Junak ulice, ki je poskrbel za gol stoletja

Pa ne samo njemu, to je verjetno gol, ki se tudi tistim, ki smo ga le videli, zgodi samo enkrat. Nekateri se ne bodo strinjali, a mojstrovina takrat 22-letnega golobradega mladeniča na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2000 je verjetno tudi najbolj legendarna poteza v zgodovini slovenskega športa. Zgodba, o kateri bi marsikje pisali knjige in snemali filme. V Sloveniji pa spomin, ki ga nihče ne bo nikoli pozabil. Gol za zmago. Sedem minut do konca tekme. Na takrat najbolj pomembni tekmi v zgodovini slovenskega nogometa. Za poznejšo prvo uvrstitev na veliko tekmovanje, na katerega v letih pred tem nismo upali niti pomisliti. Le streljaj od stavbe, v kateri je odraščal. Na štadionu, kjer sta velik del svojih življenjskih zgodb spisala njegova starša. In predvsem - s sredine igrišča! "David Beckham, kje si zdaj?" se je, ko je žoga priletela v mrežo Ukrajine, v mikrofon drl komentator ene izmed priznanih tujih televizijskih hiš. Množice so se medtem spogledovale med sabo in držale za glavo, med njimi tudi slovenski reprezentanti. Podobno je bilo s preostalimi, ki so pospremili ta legendarni obračun. Nedvomno, spomin na 13. november 1999 je neizbrisen in je zdaj, ko sta pred nami nova nogometna slovensko-ukrajinska obračuna za evropsko prvenstvo in si vsi skupaj želimo, da bi se zgodovina ponovila, še kako zaživel. Pa ne samo pri nas. Tudi zunaj slovenskih meja. Le še en dokaz, da je bil gol zlatega dečka slovenskega nogometa, ki je prav zaradi tega gola postal ikona, res pravljičen. Danes je star 37 let, nogometa več ne igra, na glavi je kar nekaj sivih las, a Milenko Ačimović se je spet znašel v središču pozornosti. Kot da ne bi minilo 16 let od trenutka, ko je žoga v visokem loku končala za hrbtom Aleksandra Šovkovskega.

Kako ste se odzvali, ko je žreb dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo v Franciji Sloveniji namenil Ukrajino? Nasmejal sem se, saj sem si žreb ogledal v družbi družine in že pred njim govoril, da bomo zagotovo igrali z Ukrajino. Bil sem edini, ki je mislil tako. Ne vem, zakaj, a imel sem tak občutek in očitno me ni prevaral.

Koliko časa je minilo do trenutka, ko vas je po žrebu kdo spomnil nanj? Mogoče je šla kakšno ura mimo in že sem dobil nekaj kratkih telefonskih sporočil. "Preobuj se in začni spet igrati nogomet. Ukrajinci ti ležijo," in podobnih šaljivih opazk sem bil deležen. Nič takšnega, bolj za šalo. Potem so sledili klici, predvsem novinarjev.

V dneh od žreba vam pozornosti zagotovo ni manjkalo. Številni so bili verjetno tisti, ki so vas pocukali za rokav? Pričakoval sem, da se bo to zgodilo, a sem bil nad tem, kako pestro je bilo in je pravzaprav še, vseeno presenečen. Prišli sta dve ukrajinski televizijski ekipi, klicali so me tudi Nemci pa Angleži. Da o domačih medijih niti ne govorim.

Gol, ki ste ga zabili Ukrajini, je tisti, ki je poskrbel, da je tako. Očitno je to zadetek, ki nikoli ne bo šel v pozabo. Verjetno je res tako. Tudi tujci pravijo, da se o tem zadetku še vedno govori. Predvsem v Ukrajini. Jasno, takratni tekmi proti Sloveniji je tam spremljala vsa država. Takrat sta za Ukrajino igrala velika zvezdnika Andrij Ševčenko in Sergej Rebrov, narod ju je oboževal. Potem pa smo jih šokirali. Tudi po zaslugi mojega zadetka, ki se je ljudem očitno res zasidral v spomin. Zanimivo bo videti, ali bo tako tudi takrat, ko bom star 50, 60 let, ali pa bodo takrat že prišli novi junaki, ki me bodo pahnili v pozabo. Bomo videli.

Se vas povsod spominjajo po tem golu? Da. Vedno in povsod je bilo tako. V nogometni druščini, na plaži, na letališču, na smučanju … Kjerkoli. Vseskozi so se vsi želeli pogovarjati o zadetku s sredine igrišča. To je res gol, ki je zaznamoval mojo kariero. Včasih sem bil kar malce jezen, da se govori samo o njem, saj to ni bil edini pomemben gol, ki sem ga dosegel, dal sem še kakšnega, ampak zdaj sem se na to že navadil.

Kdaj ste si nazadnje ogledali ta legendarni strel? Že nekaj časa ne, a zdaj je spet aktualen. Še najbolj me je v zadnjih tednih, ko se veliko govori o njem, presenetilo vprašanje mojega sina. "Očka, kako to, da si si upal udariti od tam?" me je vprašal. Ima osem let, trenira nogomet in se mu zdi čudno, ker na treningih to ni dovoljeno. Pošteno sem se nasmejal. Takšnega vprašanja mi ni zastavil še nihče.

Kako se spominjate tistega strela? Bil je trenutek navdiha. Takrat smo imeli res veliko željo, da bi premagali Ukrajino. V veliki nogometni evforiji, ki smo jo povzročili že pred tem, sem bil zelo samozavesten, saj sem bil v dobri formi in sem bil prepričan, da se mi bo ponudila ena priložnost, ko bom prišel na igrišče.

Džoni Novak je pritisnil nasprotnikovega vratarja, ta se je odločil za potezo, ki je strogo prepovedana, žogo je proti sredini poslal s strani, jaz pa sem se postavil na sredino igrišča in vedel, da lahko žogo spravi le prek mene, a ker zaleta ni mogel vzeti, mu to ni uspelo. Do žoge sem prišel pred njihovim nogometašem, jo umiril in streljal.

V trenutku, ko sem udaril po njej, sem z enim očesom gledal le vratarja, saj imaš, ko streljaš, vedno občutek, da bo žoga šla v gol. Edini, ki mi lahko prepreči veselje, je vratar, sem bil prepričan. Občutek sem imel, kot da se je ustavil film. Žoga se je čudno vrtela, ni letela naravnost, ampak v loku, podobno kot pri horuk metu v košarki, zato je trajalo še toliko več časa, da je padla na tla. Vratar je bil prekratek in hvala bogu je žoga končala v mreži.

Potem pa velika norija in veselje. Težko bi opisal, za kako zelo čustven trenutek je šlo. To je bil moj štadion, moje igrišče, na katerem sem odrasel, to je bila prva velika priložnost za uvrstitev na veliko tekmovanje, najbolj gledan športni dogodek do takrat. Kot otrok sem bil predan nogometu in imel veliko željo, da uspem. O čem takem sem sanjal. Po tem golu sem lahko ugotovil, da sem naredil nekaj v poslu, s katerim se ukvarjam. Po tej tekmi sem postal prepoznaven. Po njej so vsi slišali za Milenka Ačimovića.

Ko sem proslavljal zadetek, sem opravil šprint življenja. Takrat bi lahko tekel do Šiške, tudi do Kranja, če bi bilo treba, a ko sem pritekel do zastavice, ki označuje kot, sem se moral ustaviti. Bilo je res noro. Štadion pa na nogah. Ljudje so noreli od veselja, mi na igrišču tudi. Takšnega adrenalina se enostavno ne da opisati.

Gol, ki ga doživiš samo enkrat, če sploh. Da, na tak način, na tako pomembni tekmi, ob takem pritisku, proti tako dobremu nasprotniku. Pa čeprav sem dal potem gol tudi Romunom v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2002 in to z glavo, z nekje 12, 13 metrov, kar je bilo zame nekaj podobno neverjetnega, pa gol Joseju Luisu Chilavertu na svetovnem prvenstvu iz mrtvega kota med nogama, zadetek za zmago nad Rusijo v 90. minuti in še bi lahko našteval.

Ste kdaj prej in pozneje še poizkusili kaj podobnega? Mislim, da ste tudi na tekmi dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2004 proti Hrvaški v Zagrebu streljali skoraj s polovice igrišča. Da, a takrat so moj strel blokirali, če se ne motim. Spomnim se, da sem s podobnim strelom poizkusil tudi v dresu Tottenhama na tekmi proti Fulhamu, njegova vrata je takrat branil Edwin van der Saar. Bila je nočna tekma, ponedeljek, a je Nizozemec žogo z lahkoto ujel, saj je bil odlično postavljen. Le čudno me je pogledal, se nasmejal in se verjetno spraševal, kaj je z mano narobe. Potem česa podobnega nisem več poizkusil. Ne, takšnega zadetka nisem dosegel nikoli več. To se zgodi enkrat v življenju.

Vaša popularnost je po tem golu skočila v nebo, kako ste jo doživljali? Takrat sem živel v Beogradu, kjer smo bili nogometaši zelo priljubljeni in zanimivi za ljudi. Ne samo na športnih straneh, tudi v rumenem tisku smo se pogosto pojavljali, zato sem bil tega navajen, do prepoznavnosti v Sloveniji pa sem tako ali tako prišel, ko sem bil že v tujini. Sem pa to, da sem priljubljen, počasi začel dojemati, ko sem za kratek čas prihajal domov.

Takrat je bilo popularno, da so imeli gostinski lokali na stenah obešene drese športnih junakov in skorajda kamorkoli sem prišel, sem zagledal svojo majico s številko 18. A v Ljubljani je bilo prijetno, ni bilo hudo, medtem ko je znalo biti v Beogradu že kar naporno, a ne zaradi navijačev in ljudi, ki bi se radi fotografirali s tabo, želeli podpis ali karkoli, s tem nikoli nisem imel težav, ampak predvsem zaradi medijev, ki so nas vseskozi vlačili po zobeh in predvsem zaradi tega, ker so rinili tudi v naša zasebna življenja.

V Ljubljani sem bil v 12, 13 letih kariere bolj malo. Prihajal sem le za nekaj dni oziroma poleti, a sem se tu vedno dobro počutil. Spomnim se dogodka po eni izmed pomembnih tekem, ki smo jih odigrali na polnem Bežigradu, in sem šel po tekmi domov. Pomešal sem se med navijače, ki so me zaustavljali, mi čestitali, zdelo se jim je super. Meni pa tudi. Vse življenje sem hodil na treninge peš od doma, živel sem le nekaj minut hoje od štadiona, zato se mi je zdelo to edino normalno. Kaj takega danes ne vidiš ravno vsak dan, a meni je bilo v redu. Pa čeprav zdaj zveni malce čudno, tudi meni, a sam se nikoli nisem imel za nekaj posebnega. Sploh pa ne v domačem okolju.

Kako je z vašo prepoznavnostjo danes? Kot z vsemi športniki, ki odidejo v pokoj. Prihajajo novi, mladi ljudje. Tudi takšni, ki se takrat, ko sem zabil gol proti Ukrajini, še sploh niso rodili. To pove dovolj.

Pa Bežigrad, štadion vašega življenja, ki zdaj že nekaj let propada in kaže žalostno podobo? Tukaj za Bežigradom mi je bilo res lepo. Boli me srce, ko vidim, kaj se s tem štadionom dogaja. Živim v bližini, vsak dan se vozim mimo in lahko rečem, da mi je res žal. Škoda, lahko bi na njem igrali vsaj otroci. Prepričan sem, da bi ga marsikdo obiskoval, ljudje so radi prihajali na ta štadion, a kaj češ, tako pač je. Športniki tega ne moremo spremeniti.

Zgodba z Bežigradom je res romantična. Tam je bila Slovenija dolgo časa praktično nepremagljiva. Bilo je neverjetno, navijači so res stali za nami in nam bili v veliko pomoč. Spominjam se, da ko smo se z avtobusom z Brda pri Kranju vozili proti štadionu, od podvoza v Šiški naprej praktično ni bilo avta, ki nam ne bi trobil, ljudje so mahali z zastavami, nam ploskali, ni ga bilo človeka, ki ne bi dvignil roke, nekateri so tudi tekli za nami. Sam sem včasih raje kar zagrnil zaveso, da sem se lahko zbral in mislil le na tekmo. Imel sem občutek, da ga ni Slovenca, ki nam ne stoji ob strani. Pa potem ko smo prišli na štadion in je bil ta uro pred tekmo že praktično poln. To je bila naša neverjetna moč, energija. Navijači so res s srcem navijali za nas.

To je bil štadion, na katerem sem odrasel, kjer je moj oče delal 25, mama 20 let, jaz pa sem na njem prebil vsaj 15 let. Nanj sem bil res navezan. Ko se zdaj zazrem v preteklost, lahko ugotovim, da sem na njem doživel najlepše trenutke svoje kariere. V življenju vsakega je nekaj stvari, ki so posebne, Bežigrad je v mojem prav gotovo ena izmed njih. Tudi zato je zame pogled nanj danes zelo žalosten.

Zgodba z zmago nad Ukrajino z 2:1 še ni bila končana. Čakala vas je še povratna tekma. Kaj se je dogajalo v dneh med tekmama v Ljubljani in Kijevu? Ljudje v Sloveniji so noreli, mi pa smo bili veseli zmage, a hkrati zelo mirni, saj smo vedeli, da zgodba še zdaleč ni bila končana. Nobene evforije ni bilo. "Super, zmagali smo, ampak dajmo to zmago potrditi v Ukrajini," smo si govorili. Vedeli smo namreč, da bi Ukrajini zadostovala že zmaga z 1:0. Tudi sam sem se še kako dobro zavedal, da bo spomin na moj gol v vsakem primeru ostal, a še zdaleč ne bo tako zgodovinski, kot bo, če se nam uspe prebiti na evropsko prvenstvo.

Ukrajino smo tudi zelo spoštovali, saj v Ljubljani še zdaleč ni igrala slabo. Vedeli smo, da nas čakajo velik štadion, veliko igrišče, fantastični nogometaši, ki so tehnično izjemno podkovani, in morda tudi nagajanje sodnikov. Pričakovali smo pravo bitko. Še dobro, da je bila povratna tekma v gosteh, saj je bilo v Sloveniji res noro. Ljudje so noreli od evforije. Potem pa pridemo v Kijev in na nas gledajo, kot da smo padli z neba. V Ukrajini kljub porazu na prvi tekmi nihče ni verjel, da jih lahko Slovenija izloči.

To so nam dali ljudje vedeti na vsakem koraku. V hotelu, v avtobusu, na štadionu … To je bilo morda tudi realno, a pravljica se je takrat šele začela. Na dan tekme je dopoldne zapadel sneg, kar je bila prednost za nas. Vedeli smo, da tehničnega nogometa ne bo. "Odločila bo želja," smo si govorili. To pa smo imeli! Uspeha smo si želeli bolj kot oni. Vedeli smo tudi to, da bomo potrebovali nekaj sreče.

Prišli smo na igrišče, bilo je zelo mrzlo, bele žoge se na zasneženem igrišču sploh ni videlo. "Nogometa ne bo, gremo na glavo!" smo si rekli. In smo šli. Vse se je poklopilo. Vzdušje je bilo noro, Ukrajina je prišla do vodstva, potem pa gol Mirana Pavlina in smrtna tišina na štadionu, medtem ko smo mi po zadnjem sodnikovem žvižgu noreli od veselja. Noro je bilo na igrišču, v garderobi in potem naprej.

Česa takega, kar nas je pričakalo ob povratku v Slovenijo sredi noči na letališču na Brniku, nikoli nisem doživel. Pilot nas je opozarjal, da je spodaj noro, a ko smo pristali, nisem mogel verjeti svojim očem. Večtisočglave množice so nas sprejele sredi noči in norele skupaj z nami. Pa potem sprejem v centru Ljubljane, obisk predsednika in tako naprej. Bilo je noro, res noro. Tisto noč ni spal nihče, a nič zato. Takrat se mi je zdelo, da bi lahko brez spanca držal eno leto.

In kar je najbolje, samo še stopnjevalo se je. Ni bilo tako, da se je dogajalo dva, tri dni, pa je bilo potem vsega konec. Ne, noro je bilo še sedem, osem mesecev. Intervjuji za tuje medije, snemanja, žreb skupin, samolepilne sličice z našimi podobami, spremljanje novic o novih štadionih, ki so jih zgradili za evropsko prvenstvo, na katerem boš nastopil. Vseskozi spremljaš to dogajanje, potem pa si kar naenkrat v njegovem središču.

Vsi seveda upamo, da bo podobno tudi v naslednjih dneh. Kakšna so vaša pričakovanja pred novima tekmama Slovenije in Ukrajine? Ukrajine ne poznam dobro, videl sem le fanta iz Seville (Jevgen Konopljanka, op.p.), ki je res fantastičen nogometaš, a hkrati dobro vem, da gre za reprezentanco z odličnimi posamezniki. Res je, da skoraj vsi igrajo doma, a je tako predvsem zato, ker je v ukrajinski ligi denar. Tamkajšnji klubi nogometaše lahko plačujejo tako dobro, kot jih Sevilla, Atletico Madrid in podobni evropski klubi. Zakaj bi hodil v tujino, če lahko za isto ali še boljšo plačo igraš doma in ob tem nastopaš v ligi prvakov? Tudi zato, ker igrajo doma, so Ukrajinci za nas velika uganka.

Bo pa obračun Slovenije in Ukrajine morda celo najbolj zanimiv od vseh v dodatnih kvalifikacijah. Ukrajina je po imenu favorit, a je bila v vseh petih dodatnih kvalifikacijah, v katerih je nastopila, neuspešna. Na drugi strani je Slovenija v štirih poizkusih kar trikrat napredovala, pa čeprav je bila vedno avtsajder. Pričakujem zanimivi tekmi, ki si ju bom seveda ogledal. Komaj čakam, da se začne.

Kakšna se vam zdi Slovenija danes? Dobra, tretje mesto v kvalifikacijski skupini je bilo realno. Zdaj smo tam, kjer smo si želeli biti. Fantje so dobri in lahko pokažejo veliko več, kot so do zdaj. Zmotilo me je, kako so v Švici zapravili prednost z 2:0 in izgubili, pa čeprav je bilo do konca tekme le še 20 minut. To se pravi ekipi ne sme zgoditi.

Ji mogoče manjka malce pravega značaja? Mogoče, v takšnem položaju je treba znati odigrati, biti tudi malo nesramen. Sodniku in nasprotnikovim igralcem je treba pokazati, da se ne šališ. Mislim, da bo zdaj, ko je zraven Milivoje Novaković, drugače. On je vodja na igrišču, ki ima to v sebi. Ko mlajši soigralci vidijo, kako nogometaš, ki ima 36 let, glavo postavi tja, kamor drugi ne bi niti noge, teče po igrišču gor in dol in vseskozi prejema udarce, se enostavno morajo potruditi.

Podpora javnosti zdajšnji reprezentanci je zagotovo veliko manjša, kot ste jo pred 16 leti imeli vi, se strinjate? Da, to je res, a s tem se fantje ne smejo obremenjevati. Do zdaj niso pokazali vsega, kar znajo, a že če v Švici ne bi spustili zmage, ki so jo imeli na pladnju, iz rok, bi bilo povsem drugače. Tekma v Baslu je bila prelomna. Bilo je, kar je bilo. Zdaj je pred njimi nov izziv. Če bodo uspešni, ne vidim razloga, da navijačev spet ne bi pridobili na svojo stran. Zdaj je čas za novo poglavje. Imajo veliko možnosti, da se prebijejo na evropsko prvenstvo.

Koliko možnosti jim pripisujete? Recimo, da je 50:50. Ukrajinci so odlični in igrajo v dobri formi, a ima tudi Slovenija nekaj res vrhunskih nogometašev, ki igrajo dobro v najboljših ligah na svetu. Ne pozabimo niti tega, da je v tej ekipi sedem, osem fantov, ki so bili nosilci igre, ko se je Slovenija pred šestimi leti uvrstila na svetovno prvenstvo in so v podobnem položaju še zdaj.

Ukrajince je treba spoštovati, a še zdaleč se jih ne smemo bati. Zakaj bi se jih? To je reprezentanca, ki je na 30. mestu na svetovni jakostni lestvici. Premagovali smo že veliko boljše. Fantje imajo lepo priložnost, da se izkažejo. Dobro bi bilo, če bi Slovenija v Ukrajini zadela. Še bolje bi bilo, če bi že kar na prvi tekmi zmagala. Seveda pa se lahko zgodi tudi to, da bo že po 20 minutah igre zaostajala z 0:2. Bomo videli.

Že leta 1999 je na klopi Slovenije sedel Srečko Katanec, tukaj je tudi zdaj. Kako ga vidite zdaj in kako ste ga prej? Je idealen človek za to nalogo. Že od nekdaj je oboževal takšne izzive in, tega ne smemo pozabiti, že dvakrat je šel skozi vse skupaj. V svojem strokovnem štabu ima ob sebi tudi Aleša Čeha, ki je enako zgodbo doživel kot kapetan reprezentance. To so neprecenljive izkušnje.

Sicer pa je bil Srečko pika na i naši uspešni zgodbi izpred let. Vcepil nam je zmagovalno miselnost. Imel je neizmerno željo po zmagi in je verjel, da lahko premagamo vsakogar. Že kot igralec je bil tak, deloven in zelo agresiven. Nikoli se ni predal. To miselnost je prenesel tudi na nas. Predvsem to, da ni dovolj, da nekoga preigraš, pač pa moraš najprej opraviti delo v obrambi in potem poskušaš nekaj narediti tudi v napadu in greš zmagat. Res zmagat.

A v zadnjem času se je zdelo, da mu manjka osredotočenosti. Da se je preveč obremenjeval z novinarji in navijači. Dobro, iz tira ga vržejo nekatere stvari in včasih se težko sprijazni z nekom, ki nima istega mnenja, kot ga ima on, a mislim, da trenutno misli le na reprezentanco in svoje igralce. Prepričan sem, da lahko spet odigra glavno vlogo in Slovenijo popelje na novo veliko tekmovanje.