Cedevita Olimpija
Luka Dončić
Petek, 3. 4. 2020, 13.41
4 leta, 1 mesec
INTERVJU: JAKA BLAŽIČ
Največja sreča med scenami iz vojnih filmov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,74
Ostal brez košarke, a dočakal največjo srečo v življenju.
"Ko primem dober teden staro hčerko v roko, sem najbolj srečen človek," pravi kapetan Cedevite Olimpije Jaka Blažič. Že dolgo pa v rokah ni držal košarkarske žoge. "Čuden občutek. Tesnoba. Ko bi živel v nekih vojnih filmih," iz karantene sporoča slovenski košarkarski reprezentant.
Eden redkih košarkarjev s "pravico" do očetovskega dopusta in tisti, ki se je v času pandemije koronavirusa in zaustavljenega javnega življenja največkrat nasmehnil. Jasno, ob pogledu na hčerko.
Da, ta kriza je zame sreča v nesreči. Seveda bi si želel, da bi vsi skupaj normalno živeli. Toda zdaj sem lahko doma in ženi pomagam pri vseh opravilih. Občutkov sreče ob rojstvu otroka pa se ne da opisati. Resnično, česa podobnega še nisem doživel. Hčerka je stara deset dni. Nekako smo ujeli ritem. Vse se vrti okrog dojenčka. Največ dela seveda postori mamica. Jaz pomagam po svojih močeh.
Pri porodu niste smeli biti prisotni …
Žal ne. Bil sem doma in čakal, da bo zazvonil telefon. Na srečo je porod potekal brez težav, tako da položaj ni bil preveč stresen. Vesel sem, da smo zdaj vsi skupaj doma. Vsakokrat, ko primem hčerko v roke, me prevzeme neverjetno lep občutek.
Do konca jadranske sezone bi moral s soigralci odigrati še tekmo proti Krki in končnico, če bi Mornarju spodrsnilo pri Megi.
Več časa pa je minilo od trenutka, ko ste nazadnje v rokah držali košarkarsko žogo. Nenavaden občutek?
Vajeni smo tega, da se sezona bliža zaključku in normalno izteče. Zadnja tekma in nato kakšnih deset dni popolnega oddiha. Zdaj pa se je pravzaprav vse zgodilo v trenutku. Sredi sezone smo v hipu ostali brez košarke. Še večja težava, ki daje občutek tesnobe, pa je ta vsesplošna negotovost. Ne vemo, kdaj bomo običajno zaživeli, kdaj se bomo vrnili v dvorane, kakšna bo usoda sezone … Ni prijetno.
Na kakšen način se vas je dotaknilo dogajanje okrog koronavirusa?
Poskušam biti tisti, ki sledi napotkom odgovornih z višjih položajev. To pomeni, da ostajam doma. S tem pomagam sebi in drugim. Ne bi dejal, da me je zajela panika, a ko spremljam televizijska poročila in prebiram spletne medije, spoznavam, da položaj še zdaleč ni takšen, kakršnega smo si, nekoliko naivno, predstavljali na začetku krize. Ostajam pa optimist. Verjamem, da so ukrepi, ki jih sprejema država, ustrezni. Predvsem pa upam, da se bo položaj hitro umiril.
Kapetan Olimpije tudi v prihodnji sezoni?
Verjetno si niste predstavljali, da boste kdaj priča trenutku, ko bo nevidni tekmec "ugasnil" šport …
Kot bi spremljal neki znanstvenofantastični vojni film. Tam vidiš takšne scene. No, zdaj to doživljamo na svoji koži. Treba se je boriti in premagati ta virus.
Ste v zadnjem obdobju kdaj pomislili na januarsko snubitev Virtusa iz Bologne, torej iz območja, ki ga je kriza najbolj prizadela?
Uf, če bi se takrat odpravil v Italijo, bi bil danes prav gotovo v bolj neugodnem položaju. Danes sem res lahko vesel, da se je končalo, kot se je.
Kako realen je bil takrat vaš odhod?
Pogovori so bili dokaj resni. Virtus je želel košarkarja na položaju dve in tri. Obrnili so se name in na Cedevito Olimpijo. Skupnega jezika nismo našli. Zavedal sem se, da sem eden ključnih igralcev ljubljanskega kluba. Z moje strani ne bi bilo korektno, da se odločim za slovo. Tudi Olimpija ni pristala na ponudbo iz Bologne. Ostal sem v Stožicah. To je celotna zgodba.
V prihodnje pa …
Lani sem podpisal enoletno pogodbo z možnostjo podaljšanja, pri čemer o usodi druge sezone v veliki meri odloča klub. Zdaj smo se znašli v specifičnem položaju. Res ne vem, kaj se bo dogajalo.
Letos je bil v ligi ABA trikrat MVP kroga.
Sicer pa tudi prva sezona še ni končana. Vsaj uradno ne. Še gojite upanje, da boste odigrali vsaj še eno tekmo v sezoni 2019/20?
V podzavesti imam stalno misel o tem, da obstaja možnost za nadaljevanje sezone. Ne ležim doma, misleč, da bom igral šele v prihodnji sezoni. V danih okoliščinah ohranjam telesno pripravljenost in čakam na kakšno konkretno informacijo o zaključku lige ABA. Igralci smo torej v pripravljenosti, a zadnjo besedo imajo ljudje, ki odločajo. Ko bo pravi čas za to.
Kakšna bi bila, po vašem mnenju, najbolj poštena rešitev?
V ligi ABA je končnica izjemno pomembna. Zato ne bi bilo pošteno, da bi naslov prvaka kar podelili Partizanu, ki je trenutno prvi na lestvici. V podobnem položaju nismo le v ligi ABA. Menim pa, da bo slednja sledila vzorcu evro lige. Je pa seveda iz domače dnevne sobe težko ocenjevati, kaj storiti. Bomo videli.
Mimo tega, da prva sezona združene Cedevite Olimpije ni izpolnila pričakovanj, ne moremo …
Ciljev nismo izpolnili. To je dejstvo. Merili smo na drugi del EuroCupa, mesto med najboljšo jadransko četverico in pokal Slovenije. Nič od tega nam ni uspelo. Pred prekinitvijo sezone smo se soigralci bodrili in motivirali za državno prvenstvo, kjer bi poskušali vsaj deloma rešiti sezono. Iskreno, sezona ni bila uspešna.
Vam bo ljubljansko občinstvo dalo popravni izpit?
Upam. Vsaka sezone je poglavje zase. Ljubljana ima košarkarske navijače. Ko bodo rezultati, bodo polne tudi tribune. Zgodba, ki je nastala z združitvijo Olimpije in Cedevite, potrebuje uspešno nadaljevanje.
Kje se je zataknilo? Kaj bi označili za ključno težavo Olimpije?
Od samega začetka do prihoda Jurice Golemca vloge v ekipi niso bile dovolj jasno razdelane. Veliko je bilo odvisno od individualne kakovosti, rešitve posameznikov pa so dobivale prednost pred ekipno igro. To nas je kaznovalo v prelomnih trenutkih tekem. Vsak košarkar je vlekel na svojo stran. Takrat nismo bili ekipa.
Tudi na reprezentančni ravni je kar nekaj nejasnosti.
Očitno bomo letos znova ostali brez reprezentančnega poletja. Uradnih informacij ni, a dvomim, da bo Fiba vztrajala z olimpijskimi kvalifikacijami. Vsekakor pa bo leto 2021 bolj pestro. Želja je jasna. Uvrstitev na olimpijske igre in EuroBasket.
Z Dončičem ni igral od 17. 9. 2017. Bo znova junija 2021?
Z novim selektorjem?
Vse tako kaže. Spremljam dogajanje. Dimitrios Itoudis? Veliko trenersko ime in učenec Želja Obradovića, verjetno najboljšega evropskega trenerja vseh časov. Nisem tisti, ki odloča. Bi pa ta pogovor izkoristil za javno zahvalo selektorju Radu Trifunoviću. Veliko je storil za slovensko košarko. Tudi sam imam z njim dober odnos. V tej reprezentanci mu okoliščine niso bile naklonjene. Tudi prave sreče ni imel. Trdim pa, da je dober trener.
Koliko šampionske miselnosti z EuroBasketa 2017 je še ostalo v slovenski košarki?
Goran Dragić se je poslovil. Negotova je usoda Anthonyja Randolpha. Ostali vztrajamo. Tako okostje ekipe kot širši nabor igralcev. Gre za košarkarje, ki se med seboj poznamo še iz najstniških let. Ne bom dejal, da smo vsi dobri prijatelji. Se pa zelo dobro razumemo in imamo košarkarsko kemijo. Če skupini dodamo še Luko Dončića in Jordana Morgana, pridemo do močne zasedbe, ki lahko zagotavlja dobro reprezentančno košarko.
Omenili ste Dončića. Za Slovenijo je nazadnje igral leta 2017. Morda bo naslednjič leta 2021. Vmes se je na njegovi karierni poti zgodilo marsikaj. Bo znal vlogo iz Dallasa prenesti v izbrano vrsto in se prilagoditi reprezentančni košarki? Giannis Antetokounmpo je bil MVP v ligi NBA, pa na zadnjem svetovnem prvenstvu v Grčiji ni dal želenega presežka. Je skrb, da od Dončića pričakujemo preveč, upravičena?
Luka je kot nosilec madridskega Reala, s katerim je osvojil evroligo, pokazal, da je lahko vodja tudi v evropski košarki. Je drugačen tip igralca. Ta slog košarke mu odgovarja. Predvsem pa ima tako izrazit košarkarski občutek, da se bo znal prilagoditi in zaigrati tako, da bo ekipi v veliko pomoč. Antetokounmpo se na SP 2019 res ni znašel. A Luka je drugačen igralec.
