Luka Dončić
Goran Dragić
Sobota, 23. 5. 2020, 4.00
2 meseca, 1 teden
SOBOTNI INTERVJU: BOŽIDAR MALJKOVIĆ
Šjor Božo in njegov zadnji ples
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,88
1
Z legendarnim košarkarskim trenerjem, nekdanjim selektorjem slovenske reprezentance in aktualnim predsednikom Olimpijskega komiteja Srbije o beograjskem življenju v koronadobi, spominih na splitsko Jugoplastiko s Tonijem Kukočem, pa o Goranu Dragiću in Juretu Zdovcu … Besedo ima Božidar Maljković, ki je svoj zadnji košarkarski ples odplesal s slovensko reprezentanco. Ni bil takšen kot Jordanov, zato se v spominu vedno znova vrača k prvemu na dalmatinskem parketu.
V Slovenijo je pred desetletjem prinesel niz anekdot o splitski košarkarski avantgardi, ne pa tudi tako zelo želene kolajne na domačem EuroBasketu 2013. Vodenje Slovenije je bila zanj prva selektorja izkušnja. Tekma za peto mesto proti Ukrajini pa njegova zadnja v dolgoletni trenerski karieri. Zanjo lahko brez dvoma zapišemo, da je bila veličastna. Najbolj so jo zaznamovala leta v Splitu, kjer je Jugoplastiko dvakrat popeljal na evropski klubski vrh. Pozneje je deloval tudi v večjih in bogatejših okoljih. Barcelona, Real, Baskonia … Radi se ga spominjajo tudi v Limogesu in Panathinaikosu, s katerima se je prav tako povzpel na evropski vrh. Danes je 68-letni Srb predsednik nacionalnega olimpijskega komiteja. Kako ste preživljali karanteno?
Počutim sem kot voznik formule 1, ki so ga na silo iz bolida presedli v domači fotelj. Predvsem v prvem tednu sem se zelo slabo počutil. S svojimi 68 leti spadam v rizično skupino, kar pomeni, da so bili zame ukrepi še strožji. Menim, da se je Srbija dobro odzvala na krizo. Ne le Slovenija, za katero slišim, da je že zmagala. No, to sem od vas tudi pričakoval. Jaz sem se podredil pravilom. Na koncu pa sem spoznal, da o tej bolezni vsi skupaj vemo zelo malo. Še dandanes. Zdravniki so nam ponujali postulate, za katere se je pozneje izkazalo, da so dvomljivi. Sprva so dejali, da ženske ne morejo zboleti. Lahko. Trdili so, da tudi otroci ne morejo. Lahko. Podobno je bilo s trditvami o načinu prenašanja, o predmetih, na katerih se lahko virus zadržuje, pa o aerosolih … Veste kaj? O tej bolezni tudi največji strokovnjaki vedo zelo malo. Verjetno pa o njej veliko vedo tisti, ki molčijo. Zato sem prepričan, da bomo na koncu izvedeli, kako je nastal virus. Kako? Videli bomo, od koga si bomo izposojali denar. Lahko pa vam povem, da sem med karanteno veliko razmišljal o Slovencih.
Res? Zakaj?
Slovenci ste me vedno navduševali z ljubeznijo do gora in pohodništva. Osebno nisem ljubitelj pohodov. Toda v tem obdobju sem moral storiti nekaj za svoje telo. Na srečo imam veliko stanovanje, kar vam lahko potrdijo slovenski košarkarji, saj sem jih pred leti gostil na kosilu. No, zdaj sem hodil po stanovanju. Tudi po šest tisoč korakov na dan. "Božo, ti je težko? Poglej, Slovenci hodijo gor in dol. Stisni zobe," sem si govoril. In hodil.
Ste se lotili tudi kakšne aktivnosti, za katero sicer ni pravega časa?
Lotil sem se arhiviranja svojih spominov. Zatopil sem se v svojo preteklost. Žal kroga nisem mogel skleniti, saj imam arhiv na štirih lokacijah. Pri sebi doma, v sinovem stanovanju ter v stanovanjih v Parizu in Marbelli. Vsaj beograjski del je zdaj urejen.
O Goranu Dragiću govori z izbranimi besedami.
V Sloveniji so televizijski programi predvajali številne zgodovinske tekme. Tudi na Hrvaškem. Vas je ta val zajel tudi v Srbiji?
Da, malce me je. Vmes me je klical tudi sekretar nekdanje Jugoplastike Josip Bilić in mi povedal, da bo hrvaška televizija predvajala finalne tekme splitskega kluba. Žal si jih nisem mogel ogledati, saj so se mojstri na HRT odločili, da bodo tekme na srbskem trgu zatemnili. Škoda. To je bila priložnost za vnovično poveličevanje hrvaškega športa. Jugoplastika je hrvaški klub, čeprav so zanj igrali tudi Srbi, Črnogorci … No, nikakor ne smem pozabiti na slovenskega člana te šampionske družine. To je bil fizioterapevt Joža Blažič. On nas je zdravil. Vse. Od prvega do zadnjega.
Jugoplastika. Večna tema. Ste še kdaj v Evropi zasledili ekipo s tolikšno mero nadarjenosti?
Nikoli. Nikjer. Pogosto me novinarji sprašujejo, ali bi v svojem življenju kaj spremenil. Bi. Dve stvari. Poleg Marine in Nebojše bi imel še dva otroka. Poleg tega pa bi moral v Splitu ostati še tri leta. In veste kaj? S tisto ekipo bi bil še trikrat evropski prvak. Pod to trditev bi se podpisal tako leta 1991 kot tudi danes.
Toda država je razpadla. Sledila je vojna.
Res je. Govorim o idealnih razmerah. Če ne bi bilo vojne. In prepričan sem o tem, da vojne ne bi bilo, če bi državo vodili modri ljudje iz sveta košarke. Recimo vaš Boris Kristančič. Ali pa Nebojša Popović, Radomir Šaper in Uglješa Uzelac. V tem primeru ne bi bilo prelivanja krvi. To so bili intelektualci. Država bi lahko razpadla, a brez vojne.
Meteorski vzpon Tonija Kukoča se je začel pod Maljkovićevo taktirko.
Se pogosto vračate v Split?
Pred kratkim sem bil sprejet v splitsko Hišo slavnih. Vnukinja je doživela ovacije v dvorani na Gripah. Ponosen sem na ta dosežek. Za svojo umestitev v ta hram so glasovali številni nekdanji športniki, trenerji, a tudi umetniki in intelektualci. Nisem iz Splita, pa vendar sem od 27 možnih prejel 24 glasov. To je zame velik uspeh. Tudi sicer se rad vračam v Dalmacijo.
Vas še kličejo Šjor Božo?
Še, še … A ne le Splitčani. Tudi za Beograjčane sem Šjor Božo.
Kdo je avtor tega vzdevka?
Po prvem treningu v Splitu je do mene pristopil Goran Sobin in me vprašal: "Šjor Božo, kako naj vas kličemo?" Odgovoril sem mu, da mi je vseeno. "Samo žaliti me ne smete," sem mu dejal. In vsem drugim. Ostalo je pri Šjor Božo. Tako so me klicali vsi. Od čistilke do predsednika kluba.
Sobin, Perasović, Savić, Rađa … A nekako izstopa eno ime. Toni Kukoč.
On je najboljši košarkar, s katerim sem sodeloval. Pa mi lahko verjamete, da sem vodil številne vrhunske košarkarje. Zlahka bi vam jih zdaj našteval. Toda intervju bi bil nato dolgočasen. Da, Toni je najboljši.
Zakaj? Zaradi katerih lastnosti je bil tako edinstven?
On je kot največji pesnik. Lepo ga je gledati. Ima fantastično koordinacijo. Poleg tega je to človek, zaradi katerega so boljši tudi vsi ostali. Igral je lahko na vseh položajih. Od ena do pet. Zato sem ga pogosto, ko je bila tekma že odločena, postavil na mesto organizatorja igre. Ko je mnogo let pozneje igral v Chicagu, me je neko noč poklical po telefonu in dejal: "Veste, kaj sem danes počel na treningu? Bil sem organizator igre! Ob Michaelu Jordanu!"
Nadalje, Kukoča ljudje obožujejo. Kot največje pevske zvezdnike. Poglejte Zdravka Čolića. Ni dovolj, da je dober pevec. Pomembno je, da je simpatičen občinstvu. Podobna je Tonijeva košarkarska zgodba. Vsaka ženska v nekdanji Jugoslaviji bi ga imela za zeta. Ali pa moža.
Ko govorim o tem, se mi pred očmi vrtijo posnetki njegovih potez. Žal številnih akcij ni arhiviranih, saj takrat televizijske postaje pač niso prenašale vseh tekem. Spominjam se tekme z Budućnostjo, kjer je z enim trikom pet nasprotnih košarkarjev prisilil v skok. Nakazal je met, potem pa se je podal v prodor.
Uf, pa ko je znal s sredine igrišče po enem driblingu in dvokoraku zabiti. Ko sem to dejal legendarnima trenerjema Ranku Žeravici in Acu Nikoliću, sta mi dejala: "Božo, mislila sva, da si resen človek." Pa sta prišla v Split in nemo opazovala. Ranko se je pokrižal, čeprav ni bil goreč vernik, Aco je prižgal cigaro.
20. aprila je dopolnil 68 let.
Spremljali ste enega od ključnih obdobij njegovega športnega razvoja in človeškega odraščanja.
Ko sem prišel v Split, ni bil ravno fizični delavec. Zbadal sem ga, naj skoči v lekarno po dve epruveti, v katerih si bo lahko umival noge. Da, tako suhe noge je imel. No, po treh letih sem uvidel, da je tudi fizični fenomen. Razširil je kapaciteto pljuč, povečal skočnost, postal izjemno hiter v teku na 100 metrov, dvigoval je vse težje uteži … Prav ta njegov pristop do dela, s katerim je nadgrajeval nadarjenost, ga je ponesel na najvišjo raven. In to je bil ta proces odraščanja, o katerem me sprašujete. Ko je bila Jugoplastika prvič evropski prvak, smo bili skromni in majhni. Ko smo se drugič uvrstili na zaključni turnir, sem javno izjavil, da smo favoriti.
Pa še nekaj. Vsi smo vedeli, da bo Kukoč kariero zaključil v ligi NBA. Med največjimi. A klubski pravilnik je veleval, da najmlajši nosi torbe. To je bil on. Bodoči zvezdnik, nosilec ekipe, ki je nosil torbe. Ko sem zapustil Split, sva se srečala na jugu Španije. Prva stvar, ki mi jo je povedal, je bila, da mu ni več treba nositi torb, saj se je ekipi priključil Žan Tabak. V šali sem mu odvrnil, da je imel zaradi vseh teh torb vsaj pet centimetrov daljše roke.
Naključje je želelo, da ste po slovesu od Splita odšli v Barcelono in v finalu evrolige naleteli prav na Jugoplastiko.
Še danes trdim, da bi tisto tekmo dobil, če ne bi Barcelone zajel val poškodb. "Fantje, ne bojte se Perasovića in Kukoča. Onadva se bojita mene. Bojte se Zorana Savića in Američana Aviea Lesterja," sem svaril svoje igralce. In tako je tudi bilo. Pokopala sta nas. Priznanje za najkoristnejšega košarkarja je vseeno prejel Toni. "Jaz MVP? Ne, MVP je Zoran Savić," je izjavil. To je dokaz, kako širok in nesebičen košarkar je bil. Navsezadnje je tudi on avtor krilatice, da koš osreči enega človeka, dobra asistenca pa dva. Včasih sem se kar malce jezil nanj, saj je namesto običajnega koša v duhu pretiranega košarkarskega altruizma iskal neko noro asistenco.
Ali je res, da ste v tisti Jugoplastiki želeli tudi Jureta Zdovca?
O, moj Jurček. Da, res je. On je pravzaprav edini manjkajoči člen tiste ekipe. Žal mu Slovenci niso dali izpisnice.
Sodelovala sta v Limogesu …
Prav zaradi tega, ker nama ni uspelo sodelovati v Splitu, sem ga povabil v Limoges. Z njegovo pomočjo smo postali evropski klubski prvaki. Človeški in športni velikan. Vesel sem, da zdaj kot trener prevzema Metropolitans 92. Vem, da bo uspešen. Tudi Francozi ga bodo lepo sprejeli.
Ste lastnik stanovanja v Parizu. To kar kliče po srečanju. Mar ne?
Ko premagamo koronavirus, bom zanesljivo odšel v Pariz in se srečal z njim.
Nesmiselno je iskati nove Tonije, Dražene … Obstajajo pa novi obrazi. V Sloveniji je zdaj to Luka Dončić. Kakšen je vaš pogled nanj?
Strinjam se, da so primerjave med košarkarji iz različnih generacij nesmiselne. Vsako obdobje ima svoje junake. Luka Dončić je nedvomno junak zdajšnjega časa. Pri teh letih še nisem videl takšnih čarovniških mojstrovin pod koši. Osebno ga nikoli nisem spoznal. Fantastičen igralec. Če bo ohranjal to linijo v ligi NBA, se bo zapisal v zgodovino.
Z Dončićem se še nista srečala.
Zanj je košarka igra …
Košarka je za velike košarkarje zelo preprosta igra. Zanje je to zabava. Luka je najlepši primer tega. Če bi mi rekli, naj izpostavim njegovo šibko točko, bi jo stežka našel. Joj, žal mi je, da nisem imel polovice vrednosti takšnega igralca tistega leta 2013, ko sem vodil Slovenijo. Ali pa Anthonyja Randolpha. V tem primeru bi Slovenija v Ljubljani osvojila kolajno na evropskem prvenstvu.
Pa je ni. Čutite zaradi tega ob spominu na EuroBasket 2013 kaj grenkobe?
Žal se prvenstva spominjam tudi po nepoštenem sojenju na tekmi Slovenija-Hrvaška. Oškodoval nas je sodnik Aleksandar Milojević iz Skopja. Pozneje sem se dokopal do informacij, zakaj je storil to. Vem tudi, kdo mu je kaj obljubil. Svetujem vam, da si še enkrat ogledate tisto tekmo v Celju. Poraz nam je nato prinesel težji razpored. Še pred polfinalom smo naleteli na Francijo, poznejšega prvaka.
Gre za hude obtožbe. Lahko o tem poveste kaj več?
Ne. Dobil sem informacije, o katerih ne bi govoril. Bil je "kupljen".
Kaj pa vaše delo? Ali kaj obžalujete? Bi danes ravnali drugače?
V Slovenijo sem prišel z velikim zadovoljstvom. Moj avto verjetno pot od Beograda do Ljubljane pozna na pamet, pri čemer pa nikoli nisem zahteval niti enega dinarja za potne stroške. Vprašajte Mateja Avanza ali Iztoka Remsa. Pogosto sem se vozil v Slovenijo in organiziral pregledne treninge mladih košarkarjev ter vodil seminarje. Priložnost sem ponujal tudi mladim trenerjem. Naredili smo rentgensko sliko slovenske košarke. Tistega septembra 2013 smo nato Slovenijo dvignili na noge. Tudi odnosi so ostali dobri. Izpostavil bi Gorana Dragića. On je pravi vodja. Spominjam se, da so iz Phoenixa poslali trenerje, ki naj bi omejevali in usmerjali njegovo delo. Gogi jih je nagnal domov in zatrdil, da mi je na voljo.
Prave vodstvene sposobnosti je nato pokazal štiri leta pozneje, ko je Slovenijo popeljal do zlata na EuroBasketu.
Da, fantastičen človek. To je fant, ki bi lahko igral v moji Jugoplastiki. Spoznal sem tudi njegovo družino.
Kar ni uspelo Maljkoviću, je leta 2017 Igorju Kokoškovu.
Ste se tistega leta 2013 zavedali, da je to konec vaše kariere?
Ne. Imel sem še kar nekaj ponudb, a sem želel premor. Nato me je predsednik Aleksandar Vučić prepričal, naj kandidiram za predsednika Olimpijskega komiteja Srbije. Zdaj sem tukaj. Nova vloga mi je všeč. Je manj stresna kot trenersko delo. Vseeno se skoraj vsako jutro zbujam z mislijo, da moram ob kavi pripraviti trening. Nato se spomnim, da je to poglavje mojega življenja končano.
Kako v novi vlogi gledate na krizo, ki bo posledica koronavirusa?
Škoda bo enormna. Dvomim, da sem bomo vsi obdržali na površju. Poleg tega obstaja strah, da se bo epidemije vrnila. Nisem dovolj pameten, da bi napovedal prihodnost. Če zdravniki, ki se celo življenje ukvarjajo z virusi, ne upajo podati jasnih napovedi, kako naj zdaj pamet drugim soli košarkarski trener?!
Verjamete v izvedljivost olimpijskih iger 2021?
Da. Verjamem. Moram. A znova … 11.700 športnikov in milijon gledalcev. Če nas bo virus še preganjal … Ne vem. Upam na najbolje.
Srbija bi imela močno reprezentanco na čelu z Novakom Đokovićem …
Mi smo športni fenomen. Omenili ste Đokovića. To je človek iz športnega kataloga. On zmaguje in osvaja lovorike. Če kdaj izgubi, nikoli ne stori neumnosti. Nikoli ni nekorekten.
1