim je ponudil pet svojih nogometašev, pomagati pa je želel tudi Real Madrid, ki je bil pripravljen do konca sezone posoditi napadalca Alfreda Di Stefana, a je angleška nogometna zveza to preprečila.
United je bil do letalske tragedije vodilni na lestvici angleškega prvenstva, potem pa so do konca sezone 1957/58 zmagali le na eni ligaški tekmi. V polfinalu evropskega pokala (kamor so se uvrstili po zmagi nad Crveno zvezdo le dan pred nesrečo) jih je s 5:2 izločil Milan.
Spomin na 6. februar še živi
Tragičnega dogodka se vsako leto spomnijo v Manchestru, kjer je več spominskih obeležij. Na stadionu Old Trafford sveti večna luč, na nesrečo pa spominja tudi spominska plošča. Tudi v Münchnu na tragedijo spominja posebno obeležje na Manchesterplatzu.
Pomembna spoznanja za letalstvo
A nesreča ima tudi globlji pomen – natančna analiza dogodka je prinesla spoznanja, ki so preprečila ponovitev podobnih nesreč. Glavni poudarek je bil na veliki nevarnosti, ki jo lahko povzroči plundra na letališki stezi.
Tragični lik – pilot James Thain
Pilot James Thain je deset let po nesreči dokazal, da ni kriv zanjo in za smrt 23 ljudi.
Čeprav je nesrečo preživel, pa je bil eden najbolj tragičnih likov letalske nesreče pilot James Thain, odlikovani pilot angleškega vojnega letalstva (RAF), ki so ga okrivili za nesrečo.
Vodstvo münchenskega letališča ga je namreč obtožilo, da ni poskrbel za čiščenje ledu na krilih, kar naj bi bilo usodno za nesrečo letala, čeprav so obstajale priče, ki so trdile nasprotno.
Thain je s pomočjo žene, kemičarke po izobrazbi, dokazal, da za nesrečo in smrt 23 ljudi ni kriv on, ampak letališko osebje, ki ni poskrbelo za čiščenje letalske steze.
Čeprav so ga deset let po nesreči oprostili krivde, v letalstvu ni več dobil priložnosti.
Umrl je zaradi srčne kapi, star komaj 54 let, mnogi ga imajo za 24. smrtno žrtev nesreče.
