Prisluhnil je tistim, ki ne slišijo

Potem ko se ga je že dodobra prijel status trenerja v mlajših kategorijah, je Nejc Višnikar letos sprejel izziv selektorja gluhe košarkarske reprezentance, s katero se je ob koncu tedna podal na olimpijado gluhih v Turčijo.

Nejc Višnikar Foto: Sportida

Skoraj 20 let je bil trener pri Slovanu, kjer je v različnih vlogah sodeloval tudi z velikimi upi evropske košarke Goranom in Zoranom Dragićem, Janom Veselym, Gašperjem Vidmarjem … Zadnji dve sezoni in pol deluje kot šef mlajših kategorij pri Iliriji, obenem pa je že vrsto let zadolžen tudi za košarkarski pogon na šentviški gimnaziji. To poletje je Nejc Višnikar v svojo košarkarsko biografijo vključil še vlogo selektorja gluhe reprezentance. "Trenerji smo vajeni stalnega pogona in adrenalina. Počutil bi se nenavadno, če bi bil en mesec brez dela, zato sem rad sprejel ta izziv. Olimpijske igre so vedno izziv, čeravno gre za drugačne igre, torej igre gluhih," pravi Višnikar.


[video: 63625 / ]

Pred vrati je olimpijada gluhih s slovensko košarkarsko reprezentanco. Vprašanja o ciljih so vedno najbolj obrabljena. A vseeno …
Nič ne skrivamo. Odhajamo po zlato kolajno. Res je, da smo malce pred odhodom ostali brez prvega strelca Mihe Jakofčiča. Vseeno verjamem, da je cilj uresničljiv. Pozabiti ne gre niti dejstva, da je ta ekipa že posegala po vrhunskih rezultatih.

V kolikšni meri vam dostop do informacij omogoča vpogled v tabor tekmecev?
Z ekipo, ki se je postopoma dopolnjevala, sem preživel slabe tri mesece. Poudarek je bil na nas, torej na medsebojnem spoznavanju, tehniki, taktiki … Tudi zame je bil to poseben izziv. Moral sem se naučiti osnov znakovnega jezika. No, v tej fazi je torej težko zapolnjevati glave igralcev še s tekmeci. Vseeno pa vemo, kdo so nosilci preostalih ekip. Verjamem, da to zadošča za kakovostno pripravo na olimpijske igre.

Kaj je vaš prispevek k ekipi?
Nisem delal revolucije. Želel sem le nadgraditi dobro bazo.

Znakovni jezik je za vas popolna novost?
Da. Z njim do letos nisem imel nobenega stika. Zdaj sem se lotil osnov. Kot bi spoznaval abecedo. Sprva sem imel občutek, da gre za nekaj zelo zahtevnega. A če ima človek voljo in veselje, ni prav nič težko. Tudi fantje so to sprejeli, sam pa sem vedel, da moramo čim manj časa potrošiti za interpretacijo oziroma tolmačenje.

1 / 27

2 / 27

3 / 27

4 / 27

5 / 27

6 / 27

7 / 27

8 / 27

9 / 27

10 / 27

11 / 27

12 / 27

13 / 27

14 / 27

15 / 27

16 / 27

17 / 27

18 / 27

19 / 27

20 / 27

21 / 27

22 / 27

23 / 27

24 / 27

25 / 27

26 / 27

27 / 27

Na treningih je očitno, da vam je opora pri sporazumevanju predvsem Miha Zupan …
Nekaj igralcev dobro sliši, tako da so mi pomagali. Vseeno pa poskušam tudi v komunikaciji z njimi vsaj na treningih uporabljati znakovni jezik. Kar pa zadeva Miha Zupana, verjamem, da ste opazili njegovo vlogo. To je posledica tega, da ga tudi drugi igralci sprejemajo na takšen način. Za mnoge je vzornik, s svojim pristopom pa kaže pot. No, vseeno bi storil veliko napako, če bi izpostavljal le njega. Košarka je v prvi vrsti kolektivni šport. Ne gre podcenjevati vloge idejnega vodje v ekipi Saše Lukiča. Žal manjka prvi strelec Miha Jakofčič. A tu je mnogo mladih, ki bodo skušali zapolniti vrzel.

Ocenjujete, da so vsi osvojili vaš sistem dela in pravila v komunikaciji?
Vsekakor. Prav odnosu smo namenili veliko časa. Naslonili smo se tudi na aplikacijo WhatsApp, kjer smo ustvarili svojo skupino. Tam dobro komuniciramo. Obenem pa je zdaj tam tudi svojevrstna interna košarkarska biblija.

Kakšna pa je na tekmi vaša minuta odmora, ko so čustva izrazitejša, časa pa zelo malo?
Tudi košarkarji potrebujejo nekaj sekund, da zajemajo sapo, popijejo nekaj požirkov vode in umirijo misli. Takrat trenerji ne smemo prav veliko skakati. Nato pa mi je v veliko pomoč trenerska tabla, na katero rišem akcije. Pri besedah in znakih pa mora trener zelo natančno povedati, kar želi. Koncentracija je na tej ravni pomembnejša kot pri komunikaciji s slišečimi.

Ekipa je zbrana z vseh vetrov …
Da, gre za zgodbe o odrekanjih. Mnogi žrtvujejo dopust, se odrečejo oddihu z družino … Lep primer je prav prej omenjeni Zupan. Za njim je dolga sezona in nato še košarkarski tabor v Kranjski Gori. Vseeno je z veseljem prišel in pomagal na več ravneh. To je treba ceniti.

[video: 63626 / ]

Za konec še nekaj besed o vašem delu med letom. Po koncu tega projekta vas čaka vrnitev v Ilirijo …
Izziv je velik. Nisem pristaš koncepta "kopiraj - prilepi" ob selitvi v novo klubsko okolje. Kdor stori to, pogori. Za menoj so slabe tri sezone v tem klubu. Ne postavljamo si nerealnih ciljev, treba pa je verjeti v postavljeni koncept. V prvi vrsti želimo, da se fantje razvijajo v zdrave osebnosti, ki bodo pomagale športu. Dejstvo je namreč, da bodo le redki živeli izključno na račun športa. Zato je velika napaka, če je pri mladih športnikih v ospredju napad na odličja. Zame je na prvem mestu razvoj osebnosti. Marsikateri trener je lahko uspešen. Ne le tisti, ki se uvršča na zaključne turnirje.

Kako pa danes gledate na usodo Slovana, ki je le bleda senca nekdanje valilnice talentov in kluba v ligi ABA?
Ni mi lahko, saj sem tam pustil večji del življenja. Vseeno verjamem, da se bo tam krivulja obrnila. Menim pa, da bi bil potreben tudi konkretnejši razmislek vseh vpletenih, ki se morajo vprašati, kako lahko klub iz prve ponikne v tretjo ligo.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano