Ponedeljek, 21. 10. 2019, 20.04
4 leta, 5 mesecev
Obrazi ljubljanskega maratona - Miran Žvanut
Župnik, ki teče maratone: Neverjetno, česa vsega smo ljudje sposobni #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,67
6
"Samo verjeti moramo in se temu posvetiti," poudarja pater Miran Žvanut iz župnije Dravlje, ki je v zadnjih 16 letih pretekel 16 maratonov in ultramaratonov. 50-letnik iz Vipavske doline je svoj prvi maraton pretekel v Belfastu, kjer je 42-kilometrsko razdaljo dojemal kot prošnjo za ljudi v tem nemirnem delu sveta. V nedeljo bo v Ljubljani tekel na polmaratonski razdalji, na največjo podporo pa računa ravno v svoji župniji. "To je najlepši del poti," pravi.
S tekom ste se začeli ukvarjati med študijem na Irskem. Kaj vas je spodbudilo k temu? Dobri zgledi?
Ko sem na Irskem študiral teologijo, je bil v naši skupnosti tudi neki Irec, jezuit, ki se je pripravljal na maraton v Dublinu. Ker sem takrat veliko časa moral presedeti za knjigami, tako na fakulteti kot v knjižnici, vse je bilo eno samo sedenje, sem tudi sam začel razmišljati o tem, kako bi telo spet spravil v gibanje.
Ko sem prej omenjenega kolega spremil na tekmovanje, sem se odločil, da bi še sam poskusil. Zdelo se mi je, da bi bil maraton lahko zame dober izziv. Včasih samo potrebuješ neko motivacijo, da se spraviš v pogon, in lažje je, če imaš pred seboj cilj.
Spomnim se, da sem takrat na koledarju preveril, kdaj je na programu maraton v Belfastu, do takrat sem imel približno pol leta časa, in začel treninge. Maraton v Dublinu je bil na sporedu konec oktobra, 1. novembra 2002 pa sem začel trenirati še sam. Tako se je začelo.
Kako ste se pripravljali? Tek je lahko cela znanost, lahko pa se ga človek loti povsem spontano.
Prav gotovo, lahko je cela znanost. Naredil sem si načrt, a se spomnim, da ni šlo vse gladko. Prvič nisem zmogel teči več kot pet minut, saj nisem mogel, ker nisem bil navajen. A če človek vztraja … Če tečeš prvi dan pet minut, drugi pa šest, sedem in tako naprej, bo vedno lažje. Neverjetno je, česa vsega smo ljudje sposobni. Samo verjeti moramo in se temu posvetiti.
No, nekaj podlage na področju fizične pripravljenosti sem imel že iz mlajših let, ko sem se precej ukvarjal s športom. Zelo dober sem bil v skoku v višino in daljino, v srednji šoli pa sem zelo resno igral košarko. Najprej v Postojni, kjer smo igrali v 1. slovenski ligi, takrat je bila Olimpija v 1. jugoslovanski ligi, v času služenja vojske, najprej v Svilajncu blizu Beograda, nato pa pol leta v Banjaluki, sem tam prav tako igral košarko. Spomnim se, da smo tisti, ki smo se ukvarjali s športom ali glasbo, v vojski imeli nekoliko privilegiran položaj.
Po služenju vojaškega roka sem se odločil, da šport postavim na stran in se posvetim študiju, od takrat pa se z njim ukvarjam zgolj rekreativno.
Najprej ste študirali lesarstvo, nato farmacijo in šele nato teologijo. Od kod takšna raznolikost?
Zelo dolga zgodba. Kot mlad človek sem se iskal, iskal sem, kaj bi me osrečevalo v življenju … Najprej sem v najstniških letih sanjal o športni karieri, potem sem ugotovil, da to ni to, kar bi rad od življenja.
Potem sem študiral lesarstvo in končal višjo lesarsko šolo, a me to ni zadovoljilo. Nekaj let sem študiral farmacijo, hkrati pa sem obiskoval tudi teološko-pastoralno šolo – vera me je od nekdaj precej zanimala, predvsem duhovniški poklic, a sem se bal, da sem za kaj takega preveč nepopoln (smeh, op. p.). Po nekaj letih je moja odločitev dozorela … Za duhovniški poklic sem se odločil pri 28 letih.
Vsi se iščemo in vsi iščemo poti do sreče …
Kako se tek združuje z vašim poklicem?
Zelo lepo. Na Irskem sem začel teči zato, da sem glavo malo razbremenil od študija, zdaj je tek zame še bolj priročen. Moje delo namreč vključuje ogromno stikov z ljudmi, veliko težjih pogovorov, in opažam, da so tek, kolesarjenje in plavanje ob tem zame najboljše zdravilo. Šport me razbremeni.
Takrat se v človeku dogajajo kemični procesi, proizvajajo se določeni hormoni, ki nam dajejo veselje in zadovoljstvo. Pozitivno pri teku je tudi to, da se takrat podaš v drug svet, sam na primer zelo rad hodim na Rožnik …
Nekaterim pomaga knjiga, da se umaknejo iz realnega v neki novi svet ... Meni pomaga tek.
Prav med tekom dobim marsikatero idejo, kar se mi zdi normalno, saj v glavo pride več kisika kot običajno. Američani imajo izraz "newborn baby" (novorojenec, op. a.), no, tako se jaz počutim po teku.
Običajno tečem zgodaj zjutraj, treniram tudi z župljani, jutranji tek ali kolesarjenje me kar prerodita.
Zanimivo je, da ste se že kar na vašem prvem tekmovanju v Belfastu leta 2003 lotili maratona, kraljevske razdalje. Zakaj?
Da, bilo je 5. maja 2003, še danes se spomnim. Razmere v Belfastu so bile tisti čas zelo težke, prav žalostno je bilo. In moj maraton je bil kot molitev oziroma prošnja za ljudi v Belfastu, ki so res veliko pretrpeli.
Še istega leta smo jezuiti tekli še v dobrodelne namene. V Angliji in ZDA je povsem običajno, da s tekom zbiraš denar za eno od humanitarnih organizacij.
Bili ste eden od prvih, ki so tudi na ljubljanskem maratonu tekli za dober namen.
Da, že naslednje leto, 2004, smo sredstva zbirali na ljubljanskem maratonu. Takrat je bilo to še redkost – spomnim se, da so me na Timingu Ljubljana (organizator maratona in uradni časomerilec, op. a.) čudno gledali, češ, kaj se gremo. Zanimivo je, da so naslednje leto dobrodelni tek v okviru maratona organizirali tudi v Ljubljani. Prepričan sem, da smo jih prav mi spodbudili.
Naša prizadevanja sta podprla tudi najhitrejši slovenski maratonec Roman Kejžar in Erwan Fouere, vodja predstavništva Evropske komisije v Ljubljani, tudi mediji so nas opazili. Sredstva smo namenili gradnji vodnjakov v Malaviju, kjer je takrat delovalo kar nekaj naših jezuitov. Akcija, ki smo jo poimenovali Živa voda, je bila zelo uspešna.
Tekli ste tudi že v Los Angelesu, Bostonu ... Kako izbirate lokacije?
V bistvu jih ne, tečem tam, kjer se znajdem zaradi najrazličnejših razlogov. Ko so me poslali študirat v ZDA, sem pretekel bostonski maraton … ko sem v Sloveniji, se udeležujem ljubljanskega maratona in maratona treh src.
Beležite čase?
Da, si jih zapisujem, nisem pa z njimi obremenjen. Najbolj sem bil v formi leta 2011 – takrat sem želel maraton preteči v manj kot treh urah, a se mi ni izšlo, čeprav sem bil blizu. Takrat sem tekel v Los Angelesu in spomnim se, da smo na štartni številki namesto številke imeli napisano ime in da so me navijači ob progi spodbujali po imenu. Verjetno sem prav zato dosegel tako dober rezultat. Na podlagi tega sem se uvrstil na bostonski maraton.
Odvisno je tudi od časa, ki ga imam na voljo. Letos bom v Ljubljani tekel polmaraton, ker za treninge enostavno nisem imel časa. Moj cilj ni maraton, tek je zame kot orodje, ki mi pomaga pri delu na župniji, ni pa to prioriteta v mojem življenju. Z 21 kilometri ne bi smel imeti težav.
Maratonski tek večinoma menda ne mine brez kriz … kako jih vi prebrodite? Tudi s pomočjo vere?
Med maratonom vedno doživljam vzpone in padce, tudi krize, na to sem pripravljen in tega sem vajen. Seveda se med tekom, sploh ko naletim na zid, sprašujem, kaj sploh počnem tam, kaj mi je tega treba, a to je povsem normalno, je pa zato občutek v cilju toliko bolj nagrajujoč. Kot bi dobil krila ...
V sebi takrat začutim posebno lahkoto in veselje. Težko je razložiti, vsak te občutke doživlja po svoje.
6