Tour de France
Nedelja, 14. 7. 2019, 4.00
1 leto, 9 mesecev
Skok v športno preteklost
Kanibal, ki tekmecev ni hotel le premagati, pač pa jih uničiti #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,80
2
Letos mineva natančno 50 let od prvega nastopa Eddyja Merckxa na Dirki po Franciji. Leta 1969 je belgijska kolesarska legenda Tour tudi dobila, in to s skoraj 18-minutno prednostjo, poleg rumene pa oblekla še zeleno majico najboljšega po točkah, zasedla vrh v razvrstitvi hribolazcev, prejela pa tudi nagrado za najbolj borbenega kolesarja.
Takrat 24-letni Merckx je želel na največji dirki pokazati, da je najboljši, dve leti prej je v Heerlenu na Nizozemskem prvič postal svetovni prvak, leto kasneje je dobil svoj prvi Giro, a leta 1969 so številni še vedno dvomili o njegovih sposobnostih. "Saj je dober, na svetovnih prvenstvih in na Dirki po Italiji lahko zmaguje, Toura pa zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne bo dobil nikoli, so mi govorili, zato sem takrat v Francijo prišel odločen, da jim dokažem nasprotno," se je veliki Eddy spominjal v enem od številnih intervjujev (vir), ki jih je mogoče najti na spletu.
Dopinška afera na Giru 69
Eddy Merckx je zmagal na 11 tritedenskih dirkah, po petkrat na Touru in Giru in enkrat na Vuelti.
Leta 1969 je po "ogrevalnih" zmagah na dirkah po Levanteju, Pariz–Nica, po Flandriji, Milano-San Remo, Liege–Bastogne–Liege štartal na dvojček, Giro in Tour, pa se mu je načrt podrl v Italiji, kjer je do 16. etape vodil v skupnem seštevku, a ga je vodstvo dirke diskvalificiralo zaradi pozitivnega dopinškega testa. Trdil je, da se mu je zgodila krivica: "Vse skupaj je bilo zlovešče, pred tem sem v 12 dneh opravil osem kontrol in vse so bile negativne, dobil sem pet etap, naenkrat pa sem bil vržen z Gira."
Razlogi za njegovo izključitev so bili "nadvse sumljivi", je dejal in omenjal, da je odklonil podkupnine, trdil, da so mu v bidon podtaknili prepovedano snov. To tedaj ni bilo povsem nemogoče, okolje je bilo močno nastrojeno proti tekmecem italijanskih kolesarjev - tudi navijači ob progi so jim nagajali na vse mogoče nedopustne načine in Merckxa v eni od etap celo boksnili v predel ledvic - zato je Mednarodna kolesarska zveza (Uci) Belgijcu po Giru umaknila enomesečni suspenz, ki je bil ob izključitvi del kazni za zlorabo poživil.
Belgijčevo odločnost kmalu začutili vsi v karavani
V njegovi takratni ekipi Faema so zaplet prespali in se osredotočili na prihajajoči Tour, razjarjeni Merckx pa je dobil nekaj nepredvidenih dni počitka in v Francijo pripotoval osredotočen, motiviran in svež. "Konkurence nisem hotel le premagati, pač pa sem jo želel popolnoma uničiti," je svoje stanje duha opisoval leta kasneje, a to Belgijčevo odločnost so kaj kmalu začutili vsi v karavani Toura 1969. Uvodni kronometer je končal na drugem mestu, rumeno majico pa oblekel že po drugi etapi, ekipnem kronometru, ki ga je dobil s kolegi iz Faeme.
Prestava višje
Nato so Merckx in druščina garanje na ravninskih etapah in rumeno majico na kratko prepustili konkurentom, v prvi gorski etapi pa je Belgijec že zapretil, osvojil zeleno ter pikčasto majico, rumeno pa vzel dan kasneje, ko je na vzponu na Ballon d'Alsace dodobra razredčil skupino favoritov in najbližjega zasledovalca v skupnem seštevku pustil več kot dve minuti za seboj. Zmagal je na drugem posamičnem kronometru na dirki v osmi etapi, pa dobil še 11. gorsko in še tretji kronometer v 15., po 16. je imel pred tekmeci že več kot osem minut naskoka in skupna zmaga je bila že njegova.
Zaradi nenasitnega apetita po zmagovanju se ga je oprijel vzdevek Kanibal.
Moštvenemu kolegu preprečil veselje
Tik pred 17. etapo, v kateri so morali kolesarji prečkati pirenejske prelaze Peyresourde, Aspin, Tourmalet in Aubisque, je Merckx izvedel, da bo Faemo po koncu sezone zapustil eden njegovih najbolj zvestih pomočnikov Martin Van Den Bossche, in bil je jezen. Van Den Bossche je na vzpenjanju na Tourmalet, kakšnih 140 kilometrov pred ciljem, pospešil in se kilometer pred vrhom Merckxu odlepil, ta pa je pospešil in odhajajočemu kolegu preprečil, da bi slavni prelaz prečkal prvi, sam je osvojil prestižen gorski cilj in se pognal v dolino. Spodaj je pomislil, da bi počakal zasledovalce, a ni bilo nikogar na spregled, zato se je odločil, da nadaljuje sam.
Tempo je stopnjeval, zasledovalci so se mu na ravnini približali na le 300 metrov, nato se je cesta spet dvignila, na vrhu Aubisqueja je imel že sedem minut prednosti, po spustu na drugi strani osem, v Mourenxu je visoko dvignil roki in čakal. Njegovi tekmeci so začeli čez ciljno črto kapljati 7:56 minute za njim, Italijan Michele Dancelli, Francoza Roger Pingeon in Raymond Poulidor, četrt ure za Merckxom dva nekdanja zmagovalca Toura Italijan Felice Gimondi in Nizozemec Jan Janssen …
Skoraj 18 minut prednosti
V cilju v Parizu, 20. julija 1969, je 24-letni Merckx slavil svojo prvo zmago na Touru, na svoji prvi Dirki po Franciji je naredil tisto, kar si je želel, konkurence ni le premagal, pač pa zmlel. V razvrstitvi za rumeno majico je imel 17 minut in 54 sekund prednosti pred drugouvrščenim Pingeonom. Bil je najboljši hribolazec (znamenito pikčasto majico so prvič podelili šele leta 1975), najboljši po točkah (zeleno je oblekel) in najboljši v kombinaciji vseh treh. "Upam, da sem naredil dovolj in sem dokazal, da majico nosim zasluženo," je najbolj borben kolesar Toura 1969 nagovoril novinarje v cilju v Parizu.
Če je trpel on, so trpeli tudi drugi
Zaradi Merckxovega nenasitnega apetita po zmagovanju se ga je oprijel vzdevek Kanibal. Ta niti približno ni bil podeljen dobrodušno, ga je pa nič manj ponosno posvojil. Trpljenje je bilo zanj del kolesarstva in če je trpel on, so trpeli tudi drugi. "Kolesarji živimo z bolečino, če je ne prenašaš, ne boš dosegel ničesar. Šampioni se pokažejo v trenutkih, ko najbolj pečejo noge in pljuča, oni znajo ravno takrat iz sebe iztisniti še nekaj več," meni danes 74-letni gospod, ki ga je Tour ob imenitnem jubileju obiskal doma v Belgiji, kjer se je letos začela 106. izvedba dirke.
"Vaffanculo, Merckx! Bastardo!"
"Kolesarji živimo z bolečino, če je ne prenašaš, ne boš dosegel ničesar."
Takole je Merckxa za biografsko knjigo Eddy Merckx The Cannibal opisal Italijan Dino Zandegu, ki je Belgijca premagal na dirki po Flandriji leta 1967: "Vsi smo se ga bali. Ta fant je pravkar prišel, ta veliki, čedni belgijski otrok z visokimi ličnicami - obraz izjemnega športnika - in zelo hitro smo vsi spoznali, da je na kolesu nasilnež. Ko je tekmoval, si vedel, da te lahko kadarkoli izloči iz časovne omejitve. To je bil stalen lov, bitka na izčrpavanje. Videli si Merckxovo ekipo spredaj, ki je dirko zakurila 150 kilometrov do cilja, Van Den Bossche, Van Den, Van Ben so se prerinili v ospredje in lomastili kot kakšen velik tiger. On pa je komaj čakal na svoj trenutek, na kilometer X, ko bi nas napadel in razbil na koščke. Včasih sem mu povedal, naj se gre solit. Ko te boli, postaneš žaljiv. Iz začelja skupine sem se drl 'Vaffanculo, Merckx! Bastardo!' Polovica pelotona ga je prezirala, čeprav smo vsi mislili, da je sicer čisto v redu fant (vir)."
Nori rekordi Kanibala
Merckx je nosilec številnih rekordov v cestnem kolesarstvu. Ima rekordnih 11 zmag s treh največjih kolesarskih dirk, po petkrat je dobil Tour (1969, 1970, 1971, 1972, 1974) in Giro (1968, 1970, 1972, 1973, 1974) ter enkrat Vuelto (1973). Le še šestim kolesarjem je v zgodovini uspelo zmagati na vseh treh dirkah, francoskima asoma Jacquesu Aquetilu in Bernardu Hinaultu, pa Italijanoma Feliceju Gimondiju in Vincenzu Nibaliju, Špancu Alberu Contadorju in Britancu Chrisu Froomu.
Merckx je ednini človek z zmagami na štirih zaporednih velikih dirkah (Giro in Tour 1972, Vuelta in Giro 1973), s še šestimi kolesarji je na elitnem seznamu tistih, ki so v enem koledarskem letu dobili Giro in Tour (zraven so še Anquetil in Hinault, pa Italijana Fausto Coppi ter Marco Pantani, Irec Stephen Roche in Španec Miguel Indurain), edinemu pa je to uspelo trikrat, v letih 1970, 1972 in 1974. Trem je uspel dvojček Tour – Vuelta (Anquetil, Hinault in Froome), trem Giro – Vuelta, med temi je, poleg Contadorja in Italijana Giovannija Battaglina, seveda Merckx.
Več kot 500 zmag in Trojna krona
Zmagoval je tudi na drugih večetapnih dirkah, dobil je Pariz–Nico, dirke po Romandiji, Švici in Kataloniji, pa kriterij Dauphine, kot tudi enodnevne klasike Milano–San Remo (sedemkrat!), dirko po Fralndirji, Pariz–Roubaix, Liege–Bastogne–Liege, dirko po Lombardiji … Leta 1972 je postavil rekord v enourni vožnji (49,431 kilometra je odpeljal v Mexico Cityju na nadmorski višini 2.300 metrov), trikrat pa je bil tudi svetovni prvak (1967, 1971, 1974). Kot profesionalec je zbral več kot 500 zmag.
Zmagati na Giru, Touru in Vuelti v eni sezoni ni uspelo še nikomur, sta pa dva, ki sta osvojila t. i. kolesarsko "trojno krono". Eddyju Merckxu je to uspelo prvemu v zgodovini, ko je leta 1974 zmagal na Touru, Giru in postal svetovni prvak. Trinajst let kasneje je dosežek ponovil Stephen Roche. Naslednjega še čakamo.
2