Sreda, 3. 10. 2018, 12.00
5 let, 7 mesecev
ALJAŽEV STOLP NA TRIGLAVU
Najbolj znani stolp se je vrnil domov #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,11
13
Po končanih 26-dnevnih restavratorsko-obnovitvenih delih se Aljažev stolp znova nahaja na vrh Triglava, kjer je pred tem nepretrgoma domoval kar 123 let.
Vrh najvišje slovenske gore je od danes znova takšen, kakršen je bil zadnjih 123 let. No, z izjemo zadnjih treh tednov in pol, torej od 7. septembra, ko se je znameniti Aljažev stolp s posebno helikoptersko akcijo "odpravil" na popravilo v dolino.
Restavratorsko-obnovitvena dela na stolpu, ki ga je ob stalni izpostavljenosti vsem vremenskim pojavom načel zob časa, so bila v začetku tedna končana, zdaj pa se je zaščitni znak Triglava iz Mojstrane s helikopterjem vrnil domov, kjer so ga strokovnjaki vnovič pričvrstili.
Aljažev stolp se vrača na Triglav, FOTO: Veronika Lavrenčič:
Vrnitev in sistematično vzdrževanje
Kot je pred dnevi pojasnil Martin Kavčič iz restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine, so strokovnjaki "prisotne elemente stolpa obnovili, manjkajoče, ki bistveno prispevajo k prepoznavnosti stolpa, pa so skušali uskladiti z zgodovinsko podobo in različnimi vidiki ekspertnih skupin."
"Pleh z dušo" ali 190 centimetrov visok stolp je kljub popravilu, za katerega je bilo treba, skupaj s celotno logistiko, odšteti dobrih 40 tisoč evrov, obdržal dosedanjo obliko, idejni očetje prenove pa ob tem obljubljajo, da bodo stolp od zdaj redno in sistematično vzdrževali.
Iz arhiva: Zgodba o Aljaževem stolpu
Ideja o postavitvi majhnega stolpiča na vrhu najvišje slovenske gore, 2864 metrov visokega Triglava, se je porodila dovškemu župniku Jakobu Aljažu, ki je bil zaslužen za to, da je Triglav od nekdaj slovenski. Za en goldinar ga je namreč aprila leta 1895 odkupil od občine Dovje.
Po besedah Petra Mikše z oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je Aljaž želel, da bi majhen stolp služil dvema namenoma: praktičnemu kot planinsko zavetišče in simbolnemu kot branik slovenstva.
Kaj je župnika napeljalo k temu, ni nikjer izrecno zapisal, bilo pa je znano, da ga je prisotnost Nemcev v slovenskih gorah še kako motila. Vse je bilo nemško, le še delavec je bil slovenski, Aljažev pogled povzema Mikša.
Že pozimi leta 1894/1895 je Jakob Aljaž v svoji župnijski sobi na Dovjem kar s kredo na tla narisal podobo stolpa in mu določil dimenzije.
Stolp si je zamislil v obliki pokončnega valja s premerom 125 centimetrov, z dvema metroma višine in streho v obliki stožca. Z vrha koničaste strehe naj bi štrlel drog s kositrno zastavo z letnico 1895, je leta 1923 zapisal v Planinskih spominih. Zamislil si je tudi pravokotne line, ki bi služile kot okna in naj bi gledale na vse strani neba.
Klepar ga izdela zastonj
Izdelavo stolpa, ki ga je Aljaž poimenoval Triglavski stolp, a se ga je kmalu prijelo ime njegovega idejnega očeta, je župnik prepustil prijatelju Antonu Belcu, znanemu kleparju, ki je Aljaževo idejo sprva označil kot norost, nato pa je spremenil svoje mnenje in ga označil za zanesenjaka in velikega Slovenca ter stolp izdelal brezplačno.
Aljažev stolp so postavili v enem samem dnevu, natančneje v petih urah (material zanj so na Triglav nosili več dni), 7. avgusta 1895, v naslednjih letih pa sta na Aljaževo pobudo zrasli še dve slovenski postojanki, Kredarica in Aljažev dom v Vratih. Devetega septembra 1999 je bil stolp razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
Spreminjal je barvno podobo
Stolp je skozi leta spreminjal svojo barvno podobo. Začel je s sivo preobleko, jo v obdobju med obema vojnama, ko je tam potekala meja med Jugoslavijo in Italijo, zamenjal za zeleno-belo-rdečo. Konec 50 let se je v sozvočju s komunizmom obarval v rdečo, zastavico pa je zamenjal za peterokrako zvezdo.
Leta 1982 so stolp za potrebe snemanja filma o slovenskem pravniku, alpinistu in pisatelju Juliusu Kugyju spet prebarvali na sivo, odstranili zvezdo in mu dodali zastavico. Od takrat je tak, kot je danes. "Dvakrat ga je bilo treba še obnoviti, na novo prebarvati, obdržal pa je sivo barvo," se spominja Janez Brojan, eden od najbolj izkušenih gorskih reševalcev na naših tleh. Kot reševalec GRS Mojstrana je sodeloval pri več kot 700 reševanjih v gorah, večkrat tudi na območju Triglava.
Zavetišče
Sprva je bil postavljen, da bi se pohodnik v primeru slabega vremena imel kam zateči. V stolpu je prostora za tri, no, če se ti stisnejo. Ni pa to edino zatočišče na območju Triglava. Petdeset metrov nižje je še eno, in sicer jama, znana kot Staničevo zavetišče (jamo je v skali dal razstreliti prav Jakob Aljaž, op. p.).
13