Petek, 31. 3. 2017, 11.53
6 let, 7 mesecev
Intervju z Nikolo Jankovićem iz Uniona Olimpije
Ko kosilo naroči Janković …
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,65
Eden od glavnih adutov Uniona Olimpije v boju za naslov državnega prvaka Nikola Janković, ki se je okitil z naslovom najkoristnejšega igralca lige ABA, ljubljanskega župana še ni spoznal, a v šali razkriva, da je na račun skupnega priimka že prišel do hitrega kosila.
V zaostrenih finančnih razmerah in ob ozkem igralskem kadru je imelo (strokovno) vodstvo Uniona Olimpije pred sezono dokaj srečno roko pri izbiri tujih košarkarjev. Ob Američanih Brandonu Jeffersonu in Devinu Oliverju je nase opozoril predvsem 23-letni Nikola Janković. Nekdanji član vseh mlajših srbskih reprezentančnih selekcij je po triletni belgijski avanturi (Pepinster in Spirou Charleroi) ter pretekli sezoni v Mega Leksu prav v Stožicah dočakal želeni razcvet.
Pred kratkim je 207 centimetrov visoki center prejel priznanje za najkoristnejšega košarkarja (MVP) rednega lige ABA. Solidno je odigral tudi v evropskem pokalu. Kot MVP zaključnega turnirja je Olimpiji priboril tudi prvo pokalno lovoriko po letu 2013. Ker ima podpisano zgolj enoletno pogodbo, se z državnim prvenstvom verjetno končuje tudi njegova ljubljanska era.
Kako pomembna je za vas lovorika najkoristnejšega košarkarja lige ABA?
Veliko mi pomeni, predvsem v luči nadaljnjega dela in novih kariernih korakov. Vesel sem, da sem v Olimpiji dobil priložnost pokazati, kaj znam, in tako osmislil dozdajšnje delo.
Zdi se, da je Slovenija za vas odskočna deska. Je priznanje tudi v tem pogledu pomembno?
Pomembno je vse. Osebna priznanja, ekipne lovorike, statistika … A že ko sem prišel v Ljubljano, nisem pogledoval dlje od Olimpije. Tudi zdaj se skušam osredotočati predvsem na svojo igro.
V ligi ABA je letos v povprečju dosegel 16,6 točke in 7,3 skoka na tekmo.
Ali ljubljanskim navijačem puščate vsaj trohico upanja za novo sezono v dresu Olimpije?
Vse je še odprto. Prezgodaj je, da bi govoril o tem. Prestopni rok se še ni začel.
Kakšne so vaše dolgoročne košarkarske ambicije?
Rad bi zaigral v evroligi. To je cilj. Reprezentanca? Jasno, to je večni cilj. Bil sem v vseh mlajših selekcijah Srbije. Manjka mi le še članski dres. Vem, da je to v tem trenutku zelo velik zalogaj. Imamo izjemno močno reprezentanco, ki slovi tudi po kakovostni centrski liniji. Tam je pet zares izjemnih košarkarjev, a morda se bo nekega dne le pokazala priložnost.
In kje je na tej poti Olimpija. Zakaj ste jo izbrali?
Mikala me je Evropa. Odločil je evropski pokal, v katerem je imela svoje mesto Olimpija. V tem sem videl priložnost. Poleg tega ima klub dolgoletno tradicijo, ki je v regiji primerljiva s Crveno zvezdo in Partizanom. To je tudi klub, ki je stalnica med najboljšimi klubi na prostoru nekdanje skupne države
Rojeni ste leta 1994. Največjih uspehov kluba niste spremljali niti kot otrok. Še ob zadnjem naslovu državnega prvaka ste bili stari 15 let. Ima Olimpija res v Srbiji še vedno prizvok velikega kluba?
Vem za velike uspehe Olimpije v Evropi, nekdanji Jugoslaviji in niz naslovov slovenskega prvaka. Ko človek v Srbiji sliši ime Olimpija, pomisli na najboljši slovenski klub.
A tega statusa že lep čas ni potrdil. Je letos to eden od vaših ciljev?
Res je, Olimpija ni bila prvak vse od leta 2009, a tradicija, pogoji dela in organizacija dajejo Olimpiji status najboljšega košarkarskega kluba v državi. Razumem vaše vprašanje. Odgovoril bom s trenerjevimi besedami – korak za korakom. Spoštujemo vse. Jasno je, kam merimo, a ne prehitevajmo dogodkov …
"Naslednji cilj je polfinale. Nato pa ..."
Verjetno vam je pred prihodom v Ljubljano na uho prišel tudi sloves Olimpije kot nerednega plačnika in predvsem kluba v globokih dolgovih …
Seveda, to sem slišal, a lahko zatrdim, da letos tega nisem začutil v nobenem trenutku. Nisem pa pravi naslov, da bi govoril o tem, kako je s predhodniki.
Kje vidite največjo oviro na poti do slovenskega vrha?
Ponavljam, spoštujemo vse, ne bojimo se nikogar. Najostrejši tekmec bo Krka. Že v dozdajšnjem delu sezone smo se petkrat srečali. Čakata nas še dva medsebojna obračuna. Verjamem, da se bomo videli tudi v zaključnem delu. Morda bomo na koncu odigrali več kot deset tekem.
Je v ekipi še dovolj svežine?
Trenerji radi pravijo, da se polfinale in finale igrata tudi z zlomljeno nogo. Na vrhuncu sezone ni utrujenosti.
V ligi za prvaka Olimpija po treh krogih z enim porazom zaostaja za Rogaško.
Predhodno vprašanje se je navezovalo na tekmovalni ritem in igranje na štirih frontah. Do danes ste zbrali 57 nastopov na uradnih tekmah. Ste pričakovali takšen napor?
Sprva sem pričakoval zabavno sezono, torej več tekem in manj treningov. Saj veste, da košarkar raje igra, kot pa trenira. A izkazalo se je, da je bil ta ritem vse prej kot preprost. Napor je bil res velik, toda v življenju je treba čez marsikaj. To je bila za nas izjemna šola. Nekako smo se znašli. Spali smo na letališčih, manj trenirali …
V preteklosti so košarkarji Olimpije kot po pravilu ob koncu lige ABA in evropskega tekmovanja vidno popustili. Motivacijski naboj je izpuhtel. Zdi se, da je letos osredotočenost vendarle drugačna …
Res je. To so zasluge trenerja Gašperja Okorna. Že na začetku nas je opozarjal na pomembnost državnega prvenstva. Imeli smo veliko sestankov, na katerih smo govorili o pristopu v ligi ABA in nato slovenskem prvenstvu. Ni nam dovolil, da bi se pretirano sprostili. Tudi on se je učil na napakah predhodnikov. Popuščanja torej ne bo. Ne govorim le v svojem imenu. Tudi Devin Oliver in Brandon Jefferson ohranjata visok ritem, pri domačih igralcih pa zavedanje pomembnosti domačega tekmovanja tako ali tako ni vprašljivo.
Kakšen trener je pravzaprav Gašper Okorn?
Rad ga primerjam z Dejanom Milojevićem (trener Mega Leksa, op. a.). V primerjavi z njim je v komunikaciji nekoliko bolj sproščen. Navdušuje me njegovo trenersko znanje. Osebno sem seveda vesel priložnosti, ki mi jo je namenil. Potreboval sem takšno sezono, da si okrepim samozavest. V zadnji sezoni so me namreč omejevale drobne poškodbe. Nisem se vključil v moštvo tako, kot bi želel. V Olimpiji se je vse ujelo. Kažem, kar znam. To je to.
Ob koncu tedna bo brez tekme, saj je državno prvenstvo prekinjeno zaradi finala mladinskega tekmovanja.
Kaj pa soigralci? Koliko se družite, ko niste v dvorani?
Največ prostega časa preživim v družbi Devina Oliverja, Mirka Mulaliča in Stevana Miloševića. Zanimivo pa je, da se v tem lepem pomladnem vremenu družim z vse večjo skupino soigralcev. Ko gremo na kavo ali kosilo, se lahko zbere že kar lepa skupina. Morda nas je zima prisilila v bivanje v stanovanjih, pomlad pa nas povezuje.
Kakšen vtis je na vas naredila Ljubljana?
Navdušen sem! Urejeno in mirno mesto. Ima vse, kar mlad človek potrebuje. Vse je na dosegu roke, predvsem pa ponuja paleto možnosti za sproščene sprehode, kave ob reki …
Veste, kdo je ljubljanski župan?
Vem, Janković. Nisva se še srečala.
Ste na račun priimka slišali kakšno zbadljivko?
Spominjam se kosila, ki sem ga naročil v eni od ljubljanskih restavracij. Ko je natakar pritekel s hrano, mi je dejal: "Ko so slišali, da hrano naroča Janković, so se najprej lotili vašega kosila." No, na koncu ni obedoval župan, temveč jaz.
