Darijan Matić: Noben denar ne more nadomestiti tega, kar doživljam zdaj

Ko je korakal na dogovorjeno mesto za intervju, čeprav je glavno mesto v teh dneh zajela nogometna mrzlica, ni vzbujal pozornosti mimoidočih. Ne, v Ljubljani in v Sloveniji ne doživljamo prizorov nogometašev v družbi množic oboževalcev, ki smo jih vajeni iz tujine. In jih verjetno tudi nikoli ne bomo.

Dobitnik nagrade zmajevo srce, ki ga navijači Olimpije podeljujejo najbolj srčnemu nogometašu, je bil zanimiv le za eno izmed turistk, ko je za nastanek fotografij za intervju splezal na, kako prikladno, Zmajski most. In v zelenih športnih copatih visoko nad glavo dvignil šal Olimpije.

To je naredil ponosno, na njene tekme je hodil že kot otrok. Tudi hokejske in košarkarske. Vse. Za ljubezen do zeleno-bele barve je poskrbel njegov oče.

Je sogovornik z resnim izrazom na obrazu, ki je videti kot pravi bojevnik na igrišču. Ko omeni svoje otroke, se na njegov obraz hitro nariše širok nasmešek. Ima jih kar tri. Sedem, pet in štiriletnika. "So navdušeni nad Olimpijo. Ko pridejo na štadion in vidijo navijaško skupino Green Dragons, je za njih konec. Zanima jih le nogomet," pravi 32-letni nogometaš, ki namerava igrati toliko časa, dokler bo lahko.

Glede na to, da je velik športnik in živi skrajno zdravo življenje, bo to še kar nekaj časa. "Dokler bom konkurenčen mlajšim, ne bom odnehal. Ko ne bom zmogel več, bom odšel," pravi naš sogovornik, ki daje vtis, da bi najraje do konca ostal z Olimpijo. In z njo naredil še marsikaj.   

"Sam sem spadal bolj med tiste, ki jih je težko preigrati, kot med tiste, ki bi preigravali. Tako kot zdaj." Prihajate iz ljubljanskega blokovskega naselja Fužine, kjer je zrastlo veliko število vrhunskih nogometašev. Odraščali ste s Samirjem Handanovićem, Zlatanom Ljubijankićem, Brankom Ilićem, Luko Žinkom, verjetno je bil nogomet vedno v ospredju že od otroških let.
Ja, z nogometom sem začel pred blokom na Fužinah. Zbirali smo se pred bloki in od jutra do večera igrali na asfaltnih igriščih tamkajšnjih osnovnih šol, Martina Krpana in Novih Fužin. Prirejali smo turnirje, igrali med bloki, med vhodi in se merili za piškote, bonbone. Igrali smo tudi košarko, hokej, se vozili z rolerji, kolesi … Bili smo vseskozi aktivni.

Nekateri fantje so bili že takrat nogometno zelo nadarjeni, kar so pozneje tudi potrdili. Sam sem spadal bolj med tiste, ki jih je težko preigrati, kot med tiste, ki bi preigravali. Tako kot zdaj. Bilo je res lepo. Družili smo se na igriščih in mislili le na šport, druge stvari nas niso zanimale.

Na Fužinah, ki veljajo za zloglasno ljubljansko sosesko, na neprava pota verjetno ni bilo težko zaiti.
Res je. Težje je bilo ostati na pravi poti kot zaiti drugam. Vsi smo odraščali na ulici in se cele dneve družili. Starejši kot smo bili, več je bilo raznoraznih preizkušenj, ampak na srečo je nas več ali manj zanimal samo šport. Nogomet, v katerem smo sanjali.

Izhajali smo iz delavskih družin, denarja ni bilo, zato je marsikdo iskal takšne in drugačne poti. Marsikdo je zašel, a sam lahko z veseljem ugotovim, da so vsi moji prijatelji, s katerimi se vidim še danes, uspešni. Vsak na svojem področju.

Mene so na pravo pot usmerjali starši, predvsem oče, zaradi česar sem mu še danes zelo hvaležen. Vpliv družine je tukaj najpomembnejši. Starši so tisti, ki te usmerjajo skozi življenje. Seveda lahko tudi ob njihovi podpori zaideš in obratno, a je veliko lažje, če imaš nekoga, ki ti vseskozi govori, kaj je prav in kaj ne.

Tudi v šoli nikoli nisem imel težav. V osnovni šoli sem bil priden, v srednji prav tako, gimnazijo sem opravil brez težav in se vpisal na fakulteto, ki pa sem jo pozneje, saj sem se resno posvetil nogometu, opustil.

"Še vedno pogosto zahajam na Fužine, čeprav živim drugje." So se razmere v kraju, v katerem ste odraščale, zdaj spremenile?
Še vedno pogosto zahajam na Fužine, čeprav živim drugje, a tam imam prijatelje, tam se počutim domače. Opažam, da je drugače. Manj je otrok na igriščih, mogoče tudi zato, ker je bila rodnost takrat višja, pa tudi to je dejstvo, da ima današnja mladina več možnosti, kot smo jih imeli mi. Moti tudi dejstvo, da so okoli igrišč postavljene visoke ograje, pri nas tega ni bilo, a sem vesel, ker v zadnjih letih na igriščih spet videvam vse več otrok.

Da je nogomet postal vaše življenje, je v veliki meri zaslužen vaš oče.
Začel sem na Olimpiji, a se potem preselil na Slovan, kjer smo z mlajšimi dečki postali državni prvaki. Takrat sem morda prvič začel razmišljati o tem, da bi v nogometu lahko uspel, a na to je bilo treba še malo počakati.

Počakati je treba do 19., 20. leta. Nekateri niso bili pripravljeni čakati toliko časa. Ko smo bili stari 15 let in ni bilo denarja, je marsikdo poprijel za delo, sam sem imel doma podporo. "Za sladoled boš že dobil," mi je govoril oče in me podpiral pri treningih. Ni pa pritiskal name. Vseskozi mi je tudi govoril, da uspeh ni zagotovljen. Da je pomembno le to, da moraš narediti vse, da ti uspe, da si potem ne očitaš, če se ne izide tako, kot si mislil, da se bo.

Spomnim se, da sem prvič denar z nogometom zaslužil, ko sem še kot mladinec zaigral na treh tekmah članov Factorja z Ježice. Za vsako sem dobil deset tisoč tolarjev in takrat se mi je odprl nov svet. Lahko sem si kupil nove, moderne športne copate, pa še ostalo mi je 20 tisoč. Takrat sem si rekel, da moram trenirati še več in še bolj marljivo.

Potem vas je pot vodila v kranjski Triglav, pa Koper in v Olimpijo, za katero ste igrali v sezoni, ki je ljubljanski nogomet pahnila v pogubo. Po tistem letu 2004 je Olimpija začela novo pot v peti ligi.
Na priporočilo Alfreda Jermaniša sem končal v Kopru, kjer je bil trener Milivoje Bračun, ki me je potem tudi vzel s seboj v Olimpijo. Tam nisem ostal dolgo, čeprav sem bil zelo ponosen, da sem bil njen član.

Kar naenkrat sem si garderobo delil s Sebastjanom Cimirotićem, Zoranom Pavlovićem, Boštjanom Cesarjem, Tončijem Žlogarjem in še nekaterimi uspešnimi nogometaši, kar sem si štel v veliko čast. To je bilo zame eno najlepših obdobij. Prišel sem v klub, ki je imel veliko število navijačev, kar sem doživel prvič do tedaj. Užival sem v vsaki minuti.

"Olimpija nam je vsem skupaj zlezla pod kožo. Ne samo nam, ki smo iz Ljubljane."

A verjetno ste ob tem na lastni koži tudi občutili, da pred Olimpijo ni najlepša prihodnost.
Res je bilo slabo. Takrat pogodba ni imela prav velikega pomena. V pol leta sem dobil morda dve plači, še to ne. Slabo vodenje je klub pripeljalo tja, kjer je bil. Dolgovi so se nakopičili in izhoda ni bilo več. Vseskozi se je sicer govorilo, da bo prišel nekdo z denarjem, a se to na žalost ni zgodilo.

To je bila velika izguba za Ljubljano, saj je jasno, da je Olimpija velik klub. Vsi ljubljanski in okoliški otroci si vedno, ne glede na to, kje začnejo z nogometom, želijo, da bi nekoč prišli v Olimpijo. Vsaj včasih je bilo tako. Olimpija je od leta 1911 simbol prestolnice, ki ima veliko bazo navijačev. Če je ta velika, potem je klub velik. In Olimpija je velik klub. Je nekaj več.

S fanti se v zadnjem letu veliko pogovarjamo o vsem skupaj, kar smo doživeli z navijači. Kaj vse smo preživeli in kje smo zdaj. Olimpija nam je vsem skupaj zlezla pod kožo. Ne samo nam, ki smo iz Ljubljane. Tudi drugim, ki prihajajo od drugod. Mislim da bomo, ne glede na karkoli se bo zgodilo, po tej sezoni Olimpijo vsi do konca življenja nosili v svojih srcih.

Potem ste šli v Domžale in se tam v enem letu prebili do reprezentance.
Spomnim se, da sem, ko sem prišel v Domžale, rekel, da si želim postati reprezentant. Takrat so me vsi čudno gledali, a že ob koncu sezone me je Branko Oblak vpoklical v reprezentanco. Tam se sicer nisem ustalil, a konkurenca je bila res močna, zmanjkalo mi je tudi nekaj tistega malega, da bi naredil korak naprej. Tako kot še marsikdaj na moji nogometni poti, a tako pač je in s tem sem se sprijaznil. S tem, kar sem dosegel, moram biti zadovoljen. Morda pa se bo pozneje, mislim namreč ostati v nogometu, morda v trenerski vlogi, izšlo v drugo smer.

"To zgodbo dojemam kot nekaj, kar se je moralo zgoditi." Zdelo se je, da bo Slaviša Stojanović stavil na vas, a se ni obneslo. Pri njem ste kmalu zaključili reprezentančno pot, ki prinaša deset nastopov za Slovenijo.
Takratni selektor ni imel podpore javnosti, posledično sem v to zgodbo padel tudi jaz. Štart je bil izjemno slab, zmanjkalo je tudi nekaj sreče in izšlo se je tako, kot se je. Zakaj ni bilo drugače, ne vem. To zgodbo dojemam kot nekaj, kar se je moralo zgoditi in s tem živim. Ni mi težko. Takšne stvari so me v življenju ojačale. Zato mi zdaj marsikaj ne pride do živega.

Podobno kot očitki o tem, da niste nogometaš, ampak nenadarjen delavec, ki ste jih morali vseskozi poslušati na vaši poti.
Bilo je vedno veliko polen, ki sem jih dobival pod noge. Vedno so bila in vedno bodo. Zdaj, ko sem kapetan Olimpije, jih je tudi veliko. Nekaj časa mi ni bilo jasno, zakaj je tako, a sem se pač sprijaznil, da nekateri tako delujejo in ne znajo drugače. Zdaj mi nič več ne pride do živega. Preizkušen sem.

Najbolj pomembno je, da uživam in sem vseskozi užival v nogometu. In zdaj uživam celo najbolj, kot sem kadarkoli. Nogomet je morda tudi edina stvar, ki jo znam in vesel sem, da živim od nje. S svojo potjo moram biti zadovoljen.

Kakorkoli že, ljudje z zdravim razmišljanjem vas prav gotovo cenijo. Ste primer vzornega športnika.
Vseskozi sem dajal vse od sebe, da mi uspe. Lahko bi rekel, da sem perfekcionist, kar se tega tiče. Že zelo zgodaj sem se odrekel nezdravi prehrani. Ko sem začel igrati nogomet, so trenerji govorili, da ne smemo jesti čipsa, piti kokakole in podobno. To sem upošteval in takšne navade ohranil do zdaj. Ne predstavljam si, da bi zdaj pojedel čevapčiče, Dunajski zrezek ali kaj podobnega. Uživam v zdravem načinu življenja, to je postal moj slog. Super se počutim, ko živim na tak način.

Verjetno boste s takim načinom življenja lahko igrali še dolgo.
Z Olimpijo imam še dveletno pogodbo, ki jo mislim opraviti maksimalno pošteno. Kaj bo po tem, ne vem. Dokler bom konkurenčen, bom igral. Ko na igrišču ne bom več dohajal mlajših kolegov, bom zaključil.

Z nogometom ste zaslužili nekaj denarja, a niste ravno milijonar. Ga bo dovolj?
Zaslužil sem toliko, da v zadnjih desetih, 15 letih lepo živim. To niso milijoni, a imam dovolj. Ko sem začel služiti malo boljšo plačo, sem ugotovil, da denar ni tako pomemben, kot sem mogoče mislil, da je. Imaš neke želje, a so nepomembne. V življenju so pomembni predvsem občutki, ki jih doživljam zdaj. Noben denar ne more nadomestiti tega, kar doživljam zdaj. Ne bom rekel, da denar ni pomemben, saj brez njega ne preživiš, a prav veliko ga ne rabim. Toliko, da normalno preživljam sebe in svojo družino. Tako, kot je zdaj, je najlepše. Ne morem se pritoževati nad ničemer. Uživam.

Vmes ste kar nekaj let igrali v tujini, potem pa začasno prekinili športno pot. Preden ste prišli v Olimpijo, kar eno leto niste igrali. Zakaj?
Bil sem v Rusiji, Izraelu, Romuniji in na koncu dve leti v Ukrajini, kjer je bilo pri Krivbasu ves čas vse v najlepšem redu, služil sem dobro in igral, potem pa je klub kar naenkrat bankrotiral. Poslovna partnerja sta se sprla in zaprla klub. Podpisal sem res dobro triletno pogodbo, do takrat je bilo vse super in prav, potem pa kluba kar čez noč ni bilo več.

Bil sem tako zelo razočaran, da sem se, čeprav ponudb ni manjkalo, saj sem takrat dobil nagrado za najbolj priljubljenega nogometaša v klubu, odločil, da se bom spočil. Razmišljal sem celo o tem, da nikoli več ne bom igral.

Po pol leta sem nogomet začel močno pogrešati. Priključil sem se treningom Domžal, poleti pa sem se odločil, da se bom priključil treningom Spinsa (sindikat profesionalnih igralcev nogometa Slovenije, op.p.). Bil sem eno leto brez kluba, ko je me poklical takratni trener Darko Karapetrović in me povabil v Olimpijo.

Prišel sem in stvar vzel skrajno resno. Trdo sem začel trenirati in po nekje štirih mesecih spet dobil prave nogometne občutke. Zdaj sem tu.

"Fantje, ki so v klubu tudi zdaj, se niso zavedali, kako dobri so." V prejšnji sezoni, ko je bil na čelu kluba še Izet Rastoder, so bile razmere v Olimpiji zelo drugačne, kot so zdaj.
Da, bilo je drugače, pa čeprav imam sam nekdanjega predsednika v dobrem spominu. Z njim nikoli nisem imel nobenih težav. Izplačila so bila redna, vse je bilo tako, kot mora biti. Ne vem, kaj je imel z navijači, a dejstvo je, da je bilo okoli kluba in tudi v njem slabo ozračje.

Fantje, ki so v klubu tudi zdaj, se niso zavedali, kako dobri so. Imeli smo odlično ekipo, ki pa se ni zavedala svoje kakovosti. Niso vedeli, da smo bili že takrat morda sposobni osvojiti naslov, kar se mi je zdelo čudno. Največja sprememba v primerjavi s prejšnjo sezono je morda prav v tem. Na samozavesti moramo graditi tudi v naslednji sezoni.

Potem se je poleti s prihodom Milana Mandarića vse spremenilo.
S tem se nisem preveč obremenjeval, saj na to, kdo bo predsednik, ne morem vplivati. Je pa izpadlo zelo dobro. Ko je prišel in povedal, kakšne načrte ima, sem vedel, da gre lahko le navzgor. Razume nogomet, ima ogromno izkušenj in ve, kaj potrebuje za uspeh. Spreminjati se je začelo na bolje in čutil sem, da bomo vsi skupaj za velik trud nagrajeni.

Kako ste ga sprejeli nogometaši?
Takoj smo videli, da je to človek, ki je zelo uspešen, a hkrati zelo vljuden in, čeprav ima toliko denarja, stoji na realnih tleh. Je velik gospod. Kot da ne bi bil Balkanec. Rekel bi, da je bolj Američan.

Veliko energije je v klub prinesel tudi trener Marijan Pušnik.
Pod njegovim vodstvom in vodstvom njegove strokovne ekipe smo opravili zelo dobre priprave in imeli fenomenalen štart v prvenstvo. Takrat sem imel občutek, da nas ne more premagati nihče. Res pa je, da je takšno raven igre težko ohranjati skozi celotno sezono. Krivulja rezultatov se je žal obrnila navzdol in moral je oditi. Imam pa nanj zelo lepe spomine. O njem ne morem reči niti ene slabe stvari. Za naš uspeh je naredil ogromno.

Kdaj ste začutili, da lahko postanete prvaki. Na začetku sezone o tem niste želeli preveč na glas razmišljati.
Po približno desetih krogih, ko smo zmagovali tudi s 5:0, smo se začeli zavedati, da smo res dobri. Tudi nekaj odličnih prijateljskih tekem proti močnim nasprotnikom smo odigrali. Maribor si je medtem privoščil nekaj spodrsljajev in začeli smo verjeti v naslov.

"Takrat smo se zavedali, da smo lahko prvaki. Pravzaprav smo takrat že vedeli,  da nam bo uspelo."

Verjetno ste se tega zavedali že po zmagi na derbiju  v Mariboru, kjer ste večnega tekmeca v 6. krogu deklasirali s 3:0.
Da, ko premagaš Maribor na njegovem igrišču s 3:0 in ga povsem nadigraš, potem veš, da si na pravi poti. Takrat smo se zavedali, da smo lahko prvaki. Pravzaprav smo takrat že vedeli,  da nam bo uspelo. In nam tudi je.

Čeprav je res, da smo na koncu kar pošteno trpeli, a tudi to je izkušnja za prihodnost. Zdaj vemo, da se lahko stvari čez noč obrnejo. Da moraš vsak dan slediti cilju, ki ga imaš. Popuščanja ne sme biti v nobenem trenutku.

Kljub temu, da ste bili skoraj vseskozi prvi, se je v Olimpiji dogajalo toliko, da se je marsikomu zdelo, da gre za zaklet klub, ki bo na nov naslov čakal še dlje od že do tedaj res dolgih 21 let. Začelo se je s trenersko menjavo po koncu prvega dela sezone.
Takrat sem se prvič zavedal, da je Olimpija klub, ki mora vseskozi igrati dobro in je vsak poraz katastrofa. Da se moramo, če želimo biti velik klub, tako tudi obnašati. Olimpija si v sedmih, osmih tekmah ne sme privoščiti dveh porazov. Če si ju, ni dobro. Prišlo je do menjave trenerja, ki smo jo igralci morali sprejeti in živeti naprej. Hkrati pa se potruditi, da se v prihodnosti podobno ne bo dogajalo.

December je bil za vas res pester. Najprej se je pisalo, da boste odšli. Omenjalo se je, da vas vleče v sarajevski Željezničar.
Imel sem ponudbo, ki pa me sploh ni zanimala. Nisem želel in ne želim oditi iz Olimpije. Klicali so me novinarji in rekel sem, da si štejem v čast, da se zanimajo zame, a potem so malce obrnili moje besede in izpadlo je, kot da želim oditi. Podobno kot takrat, ko sem v nekem intervjuju po odhodu Pušnika govoril o njemu, a so bile besede izvzete iz konteksta in izpadlo je, kot da sem do njega nespoštljiv, kar pa sploh ni res. To so stvari, ki se dogajajo, in jih je treba vzeti v zakup. Tisti, ki je v športu, jih razume.

"Ko te nagradijo navijači, je to najlepše." Potem je sledilo podaljšanje pogodbe.
Ja, to mi je pomenilo veliko, saj pomeni, da sem na pravi poti in bom po njej skušal nadaljevati. Ne glede na vse skušam biti vsak dan še boljši.

In še nagrada zmajevo srce, za najbolj srčnega nogometaša, ki so vam jo podelili Green Dragons.
Ta nagrada mi pomeni največ, saj nogomet nenazadnje igramo zaradi navijačev. In ko te nagradijo oni, je to najlepše. Mislim, da bi bil ob taki nagradi vsak presrečen. Jaz sem. Doma jo zato hranim na vidnem mestu.

Za konec vas je po odhodu Andraža Šporarja doletela še kapetanska vloga.
Tudi to je priznanje in dodatna odgovornost. Vsekakor sem ponosen, da sem kapetan Olimpije in kapetan tem fantom v kolektivu, ki je res izjemen. Sem zelo vesel.

Kaj se je s kapetansko vlogo spremenilo?
Ne veliko, s fanti je odnos enak, kot je bil. Povemo si, kar si imamo za povedati. Sem pa mogoče jaz tisti, ki pogosteje komunicira s trenerjem in vodstvom. Demokratično najdemo rešitev, ki jo jaz prenesem naprej. V tej sezoni se je dogajalo marsikaj, ni bilo lahko biti kapetan. Vedno se je nekaj dogajalo, a smo vselej našli rešitve.

Skrbite tudi za stik z navijači, ki zdaj spet s polnim srcem stojijo za Olimpijo.
Od prvega kroga se je videlo, da so Green Dragons pogrešali nogomet in domače tekme. Težko je razložiti, koliko nam pomenijo. Oni, pa tudi preostali navijači. Brez njih se ne da. V veliki meri so pripomogli k uspehu, ki smo ga dosegli. Zahvaljujem se jim v imenu cele ekipe, ki se na igrišču vseskozi trudi, da bi pridobila njihovo spoštovanje.

Ko so navijači na tribunah, vsak nogometaš čuti dodatno odgovornost, saj veš, da si ljudem, ki so si prišli ogledati tekmo, nekaj dolžan. Veš, da nisi sam, ampak so tukaj tudi oni, ki so največji del kluba. Zelo jih spoštujemo, zaradi njih smo tukaj. Naš odnos z navijači je dober. Zdaj, ko so dobri rezultati, drugače ne more biti. To je normalno. Tako je povsod.

"Ljudje smo in delamo napake. Jaz dobro vem, da ni rasist, a naredil je napako, zaradi katere je moral oditi."

V klub je pozimi prišel Marko Nikolić, a trenerskega posla ni opravljal prav dolgo. Odnesle so ga rasistične opazke, ki jih je med tekmo namenil vašemu soigralcu Blessingu Elekeju.
V Olimpiji je pustil globok pečat. Gre za izjemnega strokovnjaka, ki veliko ve o nogometu in je imel z nogometaši odličen odnos. Žal nam je bilo, da je šel. Sploh zato, ker je odšel na tak način, ampak tako je.

Ljudje smo in delamo napake. Jaz dobro vem, da ni rasist, a naredil je napako, zaradi katere je moral oditi. Ne sočustvujem z njim, a nanj gledam zgolj kot na zelo dobrega trenerja.

Je upravičeno, da je odšel?
Ne vem, a dobro se zavedamo problema rasizma v današnji družbi in v nogometu. Sam vem, da ni rasist, a njegove besede so bile, kakršne so bile. Enostavno je moral iti.

A ekipa je bila na njegovi strani.
Da, podprli smo ga in predsednika najprej prepričali, da ga ni odslovil. Toda pozneje, ko je bil s strani Nogometne zveze Slovenije suspendiran do konca prvenstva, se je predsednik odločil drugače. Razumem ga. Njegova odločitev je razumljiva.

Potem je odšel še direktor Ranko Stojić, okoli katerega so od samega začetka krožile zgodbice, ki so vnašale nemir v klub. Kakšna je bila njegova vloga pri prebujanju Olimpije?
Podobna kot Pušnikova, ogromna. Vcepil nam je zmagovalno miselnost in veliko pripomogel k uspehom. Z njim sem imel profesionalen odnos. Nič več in nič manj kot to.

O tem, kar se je govorilo, pa imam svoje mnenje, a ga nočem deliti z javnostjo. Vsak pri sebi ve, kaj si misli. Dejstvo je tudi, da se nekatere stvari potencirajo. Marsikaj je bila verjetno laž, a verjetno je bilo kaj tudi res. Tega sam nikoli ne bom vedel in niti ni pomembno.

Sledil je prihod Rodolfa Vanolija, ki je bil, upoštevajoč vmesni začasni rešitvi Radoja Smiljanića in Dejana Kopasića, peti trener in je debitiral z zmago v Kopru.
Res je, kar pet trenerjev smo že imeli, pa čeprav smo prvi. Mislim, da se to še ni zgodilo. Zdajšnji trener je spremenil naš sistem igre in prinesel takšnega, ki tej ekipi zelo paše. Igralci smo ga dobro sprejeli in z njim odlično sodelujemo.

"Po tekmah, ko so glave vroče, ni najbolje komentirati preveč, saj se lahko zgodi, da izjaviš nekaj, kar potem obžaluješ."

Toda Italijan se je že na drugi tekmi znašel na udaru navijačev. Po sijajni igri v prvem polčasu na derbiju proti Mariboru v Stožicah je ekipa v drugem delu igre mrknila in na koncu izgubila.
Ne vem, kaj se je takrat dogajalo. V prvem polčasu smo bili tako dobri, da smo bili mogoče celo presenečeni nad tem, a žal nismo zadeli še drugič, kar bi verjetno odločilo zmagovalca, a v drugem se je vse obrnilo. Po tem porazu je bilo zelo težko, a kljub temu se je na koncu vse izteklo srečno.

Po tej tekmi smo se veliko pogovarjali. Kot kapetan sem govoril predvsem o tem, da je treba na derbi čim prej pozabiti in usmeriti pogled v prihodnost. K sreči nas je že štiri dni pozneje čakala tekma v Celju, tako da o vsem skupaj niti nismo imeli časa razmišljati.

Za dodaten nemir so poskrbele izjave prvega strelca Roka Kronavetra takoj po derbiju, ko je glasno kritiziral trenerja in njegove odločitve na derbiju.
Po tekmah, ko so glave vroče, ni najbolje komentirati preveč, saj se lahko zgodi, da izjaviš nekaj, kar potem obžaluješ. Ampak tudi to je profesionalizem in je sestavni del športa. Mislim, da je to dojel tudi trener, ki je vse skupaj sprejel precej mirno.

Kot trener ne smeš biti preveč čustven, stvari ne smeš jemati osebno. Če bi jih, bi to vplivalo na ekipo. Verjetno sta se z Rokom pogovorila in vse je bilo tako, kot mora biti. Včasih je treba kakšne stvari tudi pomesti pod preprogo. Naš trener je izkušen in velik profesionalec. Tega se zaveda.

Mislim pa, da so navijači danes na njegovi strani. Da mu nihče ničesar ne zameri. Prej nasprotno, zdi se mi, da so ga sprejeli, kar je tudi pravilno.

Potem je na dan tekme proti Celju, ki takrat pod vodstvom novega trenerja Roberta Pevnika ni izgubilo sedem tekem zapored, dodaten nemir prinesla zgodba o domnevnem finančnem nagrajevanju Olimpije nogometašev Celja na tekmi proti Mariboru.
Zelo čudno, da se je zgodba v javnosti pojavila ravno takrat, da. Sem jo prebral in se sam nasmejal. Rekel sem si, da se moramo osredotočiti le na igrišče. Da stvari, ki se dogajajo okoli nas, ne smejo vplivati na našo igro. Izkazalo se je za uspešno. Tista sreda v Celju, takrat je Maribor doma izgubil proti Rudarju, je bila ključna v boju za naslov.

Ste bili takrat že prepričani, da boste prvaki?
Trdno smo verjeli, da bomo v zadnjih dveh krogih zmagali vsaj enkrat, a potem igraš v Velenju, pogledaš na semafor, teče 85. minuta, rezultat pa je še vedno 0:0, in po glavi ti hodijo razne stvari.

"Ko je sodnik pokazal na belo točko, so se mi orosile oči." A kmalu je prišel sodnikov podaljšek in enajstmetrovka v korist Olimpije.
Ko je sodnik pokazal na belo točko, so se mi orosile oči. Vedel sem, da smo zdaj pa res zelo blizu. Zelo sem si želel, da bi Kronaveter, ki je bil za izvajalca najstrožje kazni določen že pred tekmo, a mu seveda ni bilo lahko, zadel. Ko je žoga k sreči končala v mreži, pa delirij.

Veselje, kot ga že dolgo ni bilo. Skupaj z navijači, ogromno jih je odšlo v Velenje, ste se veselili na in ob igrišču, na tribunah … Vse je gorelo.
Pričakovano, saj ni enako na naslov čakati dve ali 21 let. Ko skozi leta in leta neuspehov vidiš, kako zelo si Ljubljančani želijo naslova, ti je jasno, da ti je uspel velik dosežek. Veselje je bilo res izjemno. Nekako so na dan prišle vse frustracije, ki se jih je v vseh teh letih nabralo res ogromno.

Veselo je bilo tudi v Ljubljani, celo mestno jedro je proslavljalo naslov.
Po tekmi smo se odzvali vabilu župana Zorana Jankovića, ki je za nas v eni izmed restavracij v centru mesta organiziral večerjo. Sledilo je rajanje z navijači v centru mesta, zbralo se jih je ogromno. Bilo je res zelo pestro. Sploh ne vem, od kje vsa energija. Za konec smo šli še v diskoteko, v kateri smo se skupaj s soigralci zabavali do zgodnjih jutranjih ur.

Veselju ni bilo konca in prav je tako. Treba je uživati v teh trenutkih, saj nikoli ne veš, kaj bo čez dva meseca, pol leta ali več. Do zdaj smo bili napeti, v tem tednu pa je čas za uživanje in sproščenost. Potem nas čaka kratek premor in že sledijo priprave na novo sezono.

Po 21 letih čakanja ste vi tisti, ki boste danes prvi v zrak dvignili pokal, na katerega je nogometna Ljubljana čakala celo večnost.
Mogoče je to nagrada za ves trud, ki sem ga vložil v nogomet. Res sem vesel, da smo Olimpiji vrnil naslov. Uživam v vsakem trenutku zadnjega obdobja, ki je za vse nas res lepo. Mogoče smo imeli v prejšnjih letih tudi nekaj nesreče, zdaj je bilo drugače.

Je vaša prepoznavnost zdaj narastla?
Da, večkrat se dogaja, da me kdo ustavi na ulici, prosi za kakšno fotografijo in podobno, a ni nič pretiranega. V tem uživam.

Na intervju ste prišli v zeleni obutvi. Ste ponosen Ljubljančan? Pazite, da se v vaši garderobi na znajde kak vijoličast kos oblačila?
Ne, vijolične barve pri meni res ne boste našli. To je pač rivalstvo, ki je, dokler je v mejah normale, dobrodošlo. S tem ni nič narobe. Tako mora biti.

Olimpija potrebuje močan Maribor in obratno. Dokler ostane pri besedah, je to rivalstvo dobrodošlo. Čustva je nekje treba dati ven. Spoštujem vsakega nasprotnika, tudi Maribor, ki je za slovenski nogomet naredil marsikaj dobrega.

Iz vaših ust javnega žaljenja Maribora, kot si ga je nedavno privoščil vaš nekdanji soigralec Andraž Šporar pred začetkom derbija v Stožicah, verjetno ne bomo slišali.
Smešno je, kako nekateri preveč dobesedno jemljejo nekatere besede, ki se izrečejo. To je pač folklora. Mislim, da smo pri nekaterih zadevah bolj papeški od papeža, medtem ko pri drugih z lahkoto zamižimo z obema očesoma. Radi kažemo s prstom drug na drugega.

Mogoče sem tudi jaz kdaj kaj zapel, a s tem nisem mislil žaliti ali prizadeti nikogar. Takšne stvari dojemam kot navijanje. Tudi jaz s tribun slišim navijaške parole, kot so "Ubij žabarja!" in podobne, a tega ne jemljem dobesedno, saj vem, da navijači ne mislijo resno. Saj ne bodo prišli na igrišče in nas vse pobili.

Olimpija si je z državnim naslovom po dolgem času zagotovila kvalifikacije za ligo prvakov. Maribor je v državnem prvenstvu prehitela, gre lahko po njegovi poti tudi v Evropi?
Bomo videli. Lahko se zgodi marsikaj. Poglejte, kaj je Maribor delal v zadnjih letih, potem pa je v tej sezoni izpadel na prvi stopnički. V Evropi ni šale, takoj gre na izpadanje. Na voljo sta le dve tekmi. Lahko si favorit, pa izpadeš in obratno, seveda. Veliko bo odvisnega od dnevne forme. Počakajmo na žreb, potem bomo lahko pametnejši.

"Prav gotovo je najbolj pomembno, da zdaj ostanemo na ravni, kot smo, oziroma se le še izboljšamo."

Kaj še potrebuje Olimpija, da bo boljša?
Prav gotovo je najbolj pomembno, da zdaj ostanemo na ravni, kot smo, oziroma se le še izboljšamo. Da bomo konstantni. Če bomo vseskozi v vrhu, bo več navijačev, nogometaši bomo samozavestnejši, izkušenejši. Ne bo enostavno, a moramo biti optimistični.

Sanjate tudi o ligi prvakov?
Počasi. Smo kakovostni, lahko premagamo vsakega, a liga prvakov je še predaleč, da bi se lahko pogovarjali o njej. Kogarkoli nam bo žreb namenil, ne bo lahko. Gremo iz tekme v tekmo. To je to. Najprej pa je treba tako ali tako počakati na žreb.

Verjamete, da bo Olimpija z Mandarićem samo še boljša? Je njegov projekt dolgoročen?
Kolikor vidim in slišim, tudi z nami se veliko pogovarja, misli v Olimpiji ostati še nekaj časa. Tako nam obljublja in glede na dozdajšnje izkušnje z njim, je namreč velik gospod, verjamem, da misli resno.

Danes pa proslava naslova, ki bo trajala dolgo v noč. Za tekmo s Krko pripravljate kaj posebnega?
Ne, niti ne. Mislimo le na to, da se od navijačev, na štadionu se jih bo očitno zbralo zelo veliko, morda bo celo poln, kar bi bilo super, poslovimo v slogu. Da zaključimo s sezono, tako kot se spodobi. Gremo po novo zmago. Navijači si jo zaslužijo.