Sobota, 5. 6. 2021, 6.19
2 meseca, 3 tedne
Sobotni intervju: Grega Bole
"Ves čas sem vedel, da imam v Dubaju izhod v sili"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,11
Eden najbolj izkušenih slovenskih kolesarjev Grega Bole je v začetku leta v Dubaju, ki je zadnja leta njegov drugi dom, podpisal pogodbo s kolesarskim klubom Shabab Alahli. Ker je sezona tam drugačna kot v Evropi, trenutno uživa na dopustu. To bo zanj prvo poletje po dolgih letih, ki ga bo preživel z družino in brez dirk.
Grega Bole, eden od najbolj izkušenih slovenskih kolesarjev, ljubitelj tetovaž, hokeja, potapljanja na dah, dobre kave in kakovostne fotografije, je bil lansko jesen po izteku pogodbe z ekipo Bahrain-McLaren blizu točke, da bi (ne na lastno željo) postavil piko na i svoji kolesarski karieri, a je vseskozi čutil, da je za to prelomnico še prezgodaj. "Bilo je blizu koncu, a sem ves čas vedel, da imam v Dubaju izhod v sili," pravi Bole, ki je konec januarja z dubajskim klubom Shabab Alahli podpisal enainpolletno pogodbo. Se v tujini res cedita med in mleko, kot radi pomislimo, ko tujino opazujemo skozi prizmo kičastih fotografij?
Grega Bole, nedvomno eden od najbolj izkušenih slovenskih kolesarjev, je v profesionalni kolesarski karavani prisoten že vse od leta 2005, ko se je pridružil Radenski Rogu. V svoji statistiki ima 19 profesionalnih zmag, med njimi tudi etapno zmago na Dirki po Dofineji leta 2010 in zmago na dirki za veliko nagrado Plouaya leto pozneje. Petintridesetletni Blejčan je kar 11-krat nastopil na tritedenskih dirkah, po štirikrat na Touru in Giru in trikrat na Vuelti. Ko mu lansko jesen pri ekipi Bahrain-McLaren (danes Bahrain-Victorious) niso podaljšali pogodbe, je bil prisiljen poiskati novo sredino. Z dubajsko ekipo Shabab Alahli je podpisal pogodbo za leto in pol. Bole je trenutno v Sloveniji, kjer bo na domačem Bledu in v okolici užival v prvem prostem poletju po mnogih letih.
Fotograf Vid Ponikvar ga je fotografiral na njegovem domačem Bledu.
Kako se je po dolgem času vrniti v Slovenijo? Zadnje mesece ste preživeli v Dubaju, ki je na nek način že skoraj vaš drugi dom ...
O, super je, čeprav moram priznati, da tudi v Dubaju pogoji za življenje niso slabi. Daleč od tega. Marsikdo si predstavlja, da je v Dubaju sama puščava, pa ni tako. Res je, da je mesto umetno zgrajeno, a se trudijo, da ga ozelenijo. Danes tam nimaš več občutka, da si se znašel sredi puščave.
Kakšne so razmere za kolesarjenje?
Pozimi in do konca marca je super, saj so temperature primerne. Od decembra do februarja je zjutraj tako hladno, da kolesarim z "rokavčki", včasih celo z "nogavčki". Temperature so od 12 do 20, popoldne tudi do 25 stopinj Celzija, od aprila pa je prevroče.
V Dubaju kolesarska sezona traja od septembra do aprila, potem pa so razmere za kolesarstvo neprimerne. Ko je pri nas zima, je pri njih poletje, in to res vroče poletje, in obratno.
V začetku leta ste po izteku pogodbe pri ekipi Bahrain-McLaren podpisali pogodbo z dubajskim kolesarskim klubom Shabab Alahli. Kakšne so vaše zadolžitve v klubu?
Pomagam fantom v klubu in dirkam z njimi. Tam je sistem tekmovanja drugačen, gre za, recimo temu, vaške igre ali za ligo. Obstaja nekaj klubov in ti se merijo med seboj. Nič posebnega.
Sicer pa sem pogodbo podpisal konec januarja, čeprav smo se o vsem dogovorili že sredi novembra, a tam vse skupaj precej dolgo traja. Vsi se zelo dosledno držijo postopkov.
Za kakšen rang kluba gre?
Podoben, kot sta pri nas KK Kranj ali Bled.
Samo plača je neprimerno višja …
Res je, plača je višja, zato pa so precej višji tudi življenjski stroški. V klubu so v glavnem domačini, ki poleg kolesarstva hodijo v službo, nekateri študirajo, različno. Nimajo pa pojma o športnem življenju in vsem, kar spada zraven (smeh, op. p.). Zanje je pomemben samo trening, potem pa pozabijo, da so kolesarji.
Želi vodstvo od vas, da jim predstavite tudi vse drugo, kar spada k športnemu načinu življenja? Prehrana, mentaliteta ...
Da, tudi to delamo, čeprav je težko. Polni so denarja …
Bole je ljubitelj tetovaž, hokeja, potapljanja na dah, dobre kave in fotografije.
Imajo potem slabšalen odnos?
To ne, zelo v redu fantje so, vsaj v našem klubu. Če ne sodelujejo, jih vržejo iz kluba. Sicer pa v klubu dobivajo plačo.
Dobro plačo?
Ne vem, nisem spraševal. Dva tisoč evrov zagotovo.
Kolesarstvo v Sloveniji doživlja pravi razcvet. Kako je s tem v Dubaju?
Še boljše. Kolesarstvo je v Dubaju še bolj priljubljeno kot v Sloveniji. Toliko kot vidiš kolesarjev v Dubaju, jih v Sloveniji sploh ne premoremo. Je pa velika razlika v tem, da se v Dubaju ne kolesari po cestah, ampak po kolesarskih stezah. Ena od takih, kar 150-kilometrska, speljana po različnih poteh, je na primer v puščavi in ob koncu tedna že od 6. ure ne najdeš prostega parkirnega mesta. Srečuješ skupine po 200 kolesarjev naenkrat …
Se je ta preskok zgodil v zadnjih letih?
Da, v zadnjih šestih letih. Tudi šejki kolesarijo, v kolesarski opremi seveda, pa fitneserji, vse živo. Vsi so na kolesu. Menda je razlog za tak porast tudi epidemija novega koronavirusa, ko so si vsi kupili kolesa. Danes ga zelo težko dobiš.
Kdo je njihov kolesarski junak med tekmovalci?
Eden od najbolj znanih kolesarjev iz Dubaja je Yousif Mirza, ki dirka za ekipe UAE Emirates, ter še nekaj kolesarjev, ki bi bili sposobni dirkati na dirkah ranga 2.2. Sicer pa v Dubaju pravijo, da je kolesarstvo njihov tretji šport, za konji in nogometom. Je pa veliko tistih, ki tekmujejo s konji, aktivnih tudi v kolesarstvu.
Sploh pa ženske. Ogromno žensk, tudi domačink, se ukvarja s kolesarstvom. Ženske so v Dubaju zelo cenjene, bolj kot moški.
Ali obstaja možnost, da bi v Dubaju sestavili ekipo višjega ranga, prokontinentalno ekipo ali celo ekipo WorldTour?
Imeli so kontinentalno ekipo, a so potem šejku, ki je bil lastnik, ukradli denar in je ekipa propadla. Nekaj poskušamo … Moj najboljši prijatelj je predsednik tamkajšnje kolesarske zveze. Pripravil je že nekaj načrtov in jih predstavil šejku, ampak tam se stvari odvijajo drugače kot pri nas. Lahko se zgodi z danes na jutri, lahko pa čez eno leto.
Kako težko je bilo dobiti priložnost v novem klubu?
Pri vsem mi je pomagal prijatelj, ki sem ga omenil. Nekoč je bil vodja tega kluba, zdaj pa je njegov predsednik. Seveda se je bilo treba tudi dokazati.
Kako malo je manjkalo lani jeseni, da bi končali kolesarsko kariero?
Bilo je blizu koncu, a sem ves čas vedel, da imam v Dubaju izhod v sili.
Zdaj še oprezate za drugimi priložnostmi?
Trenutno ne, ker se zavedam, da so razmere zdaj precej težke.
V slovenskih klubih menda niste iskali priložnosti?
Ne. Ker sem imel v Dubaju veliko boljše možnosti.
Marsikdo je upal, da vas bo videl na letošnji dirki Po Sloveniji. Morda v dresu slovenske reprezentance.
Ne, nihče me ni poklical in povabil. Rekel sem, če me do konca aprila nihče ne pokliče, potem me na dirki zagotovo ne bo. Maj sem si načrtoval po svoje. Dvakrat sem se cepil proti novemu koronavirusu, za treninge je bilo tako ali tako prevroče, tako da sem si malo oddahnil od kolesa.
Letošnje poletje bo prvo po dolgih letih, ki ga bom spet preživel doma. Ko mi ne bo treba nenehno misliti na treninge in pravilno prehrano.
Bole je tudi ljubiteljski fotograf. Takole se je na Golici, ki je v teh dneh polna narcis, fotografiral s samosprožilcem.
Pa se na telesu to že kaj pozna?
Malo sem se zredil, a nič hudega. V Dubaju so dirke krajše in večinoma ravninske, tako da teža ne igra tako velike vloge.
Omenili ste, da se v Dubaju kolesarji samo po kolesarskih stezah …
Da, ena steza je v puščavi – ves krog meri 150 km, bližje mestu pa je še desetkilometrski krog, kjer smo trenirali v času ramadana, ko smo trenirali ponoči. Steza je osvetljena. So pa še druge steze …
Trenirali ste ponoči?
Da, v času ramadana smo trenirali od 21. ure do 1. ure zjutraj. Spat smo hodili po 2. uri zjutraj, zbujal pa sem se že ob 8. uri, ker tega nisem navajen. Poleg tega so se vsi preostali v tistem času postili, jaz tega nisem niti poskusil.
Kako je bilo to videti v praksi?
Da so začeli jesti okrog 18.40 in jedli do 4. ure zjutraj, takrat je zadnji obrok. Nato pa do večera ne jedo, niti ne pijejo.
Bole je nastopil na 11 tritedenskih dirkah. Fotografija je z Dirke po Italiji leta 2013.
Letošnje leto bo tudi prvo po dolgih letih, ko ne boste prisotni na nobeni od tritedenskih dirk. Ste Giro spremljali ali je bilo za vas težko?
Malo je bilo seveda težko spremljati dirko od daleč, sem bil pa zelo vesel 2. mesta svojega nekdanjega sotekmovalca Damiana Caruse (Bahrain-Victorious). Res je dobro odpeljal dirko, za povrhu je še dober človek, vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Ta uspeh si je res zaslužil.
Si še vedno želite biti del velike ekipe?
Če bi me poklical kdo iz ekipe svetovne serije, bi seveda razmislil, ne bi takoj rekel ne, vem pa, da se to ne bo zgodilo.
Ker? Včasih se zgodi tudi kaj nemogočega.
Res je, možnosti so, a vendar.
Mislite, da ste brez mesta v ekipi ostali tudi zaradi razmer, ki so nastale z epidemijo.
Ne vem, kaj je bil razlog.
Bole lani na dirki za pokal Tadeja Pogačarja
Kaj so vam rekli?
Da sem prestar (smeh, op. p.).
Saj ste le nekaj let starejši od Rogliča.
Res je, v ekipah so še veliko starejši, a tako pač je.
Pred kolesarstvom ste se zelo resno ukvarjali s hokejem. Podobno navdušenje zdaj menda kaže tudi vaš sin. Če bi kazal zanimanje tudi za kolesarstvo, kam bi ga usmerili?
V hokej. Ga pa nikamor ne bom silil, čeprav ga hokej res zanima.
Kaj se je zgodilo, da ste končali hokejsko kariero?
Pri 16 letih sem si na prvi tekmi, ko sem igral za ekipo Chicaga, poškodoval hrbtenico … Zrušil sem si vsa vretenca in pol leta sploh nič nisem smel početi. Bil sem kar dober, kar na ravni, čeprav se ne bom hvalil, a se je potem moja zgodba končala.
Niste stari, niti ne več tako mladi, pa vendar: že razmišljate, kaj bi počeli, ko se boste odločili, da je profesionalnega kolesarstva dovolj?
Počasi že razmišljam. V Dubaju nekaj začenjam, a še ne bi rad govoril o tem.
Kaj pa dolgoročneje v kolesarstvu, kaj vas zanima? Delo trenerja?
Malo že zdaj delam kot trener, v Dubaju imam skupino nekaj kolesarjev … Me pa zanima delo v kolesarstvu v širšem smislu, ne le trenerstvo, tudi organizacija skupinskih voženj. Sicer sem zadnja leta sam svoj trener, porušil sem vse svoje rekorde, tako da mi je šlo dobro.
Mislite, da bi bilo za vašo kariero bolje, če bi vrhunec doživljali zdaj, ko je kolesarstvo v Sloveniji precej bolj gledano in cenjeno kot prej? Kako gledate na razvoj kolesarstva?
Težko rečem, je pa dejstvo, da je bilo pred leti v kolesarstvu precej težje, kot je danes. Tudi način dirkanja je bil drugačen. Včasih se ni dogajalo, da bi z 22 leti kdo prestopil med profesionalce, zdaj hodijo že mladinci.
Tudi spoštovanja do starejših kolesarjev ni več.
Grega Bole (Lampre - Farnese Vini) je leta 2010 zmagal na drugi etapi Dirke po Dofineji. Tretje mesto je zasedel zmagovalec francoskega Toura 2018 Geraint Thomas (Sky).
V kakšnem smislu?
Če je bil na štartu Mario Cipollini, nihče ni upal nič, danes se mladi s tem ne obremenjujejo.
Mislim, da je tudi velika napaka UCI, ki to dopušča. V kategoriji do 23 let sploh ni več dobrih kolesarjev, vsi dobri že iz mladinskih vrst prestopijo med člane.
Morda razmišljam narobe, a veliko kolesarjev nad 32, 33 let je zato brez pogodbe, tudi če so še kakovostni in bi lahko marsikaj prispevali. Dejstvo je, da so mlajši kolesarji cenejši in imajo prihodnost, a morda je takih s prihodnostjo v kolesarstvu le 10 odstotkov, … Če daš 18-letnika na največje dirke, bo v kolesarstvu dočakal največ 30 let, nič več. Seveda pa so tudi izjeme.
To je težava, vseeno je, če kategorijo do 23 let kar ukinejo.
Vam je kaj žal, bi v svoji karieri izpeljali kaj drugače, sprejeli drugačne odločitve?
Ne, kje pa, sploh se ne oziram nazaj. Ničesar ne obžalujem in nič ne bi spremenil.
Leta 2010 je bil Bole drugi v skupnem seštevku Dirke po Poljski.
Se pa zdaj vse spreminja. Tudi oprema. Kakšno je vaše mnenje o disk zavorah?
Nisem navdušen nad njimi. Vse je okej in so zanesljive, a z njimi se je treba nenehno ukvarjati. Hitro se ukrivijo, cvilijo … Težko sam kaj popraviš.
Kako gledate na fenomen Roglič-Pogačar?
To je super, tako za kolesarstvo kot za Slovenijo. Še posebej za mlade kolesarje. Slovenija je zdaj končno na kolesarskem zemljevidu in mlade kolesarje bodo iskali tudi pri nas.
Kaj pa temelji piramide, kako trdni so po vašem mnenju? Torej klubi, kjer se mladi kolesarji kalijo?
To pa je druga zgodba. Čeprav moram poudariti, da je Pogačar s svojim Pogi Teamom zgodbo zelo dobro zapeljal. Takih še manjka.
Vemo, da ni denarja za klube, da sponzorji ne vlagajo dovolj … Po mojem mnenju potrebujemo prevetritev menedžmenta, in to povsod, da v klube pridejo nove ideje. V klubih ni lahko. Kolesa, dresi, prevozi na dirke, PCR-testi, vse to ogromno stane.
Leta 2010 je bil na 6. etapi Vuelte tretji.
Koliko testov ste letos že opravili?
Ogromno. K sreči so v Dubaju cenovno precej ugodni. Okrog 20 evrov za PCR test. Sicer pa sem sam covid že prebolel, tudi cepljen sem že z dvema odmerkoma, ampak pred dirkami moram še vedno na test.
Kakšna je vaša izkušnja z boleznijo covid-19?
Najprej sploh nisem mislil, da je to to. Normalno sem hodil na dirke, še zmagali smo. Preprosto sem mislil, da sem preveč utrujen. Potem pa je vse skupaj postalo sumljivo, ko me je začelo boleti v pljučih in hrbtu ter grlu. En dan sem obležal, sploh nisem mogel iz postelje. Pet kolesarjev iz naše ekipe se je okužilo z virusom.
Kakšni so postopki ob okužbi v Dubaju?
Deset dni karantene od pozitivnega testa. Kršitev te lahko stane 12 tisoč evrov in potem dobro razmisliš, ali boš šel ven ali ne (smeh, op. p.). Stroge so tudi kazni za nenošenje mask. Kazen je 800 evrov. Ampak poleg tega pa vse drugo deluje tako kot prej. Vse je odprto, tudi diskoteke.
Vaša kolesarska sezona se začenja jeseni. Kakšen načrt imate? Se boste v Dubaj preselili z vso družino?
Težko rečem. Tak je bil načrt že lani, a smo ugotovili, da je življenje v Dubaju precej drago. Šola stane ogromno, stanovanje prav tako … Strah nas je, ker imam pogodbo še za eno leto in ne vemo, kaj bo potem. Težko pa je otroke samo za eno leto prepisovati v drugo šolo. Nismo se še odločili. Če bo stekel tudi drug posel, o katerem se dogovarjam, bo odločitev lažja.
Bole z družino. Če se bodo vse karte pravilno poravnale, se bodo morda v kratkem vsi skupaj preselili v Dubaj.
Običajno se nam zdi, da je čez mejo življenje lažje. Se v tujini cedita med in mleko? Kakšne so vaše izkušnje?
Zelo težko rečem, ker sem se v Dubaj preselil ravno v obdobju epidemije, lahko pa rečem, da tam vse deluje in da je stalno priložnost, da boš kaj zaslužil, če si le pameten. Pri nas težko rečem, da je tako. Še posebej v teh časih.
Imate občutek, da se bo kljub razmeram za vas še vedno našel kak posel, da ne čutite panike?
Za zdaj ne, za zdaj je vse okej. Zastavili smo dobro, če nam to uspe, bo super.
Vas bomo še kdaj videli v dresu slovenske reprezentance?
Če dobim povabilo, seveda. Čeprav bi to moral vedeti vnaprej, saj je sezona v Dubaju drugačna kot v Evropi.
