Četrtek, 1. 4. 2021, 16.46
3 leta, 1 mesec
JURE ZDOVC
Poklon legendi, ki to najraje ne bi bila
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,21
3
Nedavno naznanilo, da bo Jure Zdovc poleti po Ivu Daneuu kot drugi Slovenec sprejet v Hišo slavnih Mednarodne košarkarske zveze, je mogoče razumeti kot novo nedvoumno priznanje igralske veličine nekdanjega klubskega in reprezentančnega evropskega prvaka, obenem pa tudi kot svojevrstno nadomestilo za pomanjkljivo arhivsko gradivo, ki bi krepilo njegov status košarkarske legende.
"Nimam časa in volje, da bi se oziral nazaj. Košarka gre naprej, prihajajo novi košarkarji … Že na začetku trenerske poti sem si zabičal, da igralcem ne bom solil pameti, kako je bilo v mojih časih. Vem, da je številnim malo mar za to. Mnogi tega niti ne cenijo," nam je v sobotnem intervjuju, marca leta 2019, dejal Jure Zdovc in dodal, da ni človek, ki bi, kot marsikdo na področju nekdanje SFRJ, hodil po lokalih in okolici pripovedoval, kako je bilo nekoč.
Za košarkarja, ki je v Evropi pravzaprav osvojil vse, kar se osvojiti da, bi morda pomislili, da gre za lažno skromnost. Češ, jaz ne bom govoril, vi pa lahko razpredate o mojih kolajnah. Pa ni tako. V tem Zdovčevem razmišljanju se pravzaprav odslikava njegov značaj. Daleč od tega, da ne bi bil samozavesten in odločen. Navsezadnje sta to dve od številnih vrlin, ki sta ga oblikovali v igralskih časih. Toda preprosto je bil vedno mož dejanj, v športnem smislu pa daleč od klasičnega zvezdnika. No, po drugi strani pa tudi živ dokaz, kako je mogoče do legendarnega statusa priti brez igralske atraktivnosti in osebne promocije.
Kako današnji mladi generaciji, ki košarko pogosto sprejema skozi vrhunce na YouTubu ali kratke posnetke na družbenih omrežjih in 54-letnega Konjičana pozna kot živčnega trenerja, ki si s prsti stalno gladi obrv, razložiti, kaj je v košarki pomenil Jure Zdovc? Kako orisati napetost v mali tivolski dvorani, ko ga je tedanji uradni napovedovalec Rado Časl poklical na parket, vanj pa so se na drugi strani z vsem dolžnim spoštovanjem zagledali mojstri iz Cibone, Partizana, Jugoplastike, Zadra in drugih velikanov nekdanje "Juge"? Kako dokazati, da je bil prav ob vseh največjih uspehih (evropski in svetovni prvak z reprezentanco, olimpijski podprvak in evropski klubski prvak) vitalen člen ekip ter nikoli le številka ali še manj Slovenec, ki bi do dresa prišel po nacionalnem ključu?
Ni bil Ivo Daneu, MVP in celo kapetan svetovnih prvakov. Ni bil niti Peter Vilfan, ki je ob zanj pregovorni predrznosti rad poskrbel za potezo več ali včasih kar preveč. Tudi med poznejšimi slovenskimi košarkarskimi rodovi, ki so že zajadrali v ligo NBA, bi mu težko našli enakega. Gre za košarkarja, ki nikoli ni silil v ospredje, pa ga je tja ponesla igra. Za to pa so bili v njegovem primeru značilni visoka stopnja košarkarske inteligence, absolutno podrejanje kolektivu in neizmerno garaštvo.
Jure Zdovc je bil v svojih zlatih letih obrambni minister. Tisti, ki je bil zadolžen za pokrivanje najbolj nevarnih tekmečevih košarkarjev. Obenem pa tudi tisti, ki se je v napadu znal prilagoditi strelsko najbolj potentnim košarkarjem posebne ere, se zliti z njimi v učinkovit stroj, v katerem pa je, če je bila za to potreba, tudi sam sprožil marsikateri met.
Bil je prototip košarkarja, za katerega vrline bi v košarkarskih statistikah potrebovali dodatne kategorije. Človek, čigar statistični podatki so povedali zelo malo, ob ogledu njegovih tekem pa je postalo jasno vse. Tudi to, zakaj mu je leta 1989 jugoslovanski selektor Dušan Ivković namenil mesto v prvi peterki evropskih prvakov. Ob Petroviću, Paspalju, Divcu in Rađi. Pa leto pozneje na svetovnem prvenstvu, ko se je vse že vrtelo okrog Kukoča. V obeh primerih je bil Zdovc tisti prepotrebni (manjkajoči) člen. Kot tudi leta 1993, ko je Limoges presenetljivo postal evropski klubski prvak.
Ekipi je vedno znal dati tisto, kar je potrebovala. V tedaj izjemno močni jugoslovanski ligi v dresu Olimpije tudi koše ali dirigentske usmeritve. Podobno tudi pozneje. V Italiji, Franciji, Turčiji in predvsem Grčiji. Povsod je pustil pečat. V že bolj zrelih košarkarskih letih je kot član Olimpije in Splita dodobra razvil miselnost trenerja in postavil temelje druge kariere. Po eni strani je bil trenerjeva podaljšana roka na parketu, po drugi pa še vedno zelo stabilen igralski motor. Ali kot organizator igre, ki zna varnost skriti žogo, ali veteran s pravico, da kakšno besedo nameni tudi sodniku.
Ko se novinarji srečujemo s košarkarji iz tistega poznega jugoslovanskega obdobja, sogovornike vselej radi povprašamo tudi o Zdovcu. Odgovori so vedno zelo podobni. Garač, mož za nevidna umazana dela, mislec pod koši, soigralec, na katerega si se lahko zanesel. A če ob tem kdo pomisli, da gre za pokroviteljske izjave, svojevrstno dobrikanje pred slovensko javnostjo, pa nedvoumno sliko ponudijo izjave teh istih sogovornikov pred nevtralnim občinstvom.
Tako je legendarni Božidar Maljković večkrat izjavil, da je Jure edini manjkajoči člen v njegovi zlati splitski Jugoplastiki, po sodelovanju z njim pri Limogesu pa je prepričan o tem, da je to najboljši obrambni igralec, kar jih je imel v svojih vrstah. Pa ni edini.
Pred časom sta v priljubljenem srbskem televizijskem šovu Ivana Ivakovića gostovala Dino Rađa in Vlade Divac. Ko jima je gostitelj našteval imena zvezdnikov, na čelu z Draženom Petrovićem in Tonijem Kukočem, ter ju vprašal, kdo je bil ključni igralec rodu, sta skoraj v en glas rekla, da je pozabil na Jureta Zdovca. Prav Rađa je slovenskega soigralca posebej navedel tudi ob vstopu v Hišo slavnih. Pred tedni pa je prah z zaprašenih jugoslovanskih arhivov spihal še Kukoč. V pogovorni oddaji ob robu predstavitve posebne izdaje Adidasovih športnih copat je Dalmatinec na vprašanje, kdo je najboljši košarkar, ki nikoli ni zaigral v ligi NBA, kot iz topa izstrelil: Jure Zdovc.
In še bi lahko naštevali. Da, kot takšen je v očeh največjih mojstrov najbolj romantičnih košarkarskih časov ostal drugi Slovenec, ki bo prestopil prag Fibine Hiše slavnih. Zadnji slovenski most do jugoslovanske reprezentance in prvi slovenski ledolomilec v Evropo, ki je utrl pot vsem naslednikom. Tudi Miliću, Smodišu, Nesteroviću, Dragiću … In Dončiću.
3