Torek, 30. 7. 2019, 11.45
4 leta, 10 mesecev
SLOVENCI V EVROLIGI
Če Tonček ne bi imel slovenskega potnega lista …
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,85
1
Anthony Randolph ostaja član Reala.
Če Zoran Dragić ne bo pritegnil pozornosti kakšnega evroligaškega kluba, se bo nova sezona v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju začela brez enega samega slovenskega košarkarja. No, ne povsem. Za slovenski pridih bi po tem scenariju skrbel le Anthony Randolph.
Živ je spomin na leta, ko je lahko Slovenija sestavila peterko iz košarkarjev v ligi NBA. Reprezentanca s samimi evroligaškimi igralci tedaj prav tako ne bi bila nič posebnega. Čeprav je reprezentanca zdaj aktualni evropski prvak, pa je trenutno slovensko zastopstvo v najmočnejših ligah nadvse osiromašeno. Že res, da v ligi NBA ob reprezentančno upokojenem Goranu Dragiću blesti novinec leta Luka Dončić, ki skrbi za najodmevnejšo slovensko košarkarsko zgodbo. Na najvišji evropski ravni pa za Slovence trenutno ni prostora.
Le še Randolph?
Ob naturaliziranih slovenskih reprezentančnih kandidatih Alenu Omiću in Anthonyju Randolphu sta v pretekli sezoni za slovensko zastopstvo pod evroligaškimi koši skrbela le Klemen Prepelić (Real) in Jaka Blažič (Barcelona). Drugi je medtem že okrepil Olimpijo, s katero se vrača v evropski pokal. Za prvega se že lep čas namiguje, da ga bo Real kljub veljavni pogodbi poslal v enega od španskih prvoligašev. Zdaj kaže, da bo to Joventut, kjer bo po novem igral tudi Omić. Posledično to pomeni, da pod evroligaškim soncem ostaja le še Randolph, ki je reprezentančno pot najverjetneje že končal, a pri Realu igra kot slovenski košarkar.
Zoran Dragić je še brez kluba za novo sezono.
V pričakovanju Dragićevega delodajalca
Vrzel bi lahko v drugem delu prestopnega roka zapolnil Zoran Dragić, ki, potem ko se je v dresu Trsta vrnil pod dveh hudih poškodbah, zdaj ne skriva visokih ambiciji. Vse od osamosvojitve se namreč še ni zgodilo, da v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju ne bi igral vsaj en slovenski košarkar. Še več, od leta 1997 je bil vsaj en vsako leto del zaključnega turnirja. Res pa je, da je število legionarjev v zadnjih letih vse bolj usihalo. Deloma na račun manjšega števila klubov, prav gotovo pa tudi zaradi vse ožje slovenske baze.
Sreča v nesreči: reprezentančna stabilnost
Čeprav se nastalega položaja javno ne more veseliti, pa trenutni seznam delodajalcev olajšuje delo reprezentančnemu selektorju Rado Trifunoviću. Ta bo imel v kvalifikacijah za EuroBasket 2020 torej na voljo večji del "nabornikov", kar je pozitivno tudi zaradi kontinuitete in morebitnega nastopa v olimpijskih kvalifikacijah. Ob Dončiću bo najverjetneje manjkal le Vlatko Čančar, ki čaka na pogodbo z Denverjem. Že v prvem oknu pa bodo na voljo tako večji del zlate ekipe (Edo Murić, Prepelić, Blažič, Gašper Vidmar, Aleksej Nikolić …) kot tudi občasni reprezentanti (Luka Rupnik, Žan Mark Šiško, Jurij Macura …) in novi obrazi (Martin Krampelj). Vprašanje pa je, kako bo zapolnil mesto naturaliziranega igralca.
1