"Evroligaška Olimpija? Prosim, bodimo realni!"

Foto: Sportida

Po osvojenem naslovu slovenskega prvaka, ki so mu sledile evforične izjave predsednika sveta sponzorjev Jožeta Mermala ter ljubljanskega župana Zorana Jankovića o plezanju košarkarske Olimpije na zeleno vejo in spogledovanju z evropskimi ambicijami, se je življenje osrednjega ljubljanskega košarkarskega kluba vrnilo v ustaljene tirnice. Te vključujejo tudi ukvarjanje z dolgovi, pogovore z upniki … Skupščina kluba, na kateri naj bi bil za predsednika ustoličen Tomaž Berločnik, še ni sklicana. Priprave v zakulisju vseeno potekajo. Na igralskem seznamu z veljavnimi pogodbami samevajo Gregor Hrovat, Jan Barbarič in Žiga Jurček. Veljavno pogodbo ima tudi trener Gašper Okorn, ki zaradi bližajočih se vodstvenih sprememb čuti kanček negotovosti, a vseeno že pogleduje proti sezoni 2017/18.

Vaša pogodba z Olimpijo omogoča prekinitev tako vam kot klubu. Obstajajo razlogi, da bi izkoristili to možnost?
Ob zdravem nadaljevanju Olimpije, realno postavljenih ciljih, jasni hierarhiji in finančni disciplini, čeprav v skromnih okvirih, si sam nedvomno želim nadaljnjega sodelovanja. Zakaj? Olimpija je moj klub. To je temeljni razlog. Poleg tega bi rad osebno naredil korak naprej. To pomeni, da bi se spoprijel z večjimi izzivi, višjimi cilji ter se predvsem zlil s časovnico, ki omogoča umirjeno, bolj premišljeno sestavo ekipe in pravo pripravo na sezono. Lani sva namreč z direktorjem Matevžem Zupančičem v zelo kratkem časovnem roku skrpala igralska zasedbo.

Koliko so se vas tik pred vrhuncem sezone dotaknili govorice in medijski zapisi o tem, da vas bo, ne glede na razplet sezone, v vlogi trenerja zamenjal nov obraz, bodisi Jure Zdovc bodisi Zmago Sagadin?
Živim v 21. stoletju, zato je razumljivo, da imam odprte oči. Berem in spremljam, kaj se dogaja. Človek pogosto težko loči med verodostojnimi novicami in govoricami. Priznam, da se me to v vsakem primeru dotakne, čeprav tega nisem nikoli sprejemal kot napada nase. Prej nasprotno, to je bil zame signal, da Olimpija znova postaja zanimiva. To je pozitiven signal. Dejstvo pa je, da se v našem poslu trenerji in direktorju vedno ponujajo.

Gašper Okorn v trenerskem elementu. Foto: Sportida Verjetno poznate zgodbo Safeta Hadžića, donedavnega trenerja nogometne Olimpije. On je že pred zadnjo tekmo, torej finalom pokala, v katerem bi zeleno-beli lahko deloma rešili sezono, vedel, da bo moral zapustiti Stožice. Si predstavljate, kako je biti v njegovi koži?
Neprijeten položaj. Žal se to v športu dogaja. Gre tudi za vprašanje higienskih in moralnih standardov. Verjamem, da v košarkarski Olimpiji sedijo in bodo sedeli resni ljudje, poslovneži, ki spadajo v slovenski gospodarski vrh. Gre za osebe s hrbtenicami, ki znajo ljudem pogledati v obraz in jim povedati resnico.

Zanimivo je, da ste večji del sezone v ospredje postavljali ekipo. Rezultate redko, sebe nikoli. No, po sezoni ste dejali: "Sam sebi sem dokazal, da lahko določen projekt izpeljem od začetka do konca. Mojega imena se je namreč že oprijemal sloves gasilskega trenerja, ki deluje zgolj kratkoročno." Kdaj ste spoznali, da gre tudi za osebni projekt?
Na prvem treningu. Trenerja vedno vodita kolektivni in individualni interes. Prvi mora biti seveda nad drugim. Olimpija je bila na prvem mestu, ne skrivam pa nespornega osebnega motiva. Ni me vodil finančni interes. Želel sem se vrniti v klub in nekaj osvojiti. Čakal sem na svojo priložnost. Bil sem neizmerno motiviran. V to sezono sem bil pripravljen vložiti vse. Zdaj imam na obrazu nasmeh. Lahko sem moder general po bitki, a sem tudi realen. Znašel sem se pred številnimi pastmi. To je del tega "cirkusa". Danes pa … Dvojna krona me je izluščila in me potisnila v ozek krog slovenskih trenerskih imen. Zdaj me že ženejo novi motivi, to pa je, kot sem že omenil, delo na daljši rok. Nisem le trener za alarmantne čase.

Nikola Janković se najverjetneje ne bo vrnil v Ljubljano. Foto: Sportida

Bi si upali nanizati razloge, zaradi katerih Olimpija v zadnjih sedmih letih ni bila slovenski prvak?
Znova govoriva o generalu po bitki. Da, imam svoje mnenje. Prepričan sem, da gre v prvi vrsti razloge iskati v finančni disciplini. Ta je bila v preteklosti na nezavidljivi ravni. Letos je bila slika drugačna, čeprav je bilo na voljo manj denarja. Poleg tega so Olimpijo v preteklosti nosilci igre pogosto zapuščali kar sredi sezone. Letos tega nismo dovolili. Kot pomemben element bi izpostavil tudi kemijo. Brez te na tej ravni ne gre. Morda je to mogoče v ligi NBA ali v evroligi, ko ima trener na voljo vrhunske in drago plačane košarkarje, ki natančno vedo, kaj morajo storiti. Tam je kemija v ekipi sicer pomembna, ni pa ključna. Ni pomembno, ali sta glavna igralca prijatelja in se družita tudi po tekmah. Na naši ravni je drugače.

Kdaj ste uvideli, da ste imeli pravo roko pri okrepitvah, ki ustvarjajo tudi pravo kemijo?
Od prvega trenutka sem želel ekipi vcepiti pozitivno miselnost. Trpljenje zaradi treh tekem v enem tednu? Ne, to je uživanje! To se nam je na koncu obrestovalo. Postali smo ekipa z devetimi življenji.

Pri tujih košarkarjih mora imeti trener pogosto veliko sreče. Jaz sem jo imel v primeru Brandona Jeffersona. Po drugi strani sem imel o Nikoli Jankoviću in Devinu Oliverju dokaj dobre informacije. Hitro sem se odločil zanju.

Pri domačih igralcih sem se zatekel k preizkušenim rešitvam. Posegel sem po košarkarjih, ki jih poznam in za katere vem, kaj lahko od njih pričakujem. Še največja uganka je bil Gregor Hrovat. Zanj sem dejal, da je že zapravil svojo priložnost v Olimpiji. Poleg tega v ekipi nisem hotel imeti igralcev, ki bi bili obremenjeni s preteklostjo in neuspehi. Na srečo sem prisluhnil tistim, ki so mi dejali, naj mu ponudim novo priložnost. Če mu je ne bi, bi bila to ena mojih največjih trenerskih napak. Izkazal se je na vseh ravneh. Prav zaradi tega bo on eden od mojih redkih pogojev ali vsaj velikih želja v primeru nadaljnjega sodelovanja z Olimpijo.

Je Olimpija odigrala po svojih najboljših močeh?
Mislim, da je. Haha …

"V Olimpijo se nisem vrnil zaradi denarja." Foto: Vid Ponikvar

To so bile namreč besede, s katerimi ste v uradnih izjavah za medije Košarkarske zveze Slovenije napovedali vsako tekmo prvega dela državnega prvenstva.
To ni bila vojna s KZS. Stavek je nastal povsem spontano. Besed smo se držali vse do zadnje tekme. Bili smo zelo pošteni.

Na kakšen način je okolica sprejela vaše delo in v končni fazi tudi rezultate?
Marsikdo me ustavi in mi čestita. To mi godi. Vidim, da je Ljubljana lačna košarke. Čuti se nov zagon.

A prav ta Ljubljana se spominja tudi evroligaških velikanov, ki so padali v Tivoliju in Stožicah. Zmaga nad Rogaško v finalu slovenskega prvenstva se pač ne more primerjati s skalpi Panathinaikosa, Barcelone …
Razumem Ljubljančane in zastrupljenost s košarko. Vem, kakšen status ima košarka v tem mestu. Kot najstnik sem v 80. letih preteklega stoletja tudi sam hitel v Tivoli, ki je bil ob gostovanjih Cibone, Zadra ali Jugoplastike pogosto premajhen za vse. Po osamosvojitvi je klub osvojil evropski pokal in zaigral na zaključnem turnirju evrolige. Še ko sem se kot pomočnik trenerja prebil v klub, je bila uvrstitev v top 16 skorajda samoumevna.

A bodimo realni, predmestje Istanbula ima več prebivalcev kot Slovenija. Poglejmo, kdo tekmuje v evroligi in s kakšnim proračunom razpolaga. Seveda, kakšen mi  bo pod nos takoj vrgel Crveno zvezdo in njen devetmilijonski proračun. Ob tem sicer mnogi pozabljajo na dolgove.

Ljubljanskemu občinstvu je treba naliti čistega vina. Trdim, da lahko Olimpija z zdravimi temelji kakšno sezono odigra v evroligi. A to bo zgodba s polovičnim ali še manjšim proračunom zdajšnjega beograjskega kluba. To bo ples za eno sezono.

Kaj torej sporočate navijačem?
Prav je, da se spominjamo zlatih časov, a do igralcev in tudi pokroviteljev, ki vlagajo v klub, ni pošteno, da se jih primerja z nekdanjimi obdobji.

A na eni strani so navijači, ki se z nostalgijo spominjajo evroligaške Olimpije. Nekaj drugega je, ko na primer Zmago Sagadin izjavi, da vrnitev na pota stare slave z njegovim konceptom ni izključena. Kako odgovarjate na to?
Gospod Sagadin je nesporna avtoriteta slovenske košarke in trener z največ lovorikami. Zelo ga spoštujem in mu nikakor ne odrekam pravice do izražanja mnenj. Toda … Tudi na tej ravni bi opozoril na realnost. Vsak položaj je treba oceniti zelo realno. Nekaj je realna slika, nekaj drugega pa domišljija.

Bodimo pošteni in odkriti. Dandanes lahko košarkar pri 18 letih zapusti klub. To posledično pomeni, da lahko Olimpija v ekipo potiska 17-letne nadarjene igralce, ki praviloma ne bodo nosilci, že naslednje leto pa lahko na mizo dobijo tujo pogodbo, na katero naš klub ne more odgovoriti. Zato zdaj gradimo na nekoliko starejših igralci, ki so ostali v Sloveniji. Lep primer sta Gregor Hrovat in Jan Barbarič. Sta toliko stara, da že lahko dajeta nekaj klubu, večletna pogodba pa ob želenem razvoju prinaša tudi možnost zaslužka.

Je torej sistem Zmaga Sagadina po vašem mnenju preživet?
Ne, trdim le, da so se časi spremenili. Olimpija nima denarja, s katerim bi lahko v boju za 18-letne košarkarje konkurirala tekmecem. Res pa je, da še vedno lahko igramo na karto stika z Evropo in ligo ABA ter urejene infrastrukture. Ponavljam pa, da nimamo pogojev za dovolj mamljive ponudbe.

Strinjam se z gospodom Sagadinom, da se lahko slika spremeni, če bo Olimpija postala nesporni domači gospodar, redni udeleženec evropskega pokala in stalnica v vrhu lige ABA. A tudi v tem primeru bo pomembno finančno zaledje.