Po osebnem kolapsu želi pustiti pečat

Priimek Dončić je po zaslugi 18-letnega branilca madridskega Reala in po vsej verjetnosti skorajšnjega slovenskega reprezentanta trenutno med najbolj vročimi v elitni evropski košarki. Daleč od evrolige in soja žarometov pa prav unikatno zgodbo tke še en Dončić. Nekdanji občasni slovenski reprezentant Saša Dončić namreč že drugo sezono sedi na klopi ljubljanske Ilirije. Ta je neporažena že 44 krogov. Kar 17 zaporednih zmag so Ljubljančani, med katerimi so tudi Jasmin Hukić, Goran Jagodnik, Stipe Modrić in Žan Šiško, vknjižili v 2. SKL. Pet krogov pred koncem ima klub, ki zdaj še domuje v šišenski dvorani GIB, tri zmage prednosti pred sežansko Mesarijo Prunk. Prva liga je torej na dosegu roke. Za 42-letnega Ljubljančana bi bila to tudi osebna zmaga po svojevrstnem osebnem kolapsu, katerega del so tudi ločitev, finančne težave in gostinski spodrsljaj.​

Saša Dončić je na trenerski poti vodil Radovljico, Škofjo Loko in zdaj Ilirijo, deloval pa je tudi v B-reprezentanci. Foto: Sportida

Saša Dončić. Predsednik in trener Ilirije ali oče Luke Dončića?
Trenutno mi pripadajo vse tri vloge. Najmanj domača mi je predsedniška, ki je, kot sem poudaril že ob novembrskem prevzemu tega položaja, začasne narave. Iskanje naslednika je končano. V torek bo Ilirija na skupščini dobila novega predsednika in novo upravo.

Tudi finančno injekcijo, ki bo dala napadu na prvo ligo realno noto?
Če bomo sezono končali na prvem mestu 2. SKL, bomo zanesljivo napredovali v prvo ligo. A ostali bomo skromni. Tako pri proračunu kot tudi pri tekmovalnih ambicijah. Že zdaj vem, da bo cilj obstanek. A ponavljam, najprej moramo sezono končati na prvem mestu.

Nato pa selitev v dvorano Tivoli?
Tivoli je hram košarke, a z redkimi izjemami nima košarke. Poleg tega je to edina šišenska dvorana, ki zadostuje prvoligaškim kriterijem. Imamo nekaj zagotovil, da bo selitev mogoča, a o tem bomo govorili, ko bomo povsem uradno dobili prvoligaški status.

Se spominjate zadnjega poraza? 
Porazov se kot po pravilu spominjam natančneje kot zmag. Vsak poraz me namreč peče. To so trenutki, ki si jih kot trener pač ne želim. Na srečo na klopi Ilirije, na katero sem sedel na začetku sezone v 3. SKL, še nisem izgubil. Nazadnje pa sem klonil kot trener Škofje Loke v prvi ligi. Ugnali so nas Grosupeljčani. 

Izkušeno jedro Ilirije tvorijo Goran Jagodnik, Stipe Modrić in Jasmin Hukić. Foto: Sportida

Nepisano pravilo pravi, da se človek lahko iz porazov marsikaj nauči. Kako pa se uči Ilirija, ki je nanizala že 44 zmag?
Sestavili smo kakovostno ekipo, ki je bila v 3. SKL, realno gledano, precej močnejša od tekmecev. Na tej ravni so dovoljeni eksperimenti. Učimo se prav od zadnjih.

Kaj je pravzaprav smoter prvoligaškega stremljenja kluba, ki si nikoli ni mogel obetati zaslužka od prodaje vstopnic ali artiklov, jedro ekipe pa tvorijo izkušeni košarkarji pred koncem karier?
Naša članska ekipa je reklama za delo pri temeljih. Govorim o širitvi baze, o delu z mladimi. Radi bi prebudili košarkarsko Šiško. Prioriteta je delo z mladimi. Prva liga je lahko odskočna deska za kakšnega košarkarja. Kar nekaj jih že igra v članski ekipi. Letos imamo sicer jasen in visok cilj. V prihodnje bo slika nekoliko drugačna. Na prvem mestu bo delo z novimi kadri. Razvoj. Tudi v mlajših kategorijah. Nihče ne bo odstavljal trenerjev, če ekipa ne bo prvak.

Vaša vloga je pretežno prostovoljska. V nedogled verjetno na ta način ne bo šlo. Bo Ilirija tudi klub, ki bo ljudem ponujal prave službe?
Delamo v tej smeri, delamo za boljši jutri. Poudarjam pa, da Ilirija ne bo nikoli visokoproračunski klub, v katerega bi kdo prišel zaradi denarja. Način, na kakršnega delamo zdaj, torej prostovoljsko, a vseeno profesionalno, seveda v prvi ligi ne more preživeti. Na višji ravni bo potrebna profesionalizacija.

Luka Dončić: vzhajajoča zvezda evropske košarke Foto: Sportida Ljubljančani so na oživljeno Ilirijo postali pozorni predvsem zaradi niza zmag in vloge veteranov Gorana Jagodnika, Jasmina Hukića in Stipeta Modrića …
Besedo veterani ste uporabili vi. Jaz bom dejal, da gre za bolj izkušene košarkarje. Pogosto slišim kakšno šalo na račun njihovih let. A vsakemu posebej se moram zahvaliti za njihov prispevek, tako igralski kot mentorski. V svojih karierah so izkusili marsikaj, zato so lahko tudi v prihodnje za klub zelo koristni. Če se kdo med njimi ne bo več videl pod koši, pa jih bomo skušali vključiti v strokovno delo.  

V Ljubljani že kroži scenarij, po katerem se bo Union Olimpija znašla v stečaju, nova Olimpija, ki bi morala svojo pot začeti na najnižji ligaški ravni, pa bi se nato po zgledu FMP Železnika in Crvene zvezde združila z Ilirijo in jo pravzaprav odela v svoje nekdanje barve. Vaš odgovor?
Slovenci smo mojstri govoric. Z njimi si ne želim beliti glave. Olimpiji iskreno želim, da bi se postavila na noge. To ne bi bilo dobro le zanjo, temveč tudi za Ilirijo, Ljubljano in celotno slovensko košarko. Le ta pada skupaj z Olimpijo. Ko je bila Olimpija močan klub, so dobro delovala številna okolja. Zdaj pa se veselimo, če premagamo Pirate iz Celovca. Žal.

Enega od zadnjih evroligaških plesov Olimpije ste ujeli tudi kot košarkar. Kako po več letih od upokojitve in predvsem skozi trenerske oči gledate na svojo kariero?
Vedno sem verjel, da sem delal prave korake. Zdaj vem, da bi lahko dosegel več. Zakaj nisem? Morda nisem imel prave sreče, morda sem storil kakšno napako, morda sem plačeval ceno za stvari, na katerem nisem imel vpliva …

Veljali ste za igralca s prefinjenim košarkarskim občutkom, dobrim pregledom, idejami in balkansko predrznostjo. Mnogi pa so vam očitali preskromno predanost košarki ali celo neposlušnost. Bi zdaj, ko ste tudi sami trener, prikimali tem ocenam?
Vsi poznamo Miloša Teodosića. Je izjemen košarkar z zelo uspešno kariero. Če bi se košarkarsko razvijal v Sloveniji, mu vsaj po mojem mnenju ne bi uspelo. Ne znam povsem natančno argumentirati svoje trditve. Trdim pa, da mora biti košarkar pri 15 ali 16 letih pod strogim nadzorom. Jaz, kljub prizadevanju trenerjev, nisem bil deležen dovolj strogega nadzora. Ne le jaz. Sem del izgubljenega rodu, ki se je v Sloveniji razvijal po razpadu nekdanje skupne države. Ko ima mladi košarkar stanovanje, mesečno vozovnico in štipendijo, ob tem pa hormoni divjajo, je težko vztrajati na povsem športni poti. 

Ko je Union Olimpija leta 2008 postala državni prvak, so se ob Dončiću veselili tudi Marko Milić, Jasmin Hukić in Goran Dragič. Na šampionski fotografiji se je znašel tudi tedaj devetletni Luka Dončič. Foto: Sportida

Zavedam se določenih napak, ki sem jih delal. Prave možnosti, da bi jih popravil, nisem imel. Zato pa sem se trudil, da moj sin Luka ne bi delal tovrstnih napak. Vesel sem, da smo mu pomagali do madridskega Reala, kjer pa, v nasprotju s prepričanjem mnogih, sprva ni bilo nobenega razkošja. Bival je v sobi z dvema soigralcema in z jasno razdelanim urnikom, razpetim med šolo in košarko.

Osvežite spomin: zakaj je Luka Dončić že kot trinajstletnik zapustil Ljubljano?
Šesti čut. Kot bi mi prizor s treninga, ko so fantje tekli v protinapad in se je Luka, ko je ocenil, da ne bo prejel žoge, ustavil, dal misliti. Poleg tega so nam marsikaj govorile tudi izkušnje. Mnogi nadarjeni košarkarji se v Ljubljani niso razvili. Poleg tega je Olimpija že tedaj visela na nitki. Ne poznam starša, ki otroku ne bi pomagal, če bi imel to možnost. Ne gre le za šport. Podobno je tudi na drugih področjih. Za Luko je bila ta pomoč selitev v Španijo. Tam se dobro dela. V povezavi s talentom je to zmagovita kombinacija.

Pet let pozneje ne mine teden, ko se kakšna Lukova akcija ne bi znašla v izboru najbolj atraktivnih. Za nameček igra v trenutkih, ko se tekma odloča. Se vam, ko to spremljate, vse skupaj zdi resnično?
Povsem! Spremljal sem njegov napredek, tako igralski kot fizični. Je dozorel igralec z neverjetno košarkarsko inteligenco. Zato ta razvoj zame ni presenečenje. Upal sem le, da bo dobil priložnost. To je vse. Dobil jo je in se dokazal. Vseeno trdim, da lahko v svoji igri še marsikaj popravi.

Na pragu prve lige. Foto: Sportida

Kje so njegove največje rezerve?
Ne želim govoriti kot pretirano ambiciozen oče, ki soli pamet izkušenim trenerskim mačkom, a menim, da je včasih v napadu preveč pasiven. Lahko bi večkrat pogledal proti obroču. No, jasno pa mi je, da je v Realu igralska hierarhija jasno razdelana. O tem zatorej v veliki meri odloča trener. Sicer pa rezerve vidim tudi v delu nog in v metu iz skoka. Ko ga bo izpilil, bo zaradi višine in zunanjega položaja postal še nevarnejši za nasprotnikove obrambe. Njegova velika prednost pa je tudi raznovrstnost. Odlično se znajde na več igralskih položajih. Ko bo to v celoti izkoriščal, ga bodo še bolj spoštovali.

Kakšni občutki pa vas prevevajo, ko prebirate hvalnice na njegov račun? Aco Petrović ga je primerjal z Draženom, vrstijo se zapisi o naslednji zvezdi nabora lige NBA …
Včasih so pohvale tudi namerni pritiski. Pustimo Dražena Petrovića, Tonija Kukoča, Aleksandra Đorševića … To so legende. On pa je Luka Dončić. To je vse. Naj igra in naj uživa. Čas bo pokazal, kam spada.

Kaj pa vaša kariera? Ko govorite o Iliriji, je čutiti, da ne gre za službo, ampak projekt oziroma dolgoročno zgodbo. Bi vas kakšna ponudba vseeno lahko premamila?
Uf, ne vem, kaj bi mi morali ponuditi, da bi odšel. V Ilirijo sem vstopil, ker sem želel pustiti pečat. Klubu sem dal srce in dušo.

Kot košarkar je Dončić igral za Ilirijo, Idrijo, Zlatorog, Krko, Olimpijo, Škofjo Loko, Helios, Slovan ter v tujini za Slogo in Evreux. Foto: Sportida

Gre tudi za osebno dokazovanje? Navsezadnje je za vami kar nekaj neprijetnih epizod. Neuspešen poskus v gostinstvu, ločitev, finančne težave …
O ločitvi ne bi rad govoril. Lokal? Bil sem naiven. Podal sem se na teren, o katerem nisem vedel nič. Ta šola me je drago stala. Res sem doživel svojevrsten osebni kolaps. A boril sem se. Za preživetje. Na koncu sem uvidel, da sem svoje celotno življenje prebil v košarki. Če kaj znam, je to košarka. Zato sem ugriznil v ta izziv.

Kdaj vam je bilo na tej poti najtežje?
Bil sem na tleh. Ko ima hudič mlade, jih ima veliko. V enem letu sem ostal brez vsega. Potreboval sem preveč časa za razmišljanje. Moral bi se tako lotiti košarkarskega dela.