Prepričal je Špance, zdaj bo skušal prepričati še Srba na delu v Sloveniji

Pred dvema letoma in pol se je slovenskemu košarkarju Luki Rupniku za nekaj trenutkov ustavil čas, potem ko si je poškodoval hrbet. A poškodba ga ni zaustavila pri nadaljnji poti. V tej sezoni se je pri 23 letih premierno odpravil v tujino in hitro navdušil špansko občinstvo. Po vsega mesecu je iz druge lige napredoval v prvo, v kateri se je kar nekajkrat zlasti po zaslugi lepih podaj znašel v središču pozornosti kakovostne španske lige. V Madridu si želijo, da bi ostal pri njih tudi v prihodnje. Tudi sam se v španski prestolnici odlično počuti. Praktično vsak dan dodatno trenira, saj bi rad nekoč igral v elitni evroligi. Njegova velika želja je, da bi letos še tretjič v karieri zaigra za slovensko reprezentanco na evropskem prvenstvu.

Je vaša košarkarska pot takšna, kot ste si jo kot mladenič predstavljali?
Vsak košarkar ima cilj. Zame je bila to vedno evroliga. Za ligo ACB pravijo, da je najmočnejša. Moj cilj je bil zaigrati v njej. Po zadnji epizodi pri Olimpiji sem hitro prišel v Španijo. Glede na to, da razvoj v zadnjih letih ni potekal tako, kot sem si želel, sem zelo zadovoljen. Vem, kaj je recept. Trdo delo. Še naprej bom verjel.

Luka Rupnik in sezona v Fuenlabradi

Ste pričakovali, da se bo prej zgodil ta preskok? Ali je poškodba hrbta vplivala na to, da se je zgodil malce pozneje?
Pri Slovanu sem se znašel v brezizhodnem položaju. Nekaj časa me niso plačevali. Hotel sem prekiniti pogodbo, vendar me iz nepoznanega razloga niso izpustili. Takrat bi lahko izgubil leto igranja. Na silo sem se moral odločiti. Dogovoril sem se z Olimpijo, vedel pa sem, da bom tretji, četrti organizator igre. Takrat je Sašo Filipovski skozi delo videl, da si zaslužim priložnost. Ko sem jo dobil, sem konstantno igral.

Nato je prišel Aleš Pipan in imel sem občutek, da smo pri Olimpiji takrat igrali najboljšo košarko v mojih štirih letih, ko sem bil v klubu. Tudi sam sem dobro igral, nato pa se nesrečno poškodoval na treningu. Poškodba me je za nekaj časa oddaljila od parketa. Po tem sem bil član reprezentance na evropskem prvenstvu leta 2015, kar mi je dalo nov zagon.

Po Olimpiji sem se moral odločiti. Stavil sem nase. Želel sem minute. V Lleidi v drugi španski ligi so mi to ponudili. Tam sem igral le mesec dni. Ker sem bil najboljši organizator igre v ligi, so me poklicali iz prve lige, iz kluba Fuenlabrada. Nisem okleval, nemudoma sem odšel.

Luka Rupnik je iz Idrije kot mladenič prišel v Ljubljano k Slovanu, nato se preselil k sosedi Olimpiji, lani pa se podal prvič v tujino. Foto: Vid Ponikvar Že mladi ste veljali za talenta in bili pri 16 letih izbrani za tekmo talentov z vsega sveta. Kako se spominjate takratne izkušnje?
To je bila zanimiva izkušnja. Najprej smo šli v Litvo, kjer nas je bilo več nadarjenih. Vse skupaj mi je bilo zanimivo. Sledila je pot v ZDA na Jordan Brand. Zame je bila to nagrada za dobro delo. Če pogledam nazaj, je bil to za evropske standarde kar velik dosežek. Še zdaj me včasih kdo vpraša, kako je igrati v Madison Square Gardnu v New Yorku. To je še vedno ena izmed najbolj znanih dvoran na svetu. Ponosen sem na ta dosežek, a to se hitro pozabi.

Koga od velikanov košarke ste tam spoznali?
Vsak se je lahko rokoval z Michaelom Jordanom in ga kaj vprašal. Spoznal sem še Vincea Carterja in Johna Walla, ki je zdaj pri Washingtonu.

Kaj ste vprašali Jordana?
Kateri je bil najboljši obrambi igralec, ki ga je kril. Odgovoril je, da je bil to Joe Dumars. Z menoj je bil tudi trener Andrej Žakelj. Hotel ga je vprašati, ali je Boris Gorenc v igri z njim 1 na 1 res vodil 10:0, vendar je na koncu zmanjkalo časa.

O podaji, ki je navdušila, in Luki Dončiću, s katerim sta v Madridu postala dobra prijatelja

So se vam kaj tresle noge?
Niti ne. Takrat sem bil star 16 let. Če bi bilo to zdaj, bi na vse skupaj gledal drugače.

S 27 točkami in sedmimi podajami ste bili najboljši igralec tiste tekme. Ali je kdo takrat z vami vzpostavil stik?
Že takoj po tekmi smo se pogovarjali, vendar sem bil vezan na Slovan in ne bi mogel iti na NCAA.

Zgledoval se je po Jaki Lakoviču, s katerim sta skupaj zaigrala na evropskem prvenstvu leta 2011. Foto: Vid Ponikvar Ko ste pred leti prišli v Slovan in sva se takrat pogovarjala, ste omenili, da se zgledujete po Jaki Lakoviču in da bi nekoč radi igrali tako kot on.
To je res. Evroligo sem nenehno spremljal. Opazoval sem Lakoviča in takšne organizatorje, kot je moj trenutni soigralec Marko Popović. Kakorkoli obrnem, sem z Lakovičem igral v reprezentanci, s Popovićem pa sem zdaj v klubu. Nekako sem prišel v stik z vzorniki. Zdaj, ko vidim, da lahko igram na tej ravni, se želja iz dneva v dan veča.

Kako realna je evroliga?
Telesno bi moral še bolj napredovati. Težko je, ker že zdaj treniram ogromno. Včasih genetike ne moreš spremeniti. Veliko nadoknadim s talentom in delom. Upam, da bom lahko naredil še korak naprej. Verjamem, da lahko igram na višji ravni.

Koliko več trenirate?
V Španiji imamo treninge enkrat na dan nekaj več kot tri ure. Popoldne je dvorana prosta. Dogovorim se s pomočnikom trenerja in z njim delam skoraj vsak dan. Zato sem v igri bolj samozavesten.

Bi radi evroligo doživeli v španskem klubu?
Rad bi jo doživel, zato vsak dan trdo delam. Če bo prišla, jo bom zgrabil z obema rokama.

O prihodnosti in reprezentanci

Pri 23 letih ste prvič odšli v tujino. Kakšen preskok za športnika je to, da zapusti majhno Slovenijo? Ali se je kaj drastičnega spremenilo?
Pravzaprav ne. Iz Slovenije sem šel z mislijo, da bom dobro igral v drugi ligi in tako stopil korak višje. Če pogledam nazaj, je kar težko, zlasti zato, ker so v drugi ligi igralci, ki bi se radi dokazali in prišli v najboljšo špansko ligo. Dejstvo je, da sem iz druge lige le jaz odšel v prvo. Ni lahko, vendar moraš imeti cilj. Do mojega odhoda smo bili prvi na lestvici, zdaj sploh niso prišli v končnico.

V Španiji se odlično počuti. Sezono je začel pri drugoligašu Lleidi, nato pa se po vsega mesecu že preselil k prvoligašu Fuenlabradi. Foto: Vid Ponikvar Kako ste zadovoljni z igro v Fuenlabradi?
Kar zadovoljen sem. Tako v Eurocupu kot španskem prvenstvu sem imel nekaj dobrih tekem. Največ mi pomeni, ko mi po tekmi kakšen od nasprotnikov reče, naj tako delam še naprej. Sergio Llull iz Real Madrida mi je na primer to rekel. Morda tudi zato, ker se z Luko Dončićem poznava in druživa.

Kako vam je všeč Madrid?
Madrid je, kar zadeva Evropo, eno najboljših mest za življenje. Ponuja vse, kar si želiš. Restavracij je ogromno, znamenitosti prav tako. Imam veliko obiskov. Želijo si ogledati Madrid, potem pa se oglasijo pri meni. Že večkrat je prišla družina, tudi dekletova družina, prav tako moji nekdanji soigralci iz Slovana.

Ste se navadili na življenje v Španiji?
Lahko rečem, da mi je njihov način življenja všeč. Ta sproščen ritem. Na začetku me je šokiralo to, da se vse dogaja pozneje. Trgovine do 9. ure sploh niso odprte, zvečer pa so ulice polne do polnoči. Ob nedeljah je prav tako vse zaprto, vsak tretji dan pa je kakšen praznik (smeh, op. a.).

Ali kaj pogrešate Slovenijo?
Bolj ko gre sezona h koncu, bolj misli begajo proti njej. Če bi se v tujini stvari tako razpletle, bi lahko ostal tudi dlje časa.

Pri Olimpiji je dobro igral pod taktirko Aleša Pipana. Foto: Vid Ponikvar Slovenije niste zapustili z najlepšo popotnico. Olimpija vam je bila dolžna denar. Imate zdaj vse urejeno?
Zdaj sem v sklepni fazi BAT-a. Stvari niso bile urejene. Morda je tudi to vplivalo na igre. Nekaj je zagotovo na tem. Z Olimpijo sem podpisal nekaj sporazumov, vendar jih niso spoštovali, zato mi ni preostalo drugega, kot da se obrnem na Fibo. Zdaj se je premaknilo in so del odplačali, vendar je še veliko neurejenega.

Kako težko se je košarkarju ukvarjati še s tem?
Na košarko nikdar nisem gledal kot na poklic. Zame je privilegij, da jo lahko igram in zraven še zaslužim. Za normalne ljudi je to dober denar. Motilo me je le to, da sem bil v položaju, ko nisem veliko igral, ob tem pa nisem dobil plačila. Lastnica stanovanja je grozila, da me bo vrgla na cesto, nato je izključila internet in televizijo. Na koncu te ta negativnost obremenjuje. Vse to moraš prenašati in to se pozna. Vesel sem, da je to za menoj. Razumem, da je vsem ljudem v klubskih pisarnah in sponzorjem težko, je pa tudi nam na parketu.

Bi v prihodnji sezoni radi ostali v Španiji?
Rad bi. Obstaja možnost, da bi pogodbo podaljšal za dve leti. V klubu so izrazili željo, da bi bilo tako. Upam, da se bomo dogovorili. Raven košarke je v Španiji zelo dobra. Upam, da se bo še naprej igral Eurocup. Izhodišče je malce boljše kot prejšnja leta. Vzel si bom čas za razmislek.

Z reprezentanco je nastopil na dveh evropskih prvenstvih (2011 in 2015), rad pa bi bil prav tako del zasedbe na letošnjem EuroBasketu. Foto: Vid Ponikvar Kaj boste počeli poleti?
Nekaj časa si bom vzel za počitek, nato pa delal individualno. Upam, da bom nato dobil poziv selektorja.

Na vašem igralnem položaju je v reprezentanci kar velika konkurenca.
Ne zatiskam si oči. Goran Dragić je eden najboljših organizatorjev igre v Evropi. Potem je tudi še Luka Dončić. Tudi Jaka Klobučar v Turčiji igra fenomenalno. Konkurenca je velika. Za Slovenijo se vedno igra z veseljem, ne glede na vlogo, ki jo imaš v ekipi.

Kaj bi lahko prispevali k sistemu selektorja Igorja Kokoškova?
Ob vseh teh košarkarjih, ki radi igrajo na koš, bi potrebovali nekoga, ki še podaja (smeh, op. a.)