Goran Dragić
Sreda, 23. 9. 2020, 13.45
3 leta, 7 mesecev
INTERVJU: ALEKSEJ NIKOLIĆ
Ni želel tvegati in ogroziti kariere
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,13
Zaradi rehabilitacije po operaciji kolka zlati slovenski košarkarski reprezentant Aleksej Nikolić še ne odšteva ur do začetka nove sezone. Pod koše naj bi se vrnil decembra. Ob osredotočanju na vrnitev pa spremlja tudi predstave Gorana Dragića, za katerega verjame, da se lahko v domovino vrne s šampionskim prstanom lige NBA.
Spodobi se, da vas najprej povprašamo o zdravstvenem stanju …
Prvič sem se znašel v položaju, ko moram potrpežljivo čakati na konec rehabilitacije. Ker je to zame vse skupaj zelo novo, tudi težko povem, kakšno je trenutno stanje. Živim iz tedna v teden. Na ravni teh ciklov sem v rehabilitaciji uspešen. Osredotočen sem torej na vsak naslednji teden. Me pa čaka še kar veliko dela. Po zdajšnjih načrtih naj bi povsem okreval do decembra. Takrat si tudi obetam zeleno luč za vrnitev pod koše. Ob tem seveda spremljam dogajanje v svetu, ki ga usmerja koronavirus. Kdo mi lahko zagotovi, da bo fitnes odprt? Smo vsi prepričani, da se bo sezona normalno igrala?
Je bila operacija kolka neizbežna?
Poškodba je terjala svoj davek. Ob pogovoru s kirurgom sva prišla do zaključka, da bi bilo z enim posegom smiselno popraviti celotno škodo. Res je, gre za dolgotrajen proces. A ko bo končan, bom povem nared. Moram pa se potruditi in maksimalno izpeljati rehabilitacijo. Bi šlo brez operacije? Verjetno bi. Toda v tem primeru bi tvegal še hujšo poškodbo. Priznam, da sem čutil, da s kolkom ni vse tako, kot bi moralo biti. Vedel sem, da se nekaj dogaja. Imel sem priložnost in čas za ureditev težav. Nisem želel ogroziti nadaljnje kariere. Verjamem, da me čaka še niz uspešnih košarkarskih let.
Kje? Zdi se, da ima škarje in platno v rokah beograjski Partizan.
Da. Še vedno sem košarkar Partizana. Lani sem bil posojen v Treviso. Zdaj se posvečam rehabilitaciji in sem v stiku z delodajalcem. Čakajo, da se vrnem. Odnos je korekten. Ko bom znova nared za igranje, bomo videli, kakšna bo moja nadaljnja pot. V tem trenutku o tem ne moremo govoriti. Ne jaz, ne odgovorni v Beogradu.
Kako pomembna pa je bila za vašo košarkarsko in osebno samozavest zadnja sezona v Trevisu?
Zelo. Ne bom dejal, da je za mano vrhunska sezona. Zelo dobra pa nedvomno. Okolici in predvsem sebi sem dokazal, da lahko nosim večjo odgovornost. To je bila sezona, v kateri se je videlo, da lahko pod koši prispevam nekaj več. Čeprav zadovoljstva ne skrivam, pa je dejstvo, da je bilo vidnih tudi nekaj pomanjkljivosti. To so področja, na katerih preprosto moram delati, če želim postati še boljši igralec. Verjamem, da bom to storil. Po sezoni prevetritve sem o tem še toliko bolj prepričan. Morda bo kdo dejal, da gre za nižjo igralsko raven. Res je, da smo imeli na voljo le eno tekmo na teden, toda kakovost italijanske lige še zdaleč ni zanemarljiva.
Nepozabni 17. 9. 2017.
Zdi se, da je vaša kariera kljub mladosti prežeta s specifičnimi izzivi. Tudi pred leti, ko ste se nepričakovano preselili v sarajevski Spars, ste storili zavesten korak nazaj.
Da, primerljiva situacija. Ko sem odhajal v BiH, sem se zavedal, da se bom kalil v ambicioznem okolju. Čeprav smo igrali na nižji ravni, sem stalno čutil to splošno željo po dokazovanju in napredovanju. To sem sprejel tudi sam. Verjamem, da nisem ne prvi in ne zadnji košarkar, ki se je odločil za nekoliko drugačno pot. Prepričan sem o tem, da vsak košarkar potrebuje čas. Redki so, ki jim uspe takoj. Velika večina išče svoje poti. Upam, da je moja prava.
Eden od vrhuncev vaše poti je vsekakor nastop na EuroBasketu 2017, na katerem je Slovenija postala evropski prvak. Kako ste pretekli teden obeležili tretjo obletnico tega praznika slovenske košarke?
Celotna Slovenija si je zapomnila 17. september in si ga bo tudi v prihodnje. Nenavadni občutki. Na tisti dan sem se znova zavedal, da smo bili evropski prvaki. No, še vedno smo. Občutek je nekaj posebnega. Ponovno sem si ogledal nekaj izsekov tekem iz Istanbula. Film prvenstva in vseh dogodkov ob tem se je v glavi hitro odvrtel. Po drugi strani pa sem ob tem začutil, da se pri tem uspehu, pa naj bo še tako vrhunski, ne smemo zaustaviti. Gledati je treba v prihodnost. Upam, da se bomo še kdaj znašli v položaju, ko bomo ponovili kaj podobnega.
Lahko ob tem še enkrat podoživite tiste zadnje minute finalne tekme proti Srbiji …
Spominjam se minute odmora približno štiri minute pred koncem tekme. Kot član peterke v tistem trenutku sem se preselil na klop. Prepričan sem bil o tem, da se namesto mene na parket vrača Goran Dragić. To bi bilo povsem logično. Ko se je minuta odmora iztekla, sem ostal na klopi. Opazil sem, da je na parketu četverica. Manjka peti. "Kaj je narobe. Je morda Gogi preslišal vpoklic? Bi nemara moral jaz nazaj na parket," sem se spraševal. V tistem trenutku mi je selektor Igor Kokoškov dejal: "Goran ne more več pomagati. Pojdi na parket!" Ko sem se vračal, sem globoko vzdihnil in sprejel izziv. Tistih trenutkov ne bom nikoli pozabil. Kot tudi ne zadnjih minut. Predvsem zadnja minuta je trajala v nedogled. Tako počasi sekunde niso tekle še nikoli.
Ko govorite o tem, se vaša barva glasu spremeni.
Vedno se naježim, ko govorim o tem. To so trenutki, ki me bodo zaznamovali za vse čase. O tem ne razmišljam le ob obletnicah. A ponavljam, ne smemo se zaustaviti.
"Goran Dragić se lahko vrne kot prvak," je prepričan Ali.
Omenili ste Dragića. Imate zaradi njega te dni slabši spanec?
Tekem ponoči večinoma ne spremljam. Termini tekem so neugodni. Redno pa gledam vrhunce in posnetke. Veseli me, da je prav on motor Miamija. Žal ga je Boston na tretji tekmi finala vzhodne konference malce omejil. Posledično tudi igra Miamija ni bila tako tekoča. Pričakujem pa povratni udarec. Gogi se zaveda, da so prilagodili igro in se pripravili nanj. Zdaj bo iskal priložnost, da tudi sam nekaj spremeni. Še več, Miamiju pripisujem veliko možnosti za končno zmago v ligi. Poleg LA Lakers so namreč prav Dragić in soigralci pokazali največjo mero stabilnosti. Čaka nas še zanimivo nadaljevanje in, vsaj upam, finale Lakers – Miami.
Je prav Gogi največji "lider", s katerim ste kadarkoli igrali?
Nedvomno. Ko si v njegovi družbi, imaš občutek, da v vsakem trenutku ve, kaj mora narediti. Poleg tega pa zna pristopiti tudi do soigralca in ga pravilno usmeriti. To so odlike, ki se jih ni mogoče naučiti. On je rojeni vodja.
