Tomaž Razingar: Vsa Slovenija je bila povezana

Slovenski risi so si vstopnico za Južno Korejo priborili že septembra 2016 z zmago na kvalifikacijskem turnirju v Minsku. Sedaj je nastopil čas, da Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez imenuje športnike kandidate, ki se bodo potegovali za članstvo v olimpijski reprezentanci in s tem za nastop na največjem športnem spektaklu prihodnjega leta. Prevrteli smo čas nazaj, ko so v Sočiju slovenski hokejski junaki, s Tomažem Razingarjem na čelu, za Slovenijo spisali legendarno olimpijsko hokejsko pripoved.

Tomažu Razingarju je pripadla čas zastavonoše na zimskih olimpijskih igrah 2014 v Sočiju. Spomin na Soči 2014: Bilo je hudo!

Hokejski veteran Tomaž Razingar, ki mu je pripadla čast zastavonoše, ko je kot kapetan olimpijske hokejske reprezentance sodeloval pri prvem nastopu Slovenije na hokejskem turnirju Zimskih olimpijskih iger 2014 v Sočiju, se spominja: "Najbolj so mi ostale v spominu četrtfinale in seveda osvojitev sedmega mesta. Mala Slovenija si takrat ni predstavljala, da lahko posežemo tako visoko. Kljubovali smo vsem športnim zakonom. Med igralci je vladalo veselje in hkrati velika tekmovalna želja, da se dokažemo. Že res, da prihajamo iz majhne države, ampak mi znamo, smo si mislili. Komaj smo čakali, da se igre začnejo, saj smo v sebi čutili, da smo dobri. Takrat je bila Slovenija povezana in združena. Bilo je hudo!"

Posebej izpostavi, da dosežki niso samo medalje. V skupinskem športu, kot je hokej, kjer na olimpijskih igrah igrajo najboljši igralci z vsega sveta, je bilo čutiti, da je Slovenija že sam nastop hokejistov sprejela kot izjemen uspeh, neke vrste medaljo.

Do olimpijskih iger je bila dolga pot

Olimpijske igre se niso kar zgodile. Pot je bila dolga, s številnimi preizkušnjami. "Otroci si običajno ne zamišljajo, da bodo vrhunski športniki. Prej spremljajo dogajanje v priljubljenem športu in svoje športne vzornike. Sam izhajam iz športne družine. Mama je veslala, oče je igral hokej in me že kot fantka s seboj vozil na treninge. V nekem obdobju sva z očetom obiskala vse zmrznjene luže in sem v kratkem času precej napredoval. V mladosti sem tako veljal za talenta, ki bi, če bi šlo vse bo načrtih, lahko v hokeju uspel. Spremljal sem ligo NHL in svoje vzornike na domačih in tujih ledenih ploskvah, kot sta denimo Ildar Rahmatullin in Luc Robitaille."

Profesionalno kariero je Tomaž začel graditi leta 1996 v hokejskem klubu Acroni Jesenice. Domači klub je zapustil pri 19 letih. Pot ga je vodila čez lužo in nazaj. Po vrnitvi v Evropo je ponovno zaigral za Jesenice in nato po različnih evropskih klubih ter tako spoznal sem različne stile igre. "Bilo je pestro in zanimivo. Nekaj je bilo tudi grenkih trenutkov. Takrat sem si rekel, da sem profesionalni igralec hokeja – to rad počnem, to je moja služba."

Slavna devetica – Tomaž Razingar

Vrnitev k temeljem: hokej kot zabava

Eden izzivalnejših trenutkov je nastopil pred zimskimi olimpijskimi igrami v Sočiju. "Pri 32 letih sem bil pol leta brez kluba. Ljudje so me spraševali, če bom še igral. Ja, še bom igral! Vedel sem, da še nisem rekel zadnje besede v hokeju. Hvaležen sem, da sem imel v tistem obdobju ob sebi družino, ki so mi je stala ob strani, in ozek krog prijateljev, s katerimi sem zjutraj igral hokej za šalo. Ob jutrih sem treniral tudi z otroci na blejskem jezeru in se v večernih urah udeleževal treningov rekreacijskih ekip. Vse z namenom, da bom čim prej in čim bolje pripravljen zaigrati, ko dobim priložnost – za klub in v reprezentanci. Verjel sem, da mi lahko uspe. Na nek način sem se vrnil v otroška leta in ponovno jemal hokej kot veliko zabavo."

Mušketirski "Vsi za enega, eden za vse" v ekipnem športu zažari. "Vedno sem si želel, da ekipa zmaga. V ekipi morajo vladati dobri odnosi. Četudi je hokej kolektivni šport, kot igralec moraš biti nekoliko egoističen. Ni smiselno, da si samo podajaš pak. Ko je priložnost, moraš prevzeti odgovornost in streljati. Občutek, ko lahko daš gol, pomagaš ekipi do zmage, se skupaj veseliš, po zaključku kariere manjka. Bolj kot samo igro, pogrešam garderobo; (ne)okusne šale in smeh, ki delujejo kot lepilo ekipe," pravi "Raza", ko se mu ob teh spominih ustnice razlezejo v nasmeh.

Kakšne so razlike med klubsko ekipo, ki si jo izbereš, in reprezentančno ekipo, v katero si izbran: "V klubu gre za mešano druščino, ki igra za denar in da bi bila uspešna. Pri reprezentanci je drugačna zgodba. Igraš za svojo državo, česar vsak ne more. V zadnjem desetletju se je kult reprezentance izjemno okrepil. Igralci smo bili drug drugega veseli, bili smo prijatelji. Igranje za Slovenijo sta vselej spremljala ponos in močna zavest, da smo Slovenci."

Od leve proti desni: Robert Kristan, Tomaž Razingar, Mitja Robar, Jan Muršak, Miha Verlič

Mi himno dejansko pojemo

Legendarna devetica je v svoji dvajsetletni karieri v dresu slovenske izbrane vrste nanizala rekordnih 212 nastopov in dosegla 81 zadetkov, nastopila na 15 svetovnih prvenstvih in na sedmih ponosno in z odgovornostjo nosila znak C: "Nekdo nam je enkrat dejal, da ko igra slovenska himna, naj vsaj usta odpiramo. Oprostite, gospod, tega fantom ni treba govoriti. Med igralci obstaja velika nacionalna zavest. Mi himno dejansko pojemo. In izjemno lepo je, ko slišiš navijače, da pojejo z nami in nas podpirajo."

Od igranja hokeja se je Tomaž Razingar poslovil z nastopom na dobrodelni prireditvi julija 2016. "V moji hokejski karieri je bilo polno dogodivščin, lepih trenutkov in tudi dosežkov. Domače Jesenice so imele vedno posebno mesto v mojem srcu, zato sem bil zelo vesel, ko smo s klubom osvojili naslov državnega prvaka. Tudi oče pred menoj je bil državni prvak, potem pa je to uspelo tudi meni. Moja športna pot bi lahko bila bistveno bolj uspešna, lahko bi bila tudi slabša, ampak je bila lepa. Največjo sentimentalno vrednost pri vsem pa imajo spomini, ki ostanejo za vedno."

Od leve proti desni: David Rodman, Tomaž Razingar, Marcel Rodman

Pri otrocih je merilo športnega uspeha nasmešek

Pogoje za uživanje v hokeju in stabilnost po končanju profesionalne kariere si je zagotovil z vstopom v podjetništvo. Trije gostinski lokali – v Kranju, Škofji Loki in na Bledu – so bistveno prispevali k finančni neodvisnosti. V želji, da bi nekaj dobrega naredil za otroke in jim približal hokej, je skupaj z Anžetom Kopitarjem ustanovil hokejsko akademijo. Namen te je, da mladim omogoči uživanje v igri in jih seznani s hokejsko terminologijo pod strokovnim vodstvom. V kombinaciji z družabnimi aktivnostmi hokejska akademija otrokom omogoča tudi dvotedenski oddih in druženje. "Obstajajo različni načini, kako motivirati otroke za šport. Pomembno je, da se otroci pri športu zabavajo, starši morajo to zabavo podpirati. Mesta niso pomembna. Kar šteje, je nasmešek," je še povedal Razingar.

Izjemne moči podpore za vznikanje velikih zgodb, ki navdihujejo, se zavedajo tudi v družbi The Coca-Cola Company. Ta ohranja najdaljši neprekinjen odnos z olimpijskim gibanjem na globalni ravni. S sklenitvijo štiriletnega sponzorstva z Olimpijskim komitejem Slovenije-Združenjem športnih zvez od leta 2017 Coca-Cola olimpijski duh širi tudi na slovenskih tleh. S pobudo #Vednopodpiraj spodbuja slovenske potrošnike, da si drznejo sanjati najmogočnejše sanje skupaj s slovenskimi športnimi junaki in predvsem, da jih pri uresničevanju sanj brezpogojno podpirajo, v času vzponov in padcev. Z zavzemanjem za opolnomočenje mladih in aktiven življenjski slog vseh ljudi v sodelovanju z OKS-ZŠZ Coca-Cola prispeva k vzgajanju močnejših prihodnjih generacij.

Več na: www.coca-cola.si.