Konec navidezne romantike

Anthony Randolph naj bi prihodnji teden pripotoval na zbor slovenske reprezentance pred EuroBasketom. Foto: Reuters

Če bi osvetlili eno od nalog Košarkarske zveze Slovenije, to je zagotoviti najboljše mogoče razmere za vrhunski dosežek članske reprezentance, potem lahko kaj hitro zaključimo, da je krovna organizacija s sprožitvijo postopka za naturalizacijo uveljavljenega člana madridskega Reala Anthonyja Randolpha storila korak v pravo smer. Škarje in platno je v celoti zaupala selektorju, ki se je pri reševanju vprašanja najbolj podhranjenega igralnega položaja v reprezentanci, to je krilnega centra, kjer je vrzel v kvalifikacijah zapolnjeval borbeni, a s strani matere narave za nekaj centimetrov prikrajšani Edo Murič, odločil za izkoriščanje pravice do enega tujega košarkarja in izbral 27-letnega Američana z izkušnjami iz lige NBA.

Pravila so za vse enaka

Razglabljanje o (ne)smiselnosti pravil Mednarodne košarkarske zveze, ki vsaki reprezentanci na enem tekmovanju dovoljuje enega naturaliziranega košarkarja, torej takšnega, ki je zamenjal športni potni list, so sicer lahko povsem na mestu. Toda Randolph je to področje zgolj nekoliko bolj osvetlil. Položaj resda ni tako bizaren kot pri rokometu, kjer je Katar pred domačim svetovnim prvenstvom sestavljal reprezentanco kot Milan Mandarić s pomočniki nogometno Olimpijo, a v očeh marsikoga je tudi košarkarsko pravilo o enem naturaliziranem košarkarju kontradiktorno osnovni ideji izbranih vrst posameznih držav. Toda če se oklenemo športnega rezultata kot glavnega ideala, je lahko neizkoriščanje možnosti, ki jo dovoljujejo pravila, tudi velika zapravljena priložnost.

Mehka naturalizacija

Slovenija sicer še zdaleč ni novinka pri izkoriščanju možnosti. Če bo Randolph predložil slovenski potni list, bo na formalni košarkarski ravni povsem izenačen z Hasanom Rizvićem, Aleksandom Ćapinom, Miljanom Goljovićem ali Alenom Omićem. Res pa je, da so imeli omenjeni košarkarji občutno več skupnega s Slovenijo kot Američan. Ne le da bi znali Randolphu svetovati, kje lahko v Ljubljani kaj dobrega poje, ali pa so vedeli, kje leži Malgajeva ulica, v državi so pustili tudi klubski igralski pečat in poznali reprezentančno mentaliteto.

Ker je bila - tudi zaradi skupne zgodovine nekdanjih jugoslovanskih republik - to svojevrstna mehka oblika naturalizacije, je imel marsikateri nepoboljšljivi košarkarski romantik, ki se je pred desetletji stežka sprijaznil s popolno globalizacijo klubske košarke in je nato zviška gledal na Zacka Wrighta v bosanskem dresu ali na v nebo vpijajoči primer Bryanta Dunstona (ta se je dogovoril za sodelovanje s Slovenijo, a ker ni dobil potnega lista, je izbral reprezentanco Armenije), mirnejši spanec. Še celo Ariel McDonald je bil tesneje povezan s Slovenijo kot marsikateri tujci v drugih reprezentancah. Z Dunstonom se torej začenja novo obdobje in svojevrstno slovensko soočanje z realnostjo reprezentančnih trendov.

Alen Omić: zbogom, reprezentanca? Foto: Vid Ponikvar

Toda …

Če na stran potisnemo ugotovitev, da bi/bo Randolphov vstop v reprezentančni tabor ohromil položaj klasičnega centra, kjer bi zaigral bodisi Omić bodisi Begić, pa več dvomov pušča vprašanje, kako bo ta poteza vplivala na ekipno kemijo. Ta se precej razlikuje od klubske, Slovenija pa se bo, kot vse kaže, prvič zares soočila s položajem, ko bo v slačilnici enajsterici košarkarjev, ki se med seboj dobro poznajo in jih kljub profesionalnim nagonom v dotični akciji vendarle žene tudi nacionalni interes, družbo delal – popolni tujec. Ta bo, čeprav je njegov osebni interes drugačen od interesov preostalih, zaradi svoje kakovosti in profesionalnosti bržčas zgledno opravil svoj del naloge. A za pravo kohezijo bo vendarle potreben tudi ustrezen odziv druge strani, ki pa v reprezentanci deluje drugače kot v klubu.

Sodnik bo rezultat

Prihajajoči tedni utegnejo torej postreči s številnimi različnimi mnenji o potezi Košarkarske zveze Slovenije. A na koncu bo glavni sodnik rezultat. Spomnimo, ko je Makedonija leta 2011 skorajda prišla do kolajne na EuroBasketu, je v nekdanji jugoslovanski republiki, kjer naj bi sijalo zlato sonce, vladala popolna košarkarska evforija. Bo McCalebb tedaj ni poslušal očitkov o tem, da še ni skočil v Ohridsko jezero ali pa, objet s prijatelji, prepeval pesmi priljubljene skupine Leb i sol …