Milan Mandarić: Zlatku Zahoviću želim veliko sreče v boju za drugo mesto

"Preden začnem, mi morate nekaj obljubiti," nas je na začetku pogovora v svoji klubski pisarni Olimpije, v kateri, razpet med Ljubljano, Londonom in San Franciscom, v zadnjem letu preživi največ časa, z resnim glasom opozoril 78-letni bogati ameriški poslovnež srbskega rodu. "Obljubite mi, da bom na fotografijah videti dobro," je skozi smeh prosil našega fotografa in takoj poskrbel, da je napetost izginila. V skoraj dve uri trajajočem pogovoru niti enkrat ni dal vtisa, da ga v njegovem zelo zgoščenem urniku motimo. Po približno desetih minutah pogovora je zazvonil njegov telefon, a se ni javil. Ugasnil ga je in se povsem posvetil odgovorom na vprašanja, ki jih ni bilo malo. Pogovarjali smo se predvsem o Olimpiji, a še o marsičem drugem. Tudi o Josipu Brozu Titu, Stevu Jobsu in Georgu Bestu. Vsi trije so igrali pomembne vloge v njegovem življenju.

Pravite, da ste v Slovenijo prišli zato, ker ste navezani na nekdanjo skupno Jugoslavijo, a zakaj potem niste odšli v hrvaški ali srbski nogomet, ki imata v svetu veliko večjo veljavo? Moje poreklo je srbsko, beograjska Crvena zvezda in Partizan me že 20, 30 let vabita, zato se marsikdo čudi, zakaj sem prišel v Slovenijo, a iskal sem prostor, kjer se dela pošteno. Nimam volje in moči, da bi se bojeval proti vsemu, kar se, recimo, dogaja v srbskem nogometu. Mislim, da je slovenska liga ena izmed najbolj poštenih v Evropi. Sojenje je odlično, tudi sistem je pošten.

Preden sem prišel v Olimpijo, sem obiskal Nogometno zvezo Slovenije in predstavil svoje ideje, ljudi, ki delajo na njej, pa sem prosil, da mi povedo vse o poštenosti slovenskega nogometa. Dobil sem spodbudne odgovore. Predsednik zveze Aleksander Čeferin je zelo vpliven človek, ki dela dobro in tako, kot je treba. Zahteva disciplino, a je do vseh enakopraven. To je bil velik plus.

Na ljudeh, ki delamo v vseh desetih slovenskih prvoligaših, pa je, da na ligo gledamo čim bolj pozitivno in smo pošteni. Vsi delamo za skupno dobro. Olimpija je dobra toliko, kot je dober zadnjeuvrščeni slovenski prvoligaš. Podobno velja za vsakega.

Vsi moramo delati za skupno dobro. Moramo se spoštovati. Mislim, da si slovenski nogometaši zaslužijo veliko boljši status, kot ga imajo. Gre za športnike z veliko disciplino, željo po zmagah, predvsem pa so zelo pošteni.

Pred leti ste že vlagali v slovenski nogomet. V Koper ste vložili 1,4 milijona evrov, a se ni izšlo dobro. Prišel sem na nagovor koprskega župana Borisa Popovića, ki sem ga spoznal v Angliji. Kar se mene tiče, ni bilo tako slabo. V dveh letih smo osvojili dve pokalni lovoriki, klub sem pustil na prvem mestu in s pol milijona evrov v blagajni.

Odpisal sem jim več kot pol milijona dolga, dolžni so mi še 700 tisoč evrov. Zdaj mi mesečno plačujejo simbolično vsoto štiri tisoč evrov. Bomo videli, kaj bo. Kopru želim najbolje. Vidim, da je sestavil odlično ekipo. Z nikomer iz Kopra nimam težav.

Z županom Popovićem sem se nedavno pogovarjal, tako bo tudi v prihodnosti. Vsi, ki delamo v slovenskem nogometu, smo partnerji. Vsakemu želim vse najboljše. Če bo priložnost, da kupim kateregakoli igralca v Sloveniji, bom tej nalogi dal prednost. Pomembno je, da denar ostane v slovenskem nogometu.

Ob nogometnem ste imeli v Kopru še nekatere projekte. Želeli ste izpeljati nekatere investicije, a ste v nečednih poslih, zaradi katerih je nekaj ljudi pristalo za rešetkami, izgubili ogromno denarja. Govori se o več milijonih evrih. Kaj se je takrat dogajalo? To je zgodba, ki zame ni niti najmanj rožnata, a o tem ne bi govoril veliko. Le to, da sem prepričan, da bo na koncu vse tako, kot mora biti.

Kdaj ste dobili idejo, da bi prišli v Olimpijo? Ko sem odraščal v Srbiji, sem vedno oboževal Olimpijo in spoštoval njeno ime. Bila je del mojega otroštva. Ko smo se pogovarjali o slovenskem nogometu, smo govorili le o Olimpiji. Vsa čast Mariboru in drugim, a Olimpija je nekaj posebnega.

Že ko sem bil v Kopru, sem pogledoval proti Ljubljani. Olimpiji sem že prej pomagal tudi z nekaj donacijami. Ko se je z Miranom Pavlinom, Mladenom Rudonjo in drugimi vračala v prvo ligo, takratni trud legend sem zelo spoštoval, sem ji podaril nekaj denarja. Ne veliko, nekje 120, 140 tisoč evrov. Ko so me prosili za pomoč, nisem okleval niti za trenutek.

Pred približno tremi leti sem se prvič srečal z nekdanjim predsednikom Izetom Rastoderjem. Prosil me je za pomoč, a takrat nisem mogel pomagati, bil sem še pri Leicester Cityju. Ko sem pozneje zapustil Sheffield Wednesday in sklenil angleško zgodbo, sem spet stopil v stik z njim. Nekaj časa sva se dogovarjala za odkup terjatev, ki jih je imel do kluba, in se na koncu sporazumela, kar je najbolj pomembno.

Olimpijo sem videl kot zelo zanimiv projekt. Tako kot kjerkoli, kjer sem bil, v 50 letih nogometnega življenja se je nabralo že ogromno klubov, sem z dušo in srcem v tem projektu in verjamem v njegov uspeh. Vem, kje sem začel in vem, kaj je moj cilj. Hočem narediti nekaj, česar že dolgo ni bilo.

Olimpiji želim vrniti ponos in prestiž. Ne samo v slovenskem nogometu, marsikaj želim narediti tudi v Evropi. Želim poskrbeti, da bo to spet klub, ki bo imel ugled. Da bo med najboljšimi, če ne celo najboljši v tej regiji. Da bo vse tako, kot je treba, profesionalno, in bomo vsi skupaj ponosni na ta klub.

Kakšen klub ste dobili v roke? Prejšnjega predsednika zelo spoštujem. Klubu je pomagal in kdo ve, kaj bi se zgodilo, če ga ne bi bilo, a stanje ni bilo dobro. Pogoji za trening in delo, infrastruktura, menedžment … Tega ni bilo oziroma je bilo zelo slabo. To ni kritika nikogar, a tako je bilo.

Ko sem prišel, sem dobil predvsem ime kluba, ki me je vedno vlekel, in nekaj dobrih, mladih nogometašev na čelu z Andražem Šporarjem. Tega sem sam prepričal, da ni odšel v Avstrijo in mu obljubil, da se bo čez leto dni prodal veliko bolje. To se je tudi zgodilo.

Najprej smo poskrbeli, da so ti mladi nogometaši, od katerih si lahko obetamo veliko, ostali v klubu. Nekatere smo izgubili, a večina jih je ostala. Ogromno dela smo imeli tudi z drugimi stvarmi, veliko smo ga v zadnjih šestih, sedmih mesecih opravili, še več ga nas čaka.

Kaj vse je še treba postoriti? Veliko je treba narediti na promociji in marketingu, na odnosu z javnostjo. Ravno zdaj se dogovarjam z vrhunskim strokovnjakom na tem področju, ki prihaja iz Ljubljane. Mislim, da bomo kmalu začeli sodelovati.

Moramo začeti obiskovati šole, bolnišnice. Klub moramo približati navijačem. Zadovoljen sem s tem, da v Stožice prihaja vse več gledalcev, a srečen bom šele takrat, ko bodo polne. Naredili smo marsikaj. Poskrbeli smo za gromozanski premik na bolje, na kar sem ponosen, a muči me predvsem eno.

Premalo smo naredili za naš podmladek. Ta je zelo pomemben del vsakega kluba. Na tem pospešeno delamo. Da bodo imeli otroci svoje garderobe, dobre trenerje in predvsem dober sistem dela. Tukaj malo zamujamo, a gre na bolje. Verjamem, da bomo stanje popravili na bolje. Če me vprašate, ali si lahko kaj očitam, je to dejstvo, da ob članski ekipi nismo dovolj poskrbeli za naše mlajše selekcije.

Koliko denarja ste v Olimpijo že vložili? Do zdaj sem v klub vložil približno sedem milijonov evrov. Na vlaganje vedno gledam kot na investicijo, saj verjamem, da se bo ta denar povrnil. Denar, ki ga imam, sem zaslužil s trdim in poštenim delom, zato ga prav gotovo ne razmetavam.

Nogometni klub je v prvi vrsti treba voditi s športnega vidika, a je treba gledati tudi na posel. Pri Olimpiji lahko denar dobim nazaj na dva načina. Oba sta odvisna od uspehov in ljudi okoli mene. Prvi je vzgaja mladih igralcev in zaslužek od poznejših prodaj. Drugi je uspeh ekipe in bonusi, ki jih prinaša Evropa. To sta dva načina, s katerimi bomo uravnotežili poslovne knjige.

Kar nekaj denarja ste s prodajami že dobili. S prestopoma Ezekiela Hentyja in Andraža Šporarja ste zaslužili skoraj osem milijonov evrov. Kaj ste oziroma boste s tem denarjem naredili? Pripeljali smo okrepitve. Z nakupom Blessinga Elekeja, ta prestop nas bo skupaj stal okoli milijon evrov, smo poskrbeli za slovenski rekord. Pripeljali smo tudi Nejca Vidmarja, njegovega prihoda sem zelo vesel, in še nekatere. Podpisali smo nove pogodbe, izboljšali smo klubsko infrastrukturo. Ne nazadnje pred tem nismo imeli niti pisarn.

Vlagamo denar v klub, še več ga bomo. Ko pridemo v Evropo, bomo morali seveda še več vložiti v člansko ekipo. Veliko denarja gre tudi za vzgojo mladih igralcev in dvig kakovosti nogometne šole. Treba bo poskrbeti tudi za športni center, ta bo moral biti vrhunski. Sestavljanko sestavljamo počasi, a nam bo uspelo.

Ne smemo pozabiti niti na to, da klub praktično nima nobenega sponzorja. Telekom Slovenije in ure za trening, ki nam jih plača Mestna občina Ljubljana, to pa je to. A se ne pritožujemo. Prav gotovo nam bo uspelo. Denar je tu zato, da ga porabimo.

Medtem ko ste bili v tujini lastnik klubov, v katerih ste bili, je tukaj kaj takega za zdaj nemogoče, saj so klubi športna društva. Je delo v slovenskem nogometu zato težje, kot ste pričakovali? Drugače je vse, a nogomet je nogomet. Odločil sem se za projekt, ki je velik izziv, a izzive obožujem. Marsikaj je drugače, saj še nikoli nisem bil v klubu, ki ne bi bil v moji lasti, zato se za zdaj še ne znajdem najbolje, a spoštujem okolico, v katero sem prišel in njena pravila. "Ko ste v Rimu, delajte to, kar delajo Rimljani," pravijo. Tega se držim tudi sam, zato se ne pritožujem.

Je pa čudno, saj sebe vidim kot stoodstotno odgovornega za vse, kar se dogaja v klubu. Če bomo neuspešni, bom prvi, ki bo za to odgovarjal. Zato je čudno, da se v zdajšnji ureditvi lahko zgodi, da nekdo, ker mu ni všeč moja kravata, če malce karikiram, pride in me odstavi.

Človek, ki je odgovoren za športne uspehe, finance in moralo, mora imeti tam, kjer dela, absolutno oblast. Eno brez drugega ne gre. Tukaj je ravno obratno. Ljudje imajo oblast, a nimajo odgovornosti, a dobro, tako pač je. Zato pa se dogaja, kar se. Poglejte košarkarsko Olimpijo, ki je pred leti uživala velik ugled tudi v Evropi, zdaj pa životari.

Upam in verjamem pa, da se bo glede tega v prihodnosti kaj spremenilo. Ali se bo to zgodilo, dokler sem tukaj jaz, ne vem. Mi bomo kljub vsemu sledili svoji ciljem in novo Olimpijo zgradili od temeljev navzgor. Da bo postala stabilna in bo taka tudi takrat, ko bomo odšli. V športu in poslu je najbolj pomembna stabilnost.

Je izkušnje, ki ste jih prinesli iz tujine, težko prenesti v slovenski nogomet? Sistem je drugačen, a moja filozofija ostaja enaka. Vem, kako je treba priti do uspeha. Treba je narediti piramido in poskrbeti, da od njenega prvega pa do zadnjega kamna vse deluje tako, kot mora. Močni ste toliko, kot so močni ljudje okoli vas. Pomembni smo vsi. Od dekleta, ki se v pisarni javlja na telefon, pa do nogometašev in trenerja članske ekipe. V Olimpiji ne bom odkril tople vode. Delam podobno, kot sem drugje.

Kako so vas sprejeli Slovenci? Zelo dobro. Jaz nimam skrivnosti, o meni se ve vse. Kaj in kdo sem, kako sem v preteklosti delal. Nikoli se nisem spreminjal, ostal sem isti. Pozitivno pristopam k vsakemu, vedno gledam le na pozitivne stvari, negativne ignoriram. Do drugih se obnašam tako, kot bi si želel, da bi se oni do mene. Nimam nobenih težav.

Edino, kar sem opazil, je to, da je v Sloveniji malce več ljubosumnosti, kot sem je zaznal drugje. Ko sem v tujini dosegal prve uspehe, so se mi vrata odpirala povsod. Imel sem odlično podporo. Tukaj je malce drugače, a nič hudega.

Sam vedno govorim resnico in verjamem v besede, ki jih izrečem. Ne spomnim se niti tega, kaj sem včeraj večerjal, kako bi se potem spomnil, kaj sem govoril pred enim letom? Zato vedno skušam govoriti resnico in s tem nimam težav. Ljubljančanom želim dati vedeti, da smo partnerji. Da bomo skupaj zgradili veliko Olimpijo. Nisem volk samotar. To, kar delam, rad delim z ljudmi.

O Sloveniji pa vse najlepše. Imam jo rad. Če je ne bi imel, ne bi prišel sem. Na žalost je birokracija tukaj malce zahtevna, vse ne funkcionira tako, kot bi bilo idealno, a sam vedno gledam le na svetlo plat zgodbe. To pa je dejstvo, da je življenje v Sloveniji zelo kakovostno. Naravnost fantastično.

Ko govorim s prijatelji iz tujine, je ne morem prehvaliti. Kako zelo čista in lepa je. Ko se s Pohorja v uri, dveh spustiš do Portoroža, te obdajajo čudovite slike. Narava je neverjetna. Ne veš, kaj je lepše. Tudi Slovenci ste zelo pozitivni. Vsaj jaz vas vidim tako. Negativnih ne poznam in jih niti nočem. Takšnih se izogibam. Takšni so povsod.

Člani organizirane navijaške skupine Green Dragons so bili prejšnjemu vodstvu Olimpije utež. Z vašim prihodom se je marsikaj spremenilo. Bi lahko rekli, da zdaj predstavljajo veter v vaša jedra? Vedno govorim, da potrebujem le dve zadevi. Dva meseca, preden sem prišel v Olimpijo, sem se sestal s predstavniki navijaške skupine Green Dragons. Prosil sem jih za podporo in zaupanje. Brez njihove podpore je težko ustvariti uspešen klub. Hkrati mi morajo verjeti. Da mi bodo, ko bom naredil kakšno napako, ki jih delamo vsi, zaupali. Morajo vedeti, da bom takrat prvi, ki bo dvignil roko in se vprašal, kako jo popraviti. Mora obstajati dialog.

To so dobri, mladi ljudje, ki obožujejo Olimpijo. Res je, da včasih poskrbijo tudi za kak incident, a tega ne naredijo zato, ker bi želeli škodovati klubu, ampak zato, ker jih ponese navijaška kultura. Potreben je predvsem dialog, mislim in verjamem, da smo ga dosegli. Z naše strani imajo veliko podporo, saj so velik, morda celo ključen del kluba. Navijači so najbolj pomembni, zato moramo imeti vedno dober odnos z njimi.

Koliko časa boste ostali v Olimpiji? Kot predsednik športnega društva imam štiriletni mandat, a kdo ve, koliko časa bom ostal. Dokler ne bom dosegel tistega, kar sem obljubil, ne bom odšel. Se pravi, Olimpija mora postati urejena, mora si povrniti ugled in postati prvak. Ali bo to letos ali naslednje leto, ne vem. Rekel sem, da potrebujem dve leti za kaj takega, a seveda si želimo, da bi nam uspelo takoj. Hočem videti tudi športni center in izboljšano celotno infrastrukturo kluba. Šele takrat bom zadovoljen. Potem pa bomo videli, kako in kaj.

Na uho nam je prišla informacija, da je naslov prvaka nuja za športnega direktorja Ranka Stojića. Da se bo moral, če ga ne bo osvojil, posloviti od svojega položaja. Je to res? Ni res, naslov je nuja za vse. Za uspeh ali neuspeh bodo odgovorni vsi, ki delajo v klubu. Od trenerjev, do igralcev in seveda Stojića. Vsi, tudi tisti zunaj igrišča, moramo delovati kot eno in si pomagati med seboj. Vsi skupaj smo na ladji, ki gre v pravo smer. Vsi moramo veslati v isto smer. Se pa lahko zgodi, da bomo prišli v burne vode in bo kdo, ker je veslal v napačni smeri, padel z nje.

Pa kdo že vesla v napačni smeri? Včasih se zgodi, naš cilj pa je, da se to dogaja čim manjkrat. Nihče ni idealen, tudi jaz ne, zato od drugih ne morem pričakovati, da bodo. Moja naloga je, da sprejemam odločitve o tem, kdo bo ostal z nami in kdo ne. Za zdaj plujemo v pravo smer. To je najbolj pomembno.

Govori se namreč, da vajin odnos s Stojićem ni več takšen, kot je bil pred meseci. On je športni direktor Olimpije. Dokler je tukaj, bo imel mojo polno podporo in spoštovanje. Lahko, da bo jutri odšel, a se s tem ne obremenjujem. Gledam le na naslednji dan, na naslednji projekt.

Stojićeva preteklost je zaznamovana s številnimi funkcionarskimi škandali. Zakaj ste se poleti odločili, da ga pripeljete v klub? Ko sestavljate zgodbo o uspehu, potrebujete ljudi, ki obvladajo svoj posel. To je skrivnost o uspehu. Na vse položaje morate spraviti ljudi, ki znajo. V prvi vrsti sem si na vse položaje želel pripeljati ljudi iz Slovenije, a v njegovem primeru tukaj nisem našel boljšega od Ranka.

Nekoga, katerega življenjepis bi bil boljši od njegovega, ni bilo. To je človek, ki je delal v belgijskem, nizozemskem in francoskem nogometu. Pozna nogometni trg in ve, kaj se v njem dogaja. Bil je tudi v Beogradu, kjer je izkusil marsikaj in nabiral izkušnje.

Vsi smo ljudje in delamo napake, tudi on jih je, a moj odnos z njim je profesionalen. Je sposoben in dela dobro. Dokler je v Olimpiji, ga bom spoštoval.

A marsikdo Stojiću, ki je obogatel kot nogometni menedžer, očita, da dela v svojo in ne klubsko korist. Ne nazadnje njegove vezi z menedžersko agencijo Seven Stars, v kateri je zaposlen njegov sin, niso skrivnost. In tujci, ki so v zadnjem času prišli v Olimpijo, so v preteklosti z njim že sodelovali … Ti podatki so zelo netočni. Ko je prišel v klub, sem s z njim o tem pogovarjal in mu dejal, da se bodo ljudje v prihodnosti ob prihodih nogometašev zagotovo spraševali, kaj se dogaja. Takrat sva se dogovorila, da pri prestopih njegova agencija ne bo imela nobene finančne koristi. Tako tudi je.

Nihče izmed igralcev, ki so prišli v Olimpijo, ni prišel prek agencije, ki jo vodi njegov sin. Je pa res, da imajo Ranko in njegovi ljudje veliko informacij o nogometnem trgu in vedo, kaj in kako. To je človek, ki ima poznanstva po svetu in si je z njimi prav gotovo pomagal. Da pa bi v teh poslih nastopal kot agent, se ni zgodilo.

Toda negativna publiciteta, ki jo Stojić prinaša, vam prav gotovo ne koristi. Njegovo delo ocenjujem na nekaj ravneh. Glavna je ta, kam gre naša članska ekipa. In s tem sem zelo zadovoljen. Tukaj si zasluži pohvale. Glede njegovega sloga obnašanja in besed, ki jih je kdaj izrekel, nisem najbolj zadovoljen, a tak pač je. Ne morem nekomu govoriti, kakšen naj bo. Vsak je drugačen.

Res je, zgodilo se je tudi, da je kaj naredil narobe, a tega ni storil zato, ker bi bil slab človek. Ali s tem škodi Olimpiji in meni? Ne, saj jaz gledam le na glavni cilj kluba. Da uspemo v tem, česar si želimo. Za zdaj nam uspeva. Vse ostale manjše negativnosti bomo odpravili, pomembno je predvsem, da zasledujemo glavni cilj. Za zdaj je Ranko še del tega.

Dobro, toda ko Milivoje Novaković, eden izmed najboljših slovenskih nogometašev vseh časov, reče, da v Olimpijo ni prišel zato, ker ne želi biti del Stojićevih umazanih igric, vam kot predsedniku verjetno ne more biti prijetno? Jasno je, da vse ne more biti rožnato. Nekatera Stojićeva dejanja mi niso všeč, to sem že rekel, a ga spoštujem. Tukaj se knjiga zapre. Mogoče bi lahko v pogovorih z Milivojem ravnal bolj taktno, ko je govoril o tem, da Olimpija potrebuje mlajšega nogometaša, morda bi lahko kaj naredil bolj z občutkom, a zdaj ga zaradi tega ne morem poslati na zatožno klop. Vsi smo ljudje in delamo napake. Ranko ima slabosti, a ko seštejem pluse in minuse, prevlada njegovo delo in prispevek, ki ga je dal k uspehom Olimpije.

Sta Novakovićeva zavrnitev in odhod v Maribor velik neuspeh za vas? Ne, neuspeh bi bil, če ga ne bi poizkusil pripeljati. Vsak ima pravico, da izbere, kar hoče. Milivoja zelo cenim kot igralca in nogometaša, a odločil se je tako, kot se je. Ne vem, zakaj in kaj mu ni bilo všeč, a tako se je odločil. Želim mu srečo v nogometu in življenju.

Tudi na to zgodbo gledam s pozitivne plati. Pri sebi si vedno želim nekoga, ki je zaljubljen v samo eno in ne dve dekleti. On očitno ni bil. Želim si takšne fante, kot je Vidmar. Prvič, ko sem ga slišal govoriti o Olimpiji in o tem, kako je hvaležen Domžalam za vse, kar so mu dale, a se zdaj želi vrniti h klubu, ki ga ima najraje, sem se zaljubil vanj.

To je zvestoba, ki si je želim. Nekoga, ki si želi braniti naše barve in bo to počel z vsem srcem, kar Nejc tudi počne. Na njegov prihod sem najbolj ponosen. On je zadetek v polno. Še preden sem ga prvič poklical, sem bil nad njim že navdušen. Zdaj je mnenje, ki sem ga imel o njem, le še potrdil.

Veliko prahu je v javnosti dvignila tudi odločitev, ki ste jo sprejeli po koncu prvega dela sezone, ko ste odstavili trenerja Marijana Pušnika, čeprav je bila Olimpija na prvem mestu prvenstvene lestvice. Zakaj ste jo sprejeli? Pušnika zelo cenim. Pomagal nam je, a kot sem že rekel, ko nekaj ne gre v pravi smeri, moramo to popraviti. Če ne gre drugače, moraš pripeljati nove ljudi. Moja naloga je, da imam oči na ladji, o kateri sva govorila.

Dejstvo je, da v pokalu ne bi smeli izgubiti proti Celju, ki smo mu prej na dveh tekmah zabili pet golov, kot tudi to, da si v zadnjih štirih jesenskih krogih ne bi smeli privoščiti samo ene zmage. To so rezultati kluba, ki se bori za obstanek in ne za naslov prvaka.

Olimpija je začela padati, Maribor se je dvigoval in nekaj je bilo treba narediti. Na žalost je krajšo potegnil Marijan. Videl sem, da ekipa potrebuje nekaj novega, saj je prejšnji način dela nehal funkcionirati. Ni bilo druge rešitve, kot da nekaj spremenimo.

In nasledil ga je Marko Nikolić. Srb, ki so ga z Olimpijo povezovali že nekaj časa. Pravzaprav jih ni malo takšnih, ki so prepričani, da ste le čakali, da bo prejšnjemu trenerju odklenkalo in ga boste ustoličili. To ni res. Če bi bilo, se pozimi ne bi pogovarjali z drugimi kandidati. O Nikoliću pa lahko govorim le z izbranimi besedami. Mislim, da Olimpija še ni imela takega trenerja. O tem, kako dobro dela, vam verjetno govorijo tudi nogometaši. Prepričan sem, da imate te informacije.

To je 36 let star dečko, ki je odličen trener in tudi človek. Če poznate njegovo delo, s Partizanom in Vojvodino se je redno uvrščal v Evropo, in ste spremljali priprave, potem se morate strinjati. Je mlad, a ima ogromno znanja. Takšnega boste težko našli. Prej v ekipi ni bilo homogenosti, bili smo razsuti, zdaj jo imamo. Marko je pravi človek za Olimpijo. Če bi našel takšnega v Sloveniji in bi bil prost, bi ga takoj pripeljal, a ga nisem. Zato sem se odločil zanj.

Je res, da ste se pogajali tudi s slovitim Angležem Harryjem Redknappom? Je, on je moj velik prijatelj, s katerim sem v Angliji sodeloval štiri leta in pol. Je velik nogometni poznavalec in trener, a trenutno pri Olimpiji ne potrebujemo takšnega. Potrebujemo nekoga, ki ima energijo in bo delal 24 ur na dan.

Bolj kot trenerja sem ga tukaj videl kot svetovalca, tudi on je bil pripravljen sodelovati, a sem najprej počakal, koga bomo pripeljali na trenerski stolček. Ko je prišel Nikolić, ki je kompleten trener in ne potrebuje takšne pomoči, sem se Harryju zahvalil. To je to.

Ste s podobo zdajšnje ekipe zadovoljni? Sem, zelo sem zadovoljen. Bil sem na skoraj vseh treningih, spremljal sem prijateljske tekme in seveda tudi uvodno tekmo proti Kopru. Odnosi v ekipi so sijajni, tako med nogometaši kot v trenerskem štabu. Je veliko bolje, kot je bilo prej. Imamo homogenost, ki je nujno potrebna.

Je Olimpija zdaj prvi favorit za naslov? Olimpija je bila prvi favorit od dne, ko sem prišel v klub. Če bi bilo drugače, ne bi niti prišel. Olimpija je Olimpija in pika. Smo na dobri poti. Imamo še 13 tekem, še 13 finalov pokala in gremo iz tekme v tekmo. Pomembna je vsaka točka. Pomemben je rezultat, še bolj pomemben je odnos, ki ga igralci kažejo do kluba. Naš glavni cilj je, da bodo naši navijači po vsaki izmed tekem nasmejani in zadovoljni.

Pred nami je derbi v Mariboru. Kako se bo razpletel? Pred nami je povsem običajna tekma, zato smo mirni … Dobro, dosti diplomacije (smeh). Seveda, da je pred nami obračun, ki pomeni ogromno. Tako kot vsak derbi. Pomemben je zaradi točk in tudi rivalstva, ki vlada med obema kluboma.

Če želimo osvojiti naslov, moramo na takšnih tekmah nastopiti tako, kot verjamemo, da lahko. Ponosno in samozavestno. Seveda se lahko zgodi marsikaj, pričakujem trd boj, a verjamem v našo zmago.

Z zmago bi Zlatku Zahoviću, športnemu direktorju Maribora in glavnemu avtorju tamkajšnje zelo uspešne zgodbe, zadali nov hud udarec. O njem vedno govorim s polno mero spoštovanje. Cenim njegovo nogometno znanje in vse, kar je naredil. Je odličen nogometni delavec. Če ne bi bil, Maribor ne bi naredil vsega tega, kar je naredil. To je treba spoštovati.

Ko sem bil v Portsmouthu, ni manjkalo veliko in bi prišel k meni. Njegov menedžer in takratni klub so v zadnjem hipu spremenili pogoje, o katerih smo se dogovorili, in do prestopa ni prišlo. Že takrat sem ga zelo spoštoval, zdaj ga še bolj. Želim mu veliko sreče v boju za drugo mesto.

No, pa ste le skočili iz ustaljenih tirnic in zbodli nasprotnika. (smeh) Malo se šalim, a seveda verjamem, da bomo prvaki. Odgovor bomo dobili na igrišču. Če bodo Mariborčani na koncu boljši, jim bomo pošteno čestitali. Spoštujem vse, seveda tudi Maribor. Želim sklepati prijateljstva in ne sovražnikov. Tega se držim že celo življenje …

Ki je bilo zelo burno. Zelo mladi ste zapustili takratno Jugoslavijo in v ZDA, kjer ste obogateli, začeli pisati zgodbo o uspehu. Prava izpolnitev ameriških sanj, bi lahko dejali. Že kot otrok sem govoril, da raje živim tri dni kot lev kot pa 30 let kot ovca. Moje življenje je bilo dokaj burno. Ko sem končal šolo, sem želel nekaj narediti iz svojega življenja, a to v režimu takratnega predsednika Josipa Broza Tita ni bilo mogoče. V času komunizma sem imel podjetje in star 23 ali 24 let sem sklenil bogat dogovor z Italijani. En dan sem bil heroj, saj sem rešil podjetje s 1.800 zaposlenimi, dan pozneje so me želeli poslati v zapor. Kapitalizem v času komunizma pač ni bil mogoč.

Kdo sem jaz, da bi spreminjal takratni režim? Seveda sem odšel, a čez takratni režim in Tita nikoli ne bom rekel nič slabega. Tudi zdaj ne bom. Starejši kot sem, bolj ga cenim in spoštujem to, kako je tako veliko državo držal skupaj. To je bil sistem, ki je takrat deloval. Vladala je disciplina, kriminala ni bilo. Ni bilo finančnih malverzacij, ni bilo takšnih, ki so kradli iz svojih podjetij. No, jaz sem se takrat odločil, da odidem in sem začel znova.

Odšel sem v ZDA, v Silicijevo dolino, ki je takrat rasla. Bil sem ob pravem času na pravem mestu in bil eden izmed pionirjev tehnološkega razvoja, ki se je takrat rojeval tam. Uspelo mi je z neko inovacijo in že po šestih mesecih sem dobil zeleno karto, pozneje tudi državljanstvo. Po štirih letih in pol sem v Los Angelesu odprl že sedmo podjetje.

Ko sem obogatel, sem začel vlagati v nogomet. Najprej v ZDA, kjer sem bil deset let lastnik tamkajšnjega kluba San Joseja. Bil sem eden izmed ustanoviteljev prve ameriške profesionalne lige. Takrat smo poskrbeli, da so v ZDA prišli zvezdniki svetovnega nogometa, kot so Brazilec Pele, Nemec Franz Beckenbauer, Anglež Bobby Moore, Nizozemec Johan Cruyff in še nekateri.

Pozneje sem se preselil v Francijo in prevzel Nico, bil sem tudi lastnik Standard Liega v Belgiji, nato sem odšel v Anglijo, kjer sem se zadržal skoraj dve desetletji. Bil sem lastnik Portsmoutha, Leicester Cityja in nazadnje Sheffield Wednesdayja. Zdaj sem pri Olimpiji. Vmes sem v takšni in drugačni obliki sodeloval še s številnimi klubi, tudi zdaj od daleč urejam marsikaj. Razpet sem med San Franciscom, kjer je moja družina, Londonom in Ljubljano, kjer v zadnjem času prebijem največ časa.

Čeprav ste v poznem življenjskem obdobju, izzivov očitno ne manjka? Ne, tak je moj pogled na svet. Želim narediti nekaj, kar drugemu ni uspelo in za seboj pustiti globok pečat. Hranim se s tem, da pomagam klubom in ljudem. Seveda ljubim družino in prijatelje, a hkrati uživam v tem, da pomagam tistim, ki potrebujejo pomoč. Jahte, zasebna letala in podobno sem imel, a me ne zanimajo. S takšnimi materialnimi dobrinami se nikoli nisem obremenjeval. Denar v mojem življenju ni najpomembnejši.

A kljub vsemu. Ste tipični proizvod kapitalizma. Da, kapitalizem danes marsikdo vidi kot nekaj slabega, a sem sam prepričan, da je še vedno boljši od ostalih sistemov. Ima pomanjkljivosti, o tem ni dvoma, a dejstvo je, da kapitalizem ustvarja posel in delovna mesta. Ljudje zdaj živijo bolje. Srednji sloj živi zelo kakovostno. Veliko bolje, kot se živi v nekaterih drugih sistemih. V kapitalizmu imate možnost, da nekaj naredite in boste za to nagrajeni.

Je pa tudi ogromno siromaštva in razlike so prevelike. Strinjam se, da bi moralo biti več medsebojne pomoči. Sam sem obiskoval siromašne, bolnišnice in pomagal, kolikor sem mogel. Še vedno pomagam, saj mi to prinaša zadovoljstvo. Je pa res, da marsikje marsikaj ni tako, kot bi moralo biti.

Prepogosto bogati in vplivni izkoriščajo šibkejše zaradi lastnih interesov. Tako nekako. Dogaja se, da podjetja pošiljajo v stečaj, včasih tudi namenoma, najkrajšo pa vedno potegnejo delavci, ki izgubljajo svoje službe in ne morejo več plačevati računov. To se ne bi smelo dogajati. Če bi živeli v idealnem svetu, bi vsak odgovarjal za svoja dejanja, a pogosto se dogaja, da temu ni tako. Žal, minusi so vedno, a sam še vedno mislim, da je kapitalizem dober. Vsak pa ima seveda pravico do svojega mnenja.

In kakšno je vaše mnenje o begunski krizi, ki v tem času okupira Evropo? Žalostno je, kaj se dogaja z begunci in koliko jih je. Vsak si lahko misli svoje, a ko gledaš ljudi, med njimi so številni otroci, ki nimajo svojega doma, nimajo ničesar in odhajajo neznano kam, moraš z njimi sočustvovati. Nestrpnost, ki se rojeva, ni dobrodošla in me žalosti. So mar oni krivi, da je tako? To ni pravično.

Upam, da si bomo v prihodnosti pomagali, kolikor si bomo lahko. Evropa se mora stabilizirati. Moramo najti izhod iz te krize, da bomo lahko vsi skupaj kolikor toliko srečni pod to isto streho. Tudi oni so ljudje, ki le iščejo boljši jutri. Morda sem, ker sem pred desetletji tudi sam imigriral, nekoliko pristranski, a verjamem, da imam prav. Upam, da večina ljudi misli podobno.