Zoran Dragić: Prepričal bi Gorana in z njim nastopil na olimpijskih igrah

Foto: Sportida

Natančno 132 dni po poškodbi vezi desnega kolena bi se Zoran Dragić teoretično že lahko vrnil pod koše. A tveganje bi bilo preveliko, zato o reprezentanci in EuroBasketu 2017 razmišlja le kot navijač. Z mislimi je predvsem pri vrnitvi v Olimpio iz Milana, ki je po Iliriji, Slovanu, Krki, Unicaji, Phoenixu, Miamiju in Himkiju deveti klub 196 centimetrov visokega Ljubljančana.

Kakšno je vaše trenutno zdravstveno stanje?
Dobro. Iz Milana, kjer sem prestal operacijo in opravil dobršen del rehabilitacije, sem se že vrnil domov. Zdaj treniram. Čaka me še družinski oddih, nato pa vrnitev v klub.

Kako blizu ste vrnitvi na prave košarkarske obrate?
V glavi imam zakoreninjeno misel o zavori, s katero preprečujem, da ne bi prehiteval dogodkov. Telo mi namreč že dovoljuje skorajda vse. Tudi košarko že igram. A zavestno pazim, zato igram še brez telesnega stika. No, že čez dva tedna bom storil dodaten korak naprej.

Ste v stiku z delodajalci iz Milana?
Da. Vedo, kaj delam. Imam klubski program, ki ga skupaj nadgrajujemo. Tudi novi trener Simone Pianigiani je z menoj spregovoril nekaj besed. Več bom vedel 15. avgusta, ko se bom vrnil v Milano.

Imate zagotovljeno mesto v ekipi?
Tudi sam sem v medijih zasledil namige o moji selitvi. A iz klubske uprave z menoj ni nihče govoril o tem. Če bi se me želeli rešiti, bi to verjetno že storili.

"Vrnil se bom. Še močnejši," pravi Zoran Dragić. Foto: Sportida

Se v Milanu dobro počutite?
Odlično! Gre za izjemno mesto. Všeč je celotni družini. Morda je za življenje to res nekoliko drago mesto. A počutim se zelo dobro.

Kaj pa reprezentanca? Za EuroBasket ni niti odstotka možnosti?
Ne. Moja odločitev, ki še zdaleč ni bila lahka, je dokončna. Teoretično bi se sicer verjetno lahko pravočasno vrnil pod koše in zaigral. Toda tveganje bi bilo pač preveliko. Uživam v reprezentanci. Vedno sem rad igral za Slovenijo. To je velika čast. Tudi v prihodnje bom selektorju, če bo to le v moji moči, vedno na voljo. Tokrat pa na račun EuroBasketa pač ne smem ogroziti svoje kariere. Pomembno je, da v celoti opravim z rehabilitacijskim procesom in se vrnem na želeno raven.

Ker je vaš brat Goran naznanil, da se z letošnjim prvenstvom poslavlja od reprezentance, se zdi, da se končuje tudi bratski tandem Dragić v slovenski izbrani vrsti. Ali pa … Ga lahko prepričate?
To imam v glavi. Ha, ha … Če se Slovenija uvrsti na svetovno prvenstvo 2019, ga bom skušal prepričati, naj se vrne. Z njim bi rad nastopil tudi na olimpijskih igrah 2020. Nato pa se lahko poslovi.

Kako visoko pa se lahko Slovenija zavihti na EuroBasketu 2017?
V ekipi je kar nekaj novih obrazov. Upam, da bodo ob pomoči staroselcev znali zadihati z ekipo. Na papirju je Slovenija, tudi z Luko Dončićem in Anthonyjem Randolphom, zelo močna. Zdaj je to treba prevesti še v košarkarski jezik. Sem optimist, čeprav ne želim napovedovati konkretnega dometa. Vselej poudarjam, da mora biti osnovni cilj preboj v četrtfinale. Nato pa …

Zoran in Goran Dragić: Še kdaj skupaj v reprezentanci? Foto: Sportida

Omenili ste Randolpha. Na katero stran se nagiba vaša tehnica, če na eno stran postavite njega, na drugo pa Alena Omića?
Težko vprašanje. Vem, da je Randolph prvi naturalizirani košarkar, ki s Slovenijo do sedaj ni imel nobenega stika. No, njegova kakovost ni vprašljiva. Po drugi strani pa je res, da bo Alen Omić, ki je dal za reprezentanco vse, zdaj čez noč ostal brez dresa. Žal mi je, da ga ne bo v reprezentanci. Verjamem, da tudi njemu ni lahko, saj bi ga lahko EuroBasket dodatno dvignil. Razumem pa tudi odgovorne pri Košarkarski zvezi Slovenije, ki so pač ocenili, da bo v želji po naskoku na želeno kolajno bolj koristen omenjeni Američan.

Za vami je nekaj grenkih izkušenj. Izstopata spodleteli poskus preboja v ligo NBA in huda poškodba kolena. So to elementi, ki pripomorejo k motivaciji v letošnjih pripravah na novo sezono?
Prav gotovo! Z obema nogama stojim trdno na tleh. Verjamem, da sem tudi na psihološki ravni dovolj zrel za želeno vrnitev in preboj. Čeprav se je bilo težko sprijazniti s poškodbo in predčasnim koncem sezone, pa sem zdaj začel na kariero gledati z drugačnimi očmi. Nič ni samoumevno. Znal sem se soočiti z realnostjo. Težave sprejemam kot dejstvo, kot oviro, ki jo je treba premagati.

Dotaknili ste se zrelosti. Spomin na leta, ko ste na reprezentančna vrata potrkali kot mladenič z znanim priimkom, je sicer živ, a časovno že kar krepko oddaljen. Pretekli mesec ste dopolnili 28 let. Ste oče, mož …
Tudi sam se v spominih večkrat vrnem v tista leta. Res je … Čas hitro teče. Marsikaj se je v mojem življenju spremenilo. Predvsem od trenutka, ko sva z ženo ustvarila družino, na svet gledam nekoliko drugače. Čutim se odraslega in zrelega.