Branko Oblak nekdaj, Xavi in Iniesta danes

Skoraj 40 let po tem, ko je na prepolni Maracani sodeloval na poslovilni tekmi brazilskega velemojstra Peleja in prejel njegov ''sveti'' dres, je največji ponos slovenskega nogometa v času nekdanje skupne države javnosti predstavil knjigo ''Branko Oblak'', v kateri je na pronicljiv način opisana bogata pot od otroštva v Rožni dolini, prek svetovnega prvenstva leta 1974 v ZRN, kjer je bil izbran za petega najboljšega posameznika, pa vse do obdobja, ko mu je bila kot selektorju Slovenije zaupana odgovorna naloga korenite pomladitve. ''Pred leti sem dobil že tri ponudbe o knjigi, ki bi bila posvečena meni, a mi ni bil všeč slog piscev. Ko mi je isto po partiji tenisa predlagal Ivo (Gajič, op.p.), sem bil po pregledu njegovih tekstov navdušen. Padel sem 'notri', zadel me je v 'mozeg'. Pozna me bolje kot sam sebe,'' je v prepolni dvorani igralnice Kongo zaupal junak obsežne knjige, obveznega čtiva vsakega nogometnega nostalgika. Avtor Ivo Gajič je priznal, da se je pri sodelovanju najbolj razveselil trenutkov, ko se je Brane razjezil. ''Takrat je prišlo do pravih besed. Drugače govori kratko, zgoščeno in odrezavo, tako da je bilo potrebno besede še oplemenititi,'' je pojasnil pisec, ki je doživeto spremljal obdobje Oblakovih mojstrovin na igrišču, ko si je izklesal status enega najboljših jugoslovanskih žogobrcev vseh časov.

Popivoda: Prehiteval je dogodke

Le kdo bi ga lahko bolje opisal kot nekdanji soigralec, pa naj si je šlo za Olimpijo ali pa jugoslovansko reprezentanco, Danilo Popivoda: ''On je prehiteval dogodke. Bil je igralec za današnje čase, predhodnik modernega nogometa. Takrat me je spominjal na Bobbyja Charltona. Tudi zaradi tega, ker je imel nekoliko manj las (smeh). Oba sta veliko pretekla, a se mi zdi, da je Brane več. Če bi iskali podobnega igralca danes, bi se odločil za kombinacijo Xavija in Inieste. Če ju združiš, dobiš pravega Braneta,'' meni ''Pop'', ki se je slavnosti ob izdaji knjige kot Grosupeljčan udeležil kot domačin.

Zadnjič sta z Oblakom združila moči v znamenitem porazu z Zahodnimi Nemci v polfinalu EP 1976, nato pa sta se videvala še v nemški bundesligi. Brane v dresu Schalkeja in Bayerna, Danilo pa Eintrachta Braunschweig. ''Skupaj sva igrala že pri mladincih. Poznala sva se v dušo. Sploh mi ni bilo potrebno gledati, kje stoji. Vedno sva se našla z žogo. Žal mi je, da nisva igrala skupaj tudi v kakšnem večjem klubu, Hajduku ali pa v Nemčiji. Morda bi napravila še večjo kariero,'' je velikega prijatelja nahvalil Popivoda.

Prestop za Guinnesovo knjigo rekordov

Takratni prestop iz Splita v Gelsenkirchen je bil vreden milijon nemških mark. Pravo bogastvo v tedanjih časih. Izpeljal ga je Predrag Naletilić, znameniti hrvaški menedžer, ki je kasneje, predvsem v Italijo, pripeljal kopico svetovnih zvezdnikov. ''Takrat ni bilo niti televizije, niti interneta. Delo menedžerjev je bilo drugačno. Direktor Schalkeja je prišel v Split na tekmo jugoslovanskega prvenstva, da bi preveril kakovost Braneta. Odšel je že pred polčasom, saj ga je prepričal že v nekaj minutah. Po tekmi smo šli v Hajdukovo restavracijo in podpisali pogodbo,'' se je spominjal enega najbolj odmevnih prestopov na tem delu Evrope, nato pa moral zaradi kašlja prekiniti pogovor. Takrat je spadal Oblakov prestop celo med 20 največjih na svetu in bil omenjen v Guinnessovi knjigi rekordov. Vodilni, Johan Cruyff iz Ajaxa iz Barcelone, je bil vreden petkrat več, danes pa bi Oblakov verjetno stal na ducate milijonov evrov.

Strožji do sina kot drugih

Mednarodno slavo je požel že za Bežigradom in se kmalu prebil med standardne člane prve enajsterice jugoslovanske izbrane vrste. ''Kot fantič sem hodil na Olimpijo in ga občudoval. Videlo se je, da je pred njim lepa kariera. Imel je odlično levo nogo, veliko teka, pa tudi pozitivno trmo,'' priznava Marko Elsner. V nogometu se je preizkusil tudi njegov sin Robert Oblak. Ni mu bilo postlano z rožicami, a je vseeno dosegel vrhunsko raven in nekajkrat oblekel dres slovenske reprezentance.

''Težko je bilo igrati v njegovi senci. Bil sem tak karakter, da mi je to bolj škodovalo kot koristilo. Tudi ko sem igral dobro, to za mnoge ni bilo dovolj dobro. Slovenija pač (smeh),'' je Sportalu pripovedoval zdaj že nekdanji nogometaš, ki je imel tudi to čast, da ga je Brane treniral. ''Seveda. S 'fotrom' sva trenirala v Velenju in Avstriji. Takrat je bil še bolj strog do mene kot drugih. Je pa, zanimivo, tudi takrat, ko je bil že v letih, pretekel več od večine igralcev.'' Kaj vse predstavlja lik Branka Oblaka, je na svoji koži občutil v šestmesečnem obdobju, ko se je dokazoval pri Hajduku. ''O njegovi priljubljenosti je nesmiselno govoriti. Samo da sem potegnil ven kartico in je na njej pisalo Oblak, so že deževale čestitke.'' Njegov sin, Brankotov vnuk Nik, je nekaj časa treniral nogomet, nato pa ga je premamila ljubezen do poklica optika, tako da sedaj namesto žoge v njegovi roki kraljujejo študijske knjige.

Zbrala se je smetana

Na predstavitvi knjige ni manjkalo znanih imen. Pa to ne samo nogometnih. Brane je bil zelo hvaležen, da se je slovesnosti udeležil tudi 82-letni Milan ''Raki'' Aranđelović, nekdanji uradni zdravnik jugoslovanske reprezentance. Prišli so tudi slovenski športni junaki z vseh vetrov: Bojan Križaj, Miroslav Cerar, Rajmond Debevec, Ivo Daneu, Borut Bassin ''Taubi'', aplavz sta mu namenila častni predsednik NZS Rudi Zavrl in sedanji Aleksander Čeferin, ni manjkalo soigralcev iz časov, ko je bila Olimpija ponos slovenskega nogometa. Njegov kralj pa Branko Oblak, peti najboljši igralec SP 1974. ''Očitno se premalo cenim. Mislil sem, da ne bo prišel nihče, pa ste takole napolnili dvorano. Najlepša hvala,'' se je zahvalil 64-letni nogometni upokojenec, ki najbolj uživa v tenisu in gobarjenju. Junak, ki si je zaslužil knjigo. Knjigo o uspehih in nogometnih podvigih, ki jih zmore le peščica izbrancev.