Torek, 8. 8. 2017, 19.15
6 let, 6 mesecev
Intervju s kapetanom Ankarana Janom Pahorjem
Tako smešno, da je že žalostno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,83
Nogometaši Ankarana v zgodovinski prvoligaški sezoni pišejo eno od najbolj nenavadnih zgodb v zgodovini 1. SNL. Čeprav so doma na slovenski Obali in trenirajo v bližnji Kozini, igrajo domače tekme v 216 kilometrov oddaljenem Dravogradu. Po štirih krogih so zadnji, a kapetan Jan Pahor verjame v lepši jutri.
Ko se je Ankaran za zeleno mizo uvrstil v prvo ligo, krajšo pa je potegnil njegov sosed Koper, je klub, ki ni navajen živeti na veliki nogi, vstopil v novo poglavje. Trener Vlado Badžim je skupaj s klubskim vodstvom začel pogledovati proti novincem, ki bi okrepili moštvo. To pa ni bila edina skrb. Zaradi nezadostne infrastrukture se je moral Ankaran-Hrvatini podati še na lov za prizoriščem, kjer bi ga sprejeli kot začasnega domačina. V Kopru, Ajdovščini, Sežani in še kje je naletel na nepremostljive ovire.
Po dolgem razmisleku se je odločil za potezo, ki je bila sprva v slovenski nogometni javnosti sprejeta kot slaba prvoaprilska šala. A je bila še kako resnična. Ankaran se je odločil, da bo vlogo gostitelja v 1. SNL opravljal v Dravogradu! Na drugi strani Slovenije, 216 kilometrov stran od obalnega kraja. Kako se s tem spoprijemajo nogometaši? Kapetana Jana Pahorja smo ujeli brez dlake na jeziku.
Kapetan Ankarana Jan Pahor je prepričan, da bo primorski prvoligaš v nadaljevanju prvenstva bolj konkurenčen tekmecem.
Odigrali ste štiri tekme v Prvi ligi Telekom Slovenije, od tega kar tri v Dravogradu. Končana je prva devetina sezone, v kateri ste osvojili točko.
S tem ne moremo biti zadovoljni. Pozna se, da smo novi v ligi, hkrati pa smo v zadnjih krogih naleteli na težje tekmece. Z Mariborom in Domžalami, top kluboma v Sloveniji, ki sta pokazala ogromno tudi v Evropi, se pač ne moremo primerjati. To je dejstvo.
Fantom je po zadnjem porazu (1:5 proti Mariboru, op. a.) malce zmanjkalo volje, a bomo še ta teden registrirali nekaj novih igralcev. Verjamem, da bomo z njimi bolj konkurenčni, zlasti na tekmah, kjer se bomo pomerili s tekmeci, s katerimi bi se lahko primerjali. Prepričan sem, da bo bolje.
Ankaran-Hrvatini prvič nastopa v prvoligaški druščini.
Zdaj smo se tudi že nekoliko stabilizirali. Zdaj vemo, kje je naš dom. Treniramo v Kozini, igramo pa v Dravogradu. Na treninge ne hodimo več kot brezdomci. Dobro, po eni strani smo še vedno brezdomci, a zdaj vsaj vemo, kam gremo. Pohvaliti moram predsednika in klub. Le malokdo bi nam to omogočil v tako kratkem času.
Pogrešate navijače, ki ste jih bili navajeni razveseljevati na domačih tekmah na Primorskem?
Seveda. Sploh zaradi tega, ker ljudje še niso pozabili na nas. Ko se po tekmi v Dravogradu vrneš domov, šele vidiš, kako smo še vedno "vroča roba". Imamo veliko podporo in bi seveda rajše igrali doma. Pred svojimi navijači, družinami, prijatelji. To bi bilo mogoče, če se ne bi vmešavala politika. Za šport ni bilo to nikoli dobro.
V vlogi začasnega gostitelja se dokazujejo na Koroškem, kjer jih je gostoljubno sprejel Dravograd. Na tekme se odpravljajo z avtobusi, za pot pa potrebujejo dve uri in pol.
Naša tiha želja je, da se morda v kratkem preselimo na koprsko Bonifiko. Morda. Po drugi strani pa ne moremo o Dravogradu povedati prav nič slabega. Korošci so enkratni in zelo gostoljubni, spodbujajo nas na tekmah. Ko smo izgubili z Domžalami, so nas tolažili še dolgo po tekmi. Pozna se, da niso že dolgo gostili prvoligaških tekem. Živijo za nogomet, tako da je tudi pred njimi nova avantura.
Treninge opravljate v Kozini pri nižjeligašu Jadranu, veliko bližje domu kot pa na prvenstvenih tekmah.
Rekli so nam, da bo tako vsaj ta mesec. Pogoji so v redu. Res je, da igramo na umetni travi, tako da se opazi razlika, ko napoči čas za tekmo na naravni podlagi. A če nimaš druge izbire, treniraš pač tam, kjer lahko. Seveda bi vsi raje trenirali na naravni travi, a ne gre drugače.
Trener Vlado Badžim je po visokem porazu z Mariborom pripomnil, da ima veliko težav. Ste imeli že veliko kriznih sestankov?
Veliko se pogovarjamo o tem. Imamo kar nekaj novih igralcev. Več kot polovica jih je novih, tako da potrebujemo čas. Normalno je, da se pojavljajo nesporazumi. Sporov pa ni bilo. Slačilnica je homogena, kemija v ekipi je dobra.
Veseli me, da imamo kar nekaj mladih reprezentantov. Prav je, da pri teh letih, od 19. do 22., dobivajo priložnosti. To je velik plus za njihove kariere. Pohvale trenerju Badžimu, ki kakovostno dela z mladimi. Kar poglejte, saj je treniral včasih skoraj polovico postave Maribora, s katerim smo izgubili v soboto (smeh, op. p.). Naš koprski bazen je bil vedno poln talentov, a je bil po svoje tudi vedno zanemarjen.
Ko je bil Jan Pahor še mladi slovenski reprezentant, je opozarjal nase v Kopru, za kratek čas pa se je preselil tudi v Novo Gorico.
V spomladanskem delu druge lige ste igrali domače tekme na Bonifiki.
Res škoda, da nas ni tam. To bi bila zelo lepa zgodba, če bi vladale normalne okoliščine. Izola žal nima primernih pogojev, saj ima umetno travo. Tam bi resda lahko vsaj trenirali, a se nam termini niso ujemali. Nekaj časa smo trenirali tudi v Piranu, kjer je tudi umetna trava, z igrišča pa je prelep razgled na morje, vreden, da se usedeš in spiješ pivo (smeh, op. p.).
Še nekaj dni pred začetkom zgodovinske sezone, v kateri prvič nastopate med najboljšimi, je bilo rečeno, da boste gostitelji v Sežani.
To je bilo šele presenečenje. Tri dni pred prvo tekmo v prvi ligi smo imeli v Sežani prijateljsko tekmo. Preizkusili smo igrišče, saj smo mislili, da bomo v soboto igrali tam. Potem pa me je naslednji dan poklical pomočnik trenerja in mi dejal, naj se pripravim na odhod v Dravograd. V šali sem ga vprašal, ali gremo tja v karanteno pred tekmo v Sežani, a mi je nič kaj šaljivo pojasnil, da bomo pač tam igrali za točke.
To je bila velika smešnica. Ker je bil štadion zaprt za gledalce, je bilo vse skupaj podobno kakšni prijateljski tekmi. Vseeno pa smo imeli v podzavesti, da je to zgodovinska tekma za Ankaran. Prva v prvi ligi. To nam je dalo dodatne energije. Škoda, da ni bilo gledalcev, saj smo osvojili prvo točko (0:0 proti Triglavu).
Kako se sploh odpravljate na tekme v Dravograd?
Vedno odidemo dan prej. Če je tekma v nedeljo, se dobimo v Kopru v soboto ob 9. uri zjutraj. Nato se z avtobusom odpeljemo v Slovenj Gradec, kjer nekaj pojemo, sledi počitek, nato pa gremo na trening v Dravograd. Pripravljamo se na tekmo. Na to smo že navajeni, saj smo se poleti dolgo pripravljali na Koroškem. Vožnja z avtobusom z enim postankom traja približno dve uri in pol. Če gremo na tekmo en dan prej, ni tako nobenih težav, saj se dobro spočijemo.
Pa so fantje, zlasti mlajši soigralci, kos pritisku, ki vlada v prvi ligi?
Lahko povem, da takrat, ko smo se pridružili 1. SNL, nismo pričakovali takšne negotovosti oziroma metanja polen pod kolena. Rajši bi igrali v Kopru kot pa v Dravogradu, a na to ne moremo vplivati.
Imam 31 let in igram za svojo dušo. Ni več v ospredju želja, da bi se kam prodal. Po devetih letih igram v prvi ligi. Za preostale mlajše fante pa je to dobra odskočna deska.
Veseli smo, da tekme v Dravogradu obiščejo tudi naši navijači. Na tribunah se sliši tudi primorski naglas. Zlasti, ko damo gol in nekateri zakričijo od sreče.
Ankarančani nastopajo prvič v 1. SNL. V štirih nastopih so zbrali točko. Remizirali so proti Triglavu, nato pa izgubili proti Rudarju, Domžalam in Mariboru. V naslednjem krogu jih v nedeljo čaka gostovanje v Krškem.
Bo Ankaran dokončal sezono ali bi se lahko pripetil črni scenarij, da zapusti tekmovanje že vmes? Podobno kot je to lani v drugi ligi storil Zavrč?
Ne verjamem. Zakaj bi sploh v Sloveniji širili pesimizem? Zakaj bi bilo vse negativno? Ko se pogovarjamo z igralci, večkrat prepričujemo drug drugega, kako bi v tujini zagotovo opevali naš dosežek. Kako smo se iz četrte lige prebili v prvo, in to z zelo majhnimi sredstvi. Zasluženo. Čeprav marsikdo reče, da smo bili šele tretji v drugi ligi, a bi lahko igrali dodatne kvalifikacije. Na koncu jih ni bilo treba (Koper ni prejel tekmovalne licence, op. a.), kar pa še ne pomeni, da si nismo zaslužili igranja med najboljšimi.
V tujini bi to predstavili kot veliko in lepo zgodbo. Pri nas pa poslušamo o političnih stvareh, ko ti vse pokvarijo nekatere zveze. V našem primeru bi lahko rekli, da smo v nesreči spoznali prijatelje. To so Korošci. So res prekrasni. Ponudili so nam pomoč, mi jim lahko poleti vrnemo z nastanitvijo nekje ob morju (smeh, op. p.).
Zakaj ne smete trenirati v Ankaranu?
Naš predsednik je omenjal tudi to možnost, a se ni izšlo. Ni pa pojasnil, zakaj. Je pa res, da so v Ankaranu ustanovili nov klub, ki bo igral v četrti ligi. Tam, kjer bo igral tudi Koper. Čeprav poznam dobro svoj nekdanji klub, se še ne ve prav veliko, v kakšni podobi bo igral v četrti ligi. Verjetno bo trener Oliver Bogatinov, kaj več pa ne ve še nihče.
Ko je s Koprom pred 11 leti zaigral v finalu pokala, so enajsterico kanarčkov poleg njega sestavljali še Jasmin Handanović, Miroslav Radulović, Ivan Knezović, Igor Lazić, Manuel Peršič, Amir Karić, Darko Kremenović, Mladen Rudonja, Oskar Drobne in Saša Jakomin.
S Koprom ste pred dobrimi desetimi leti osvojili pokalno lovoriko, nato pri 23 letih odšli s trebuhom za kruhom v tujino, a se kmalu vrnili in nadaljevali pot v Ankaranu. Bi lahko kot nekdanji mladi reprezentant naredili še več?
Lahko bi, a sem storil nekaj napačnih potez. Ko sem pri 23 letih odšel v Romunijo, je bilo finančno vse korektno izpeljano in urejeno. Na koncu smo žal izpadli iz prve lige. Ponudili so mi manj denarja, zato sem odšel na Ciper. Tudi tam je bilo vse urejeno.
Nato pa sem dobil prvega otroka. Vrnil sem se domov in se potem malce zafrknil (uporabil je malce bolj sočen izraz, op. p.). Odšel sem v Ankaran, ki je igral v tretji ligi, nato pa sprevidel, da te nobeden več ne povoha, če igraš v tako nizki ligi. Zdaj, ko igramo v prvi ligi, srečujem mnogo sovrstnikov, igralcev moje starosti, in je zanimivo. Komaj čakam na nadaljevanje prvenstva.
Najlepši zadetki 4. kroga:
