Petek, 7. 2. 2020, 4.00
4 leta, 2 meseca
Red Bull Trans-Siberian Extreme
Marko Baloh na "touru za odrasle" pričakuje nepričakovano #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,33
1
Slovenski ultrakolesar Marko Baloh se bo junija lotil posebnega izziva - več kot 9000 kilometrov dolge dirke čez Sibirijo.
9.100 kilometrov! Petnajst etap od 255 do kar 1.363 kilometrov. Petindvajset dni kolesarjenja le z enim dnem počitka. To so okvirne številke, ki slovenskega ultrakolesarja Marka Baloha čakajo na dirki Red Bull Trans-Siberian Extreme, najdaljši dirki za amaterske kolesarje ali kar "dirki po Franciji za odrasle", kot ji pravijo. Kaj si obeta od preizkušnje, ki se je loteva kot prvi Slovenec, in česa se najbolj boji?
Ultrakolesar in kolesarski trener Marko Baloh bo čez nekaj mesecev na seznamu izzivov, ki si jih je zadal v tem letu, lahko prekrižal še enega: ekstremno kolesarsko preizkušnjo Red Bull Trans-Siberian Extreme.
9.100 kilometrov dolgo dirko od Moskve do Vladivostoka, razdeljeno na 25 dni z le enim dnem počitka. Vodja tekmovanja Paul Druck jo je med obiskom v Ljubljani predstavil kar kot "Tour de France za odrasle". Dirka je trikrat daljša kot francoski Tour in dvakrat daljša kot Raam.
Trasa dirke, ki so jo prvič izpeljali leta 2015, vodi ob transibirski železnici od Moskve do Vladivostoka. Baloh, ki ga bo na dirki spremljala tudi njegova nepogrešljiva spremljevalka, "ženka" Irma, kot jo je ljubkovalno napovedal na predstavitvi projekta, se bo na preizkušnjo podal 23. junija v Moskvi, cilj na skrajnem vzhodu Rusije, v Vladivostoku, pa naj bi dosegel 17. julija.
Z desetkratnim udeležencem Dirke čez Ameriko (Raam), lastnikom več svetovnih rekordov in svetovnim prvakom v 24-urnem kronometru v svoji starostni kategoriji, smo se pogovarjali ob robu predstavitve projekta, kjer so predvajali tudi dokumentarni film, ki povzema svetle in temne plati dirke.
Baloh, ki bo med dirko (13. julija) praznoval 53. rojstni dan in bo najverjetneje med starejšimi na dirki, ne skriva, da v Rusijo odhaja po zmago. Te dni se mudi na Floridi, kjer bo nastopil na 24-urni dirki.
Baloh pričakuje, da bo dirka po Sibiriji zanj nekoliko lažja kot Raam, saj se bo na ruski preizkušnji v primerjavi z ameriško vsaj lahko naspal.
Med predstavitvijo projekta ste dejali, da vam je ta bolj pisan na kožo kot Raam. Zakaj?
Ker bom bolj konkurenčen. Tudi če bi se Christoph Strasser (šestkratni zmagovalec Raama, op. p.) prikazal na dirki, bi se lahko kosal z njim. Na Raamu to ni bilo mogoče, saj potrebujem precej več spanca kot preostali fantje in izgubljam čas. Med ultrakolesarji sem znan kot zaspanček (smeh, op. p.).
Na Redbullovi dirki pa je koncept drugačen: hitreje kot si v cilju, več spanca si lahko privoščiš, saj morajo tistemu, ki pride zadnji v cilj etape, zagotoviti najmanj osem ur spanca.
9.100 kilometrov v 15 etapah – od uživancije do pekla
Dirka Red Bull Trans-Siberian Extreme ima 15 etap in traja 25 dni. Kolesarji bodo v tem času imeli le en dan počitka, in sicer 15. dan v Irkutsku.
Etape so različno dolge, najkrajša je 10. etapa od Novosibirska do Tomska (260 km – kar je za ultrakolesarje rutinska razdalja), najdaljša in najbolj brutalna pa bo 13. etapa od Čite do Svobodnija, v kateri bodo kolesarji prevozili neverjetnih 1.400 kilometrov in premagali 15.825 metrov višinske razlike. Časovna meja je postavljena pri 64 urah.
Nemec Pierre Bischoff, zmagovalec kraljeve etape leta 2018.
Kolesar, ki mu etape ne uspe dokončati v limitnem času, lahko nadaljuje dirko, a ne more več konkurirati v skupni razvrstitvi, temveč le še v etapni (ti. Minor Classification).
Kljub ravninskemu terenu bodo udeleženci zbrali kar 77 tisoč metrov višinske razlike.
Trasa vodi čez pet podnebnih in osem časovnih pasov. Večino časa bo veter kolesarjem v pomoč, saj jim bo pihal v hrbet. To je tudi razlog, zakaj kolesarji vozijo od zahoda proti vzhodu, ne obratno, čeprav bi cilj v Moskvi bržkone pritegnil več zanimanja javnosti kot v Vladivostoku.
Organizatorji dirko oglašujejo kot najbolje organizirano etapno dirko na svetu.
Brazilec Marcelo Florentino se zahvaljuje ob koncu etape.
Dirko ste že dlje časa imeli na očeh, zakaj se je niste lotili že prej?
Ker sem želel Raam končati z odmevnim dosežkom. In ko mi je to lani, na moji deseti izvedbi, z zmago v kategoriji nad 50 let tudi uspelo, sem se odločil, da se lotim še česa drugega.
Je zgodba z Dirko čez Ameriko torej povsem končana?
Ne vem. V skupni razvrstitvi dirke res še nisem zmagal, zato bom raje rekel: nikoli ne reci nikoli. Če ne bi bilo težav s financami, bi se Raama verjetno lotil še kdaj. Že zdaj pa mislim, da sem dosegel dovolj, več kot sem upal.
Je pa zanimivo, da Strasser ravno letos ne bo nastopil na Raamu, kar bi bila lepa priložnost zame, a sem se pred to informacijo že obvezal za transibirsko dirko.
Bo morda med udeleženci tudi Strasser?
Najverjetneje ne. Menda se ne strinja s tem, da se na tej dirki lahko vozi v zavetrju in da ne gre za kronometer ... Menda bi rad pravila ukrojil po svojem okusu, s čimer pa se organizator ni strinjal.
Štartnina za udeležbo na transibirski ekstremni preizkušnji je visoka (20 tisoč evrov), a pokrije vse stroške tekmovanja, hrane, fizioterapije, mehanikov in bivanja (tudi v hotelih verihe Hilton). Doplačati je treba le letalsko vozovnico do Moskve in iz Vladivostoka.
Vsak kolesar na dirki ima na voljo spremljevalni kombi z dvema voznikoma in svojega spremljevalca – Baloha bo tako kot običajno spremljala žena Irma. Kolesarji v primerjavi z Raamom, kjer spijo kar med dirko – v kombiju ali ob cesti – prenočujejo v hotelu, na voljo pa imajo tudi mehanike, zdravnike in fizioterapevte.
Na predstavitvi projekta je vodja tekmovanja napovedal, da gre za najdaljšo dirko, kar z več kot 9.000 kilometri zagotovo je, in najbolj zahtevno. Pa je res?
Težko rečem, na to vprašanje bom lažje odgovoril po dirki. Mislim, da je zelo zahtevna, lažja pa je vsaj po tem, da ne bom imel težav s psihozo, ki me zdela ob pomanjkanju spanca.
Na Raamu zadnja dva dneva običajno sploh več ne vem, kje sem in kaj se dogaja, brez svoje ekipe bi bil precej izgubljen.
Tukaj pa te psihoze ne bo, bolj kot to, koliko lahko kdo zdrži brez spanca, bosta odločilni fizična pripravljenost in taktika, saj je na dirki vožnja v zavetrju dovoljena.
Je pa res, da gre za dvakrat daljšo dirko, kar zadeva kilometre, ki tudi traja dvakrat več časa.
Julija bom lahko odgovoril na vaše vprašanje. (smeh, op. p.)
Kaj pa po fizični plati? Je mogoče dirko primerjati s čim, s čimer ste se že spopadli?
Najlažje z Raamom, le da je razlika v tem, da tam skoraj ne stopiš s kolesa. Vsekakor bo zanimivo.
Pravkar sem končal dobrodelno 24-urno kolesarjenje in moram priznati, da še vedno težko hodim po stopnicah. Ljudje nismo ravno ustvarjeni za 24-urno kolesarjenje.
Kje najbolj občutite davek ekstremne dolžine?
Kaj pa vem, večino težav sem že rešil. Pred leti sem imel največ težav z zadnjico, kar je težava večine kolesarjev, a sem to rešil s super sedežem, ki me je rešil tudi na Raamu. V Sibiriji bo pozitivno to, da bom lahko spal osem ur, v tem času si telo lahko čudežno opomore.
Tudi s podplati sem imel pred leti obilico težav, ki pa smo jih uspešno rešili s spremembo položaja pedala. Leta 2017 sem na Raamu čutil take bolečine, da sem mislil, da bom moral odstopiti.
No, dlani pa so še vedno težava – običajno na koncu Raama ne čutim več prstov.
Kaj vas pri vsem skupaj najbolj skrbi?
Zagotovo temperaturne in vremenske razlike, saj nisem ravno najbolj ustvarjen za mraz (kolesarje čakajo ekstremne temperaturne razlike – podnevi se lahko živo srebro dvigne do 40 stopinj Celzija, ponoči pa se spusti pod ledišče, op. p.) in dež.
1