Ko se uresniči nočna mora vsakega hokejista #video

Najprej velja opozoriti, da dogodka, ki se jih danes spominjamo v Sportalovem skoku v športno preteklost, nista za tiste s slabim želodcem, obenem pa vas lahko pomirimo, da sta obe žrtvi krvavih nesreč preživeli in se po okrevanju vrnili na ledeno ploskev. Ampak zgolj zaradi hitrega in prisebnega ravnanja ljudi, ki so nesrečnima hokejistoma priskočili na pomoč.

Ko profesionalni hokejisti lige NHL v neizprosnem boju z velikimi hitrostmi drsajo po ledeni ploskvi na brezhibno nabrušenih drsalkah, pogosto pride tudi do poškodb, a primera, ko z omenjenimi drsalkami tekmecu prerežejo vrat, zahteva resnično nesrečen splet okoliščin.

Grozljivka v Buffalu, prvi del

Prav takšen nesrečen razplet okoliščin se je zgodil 22. marca leta 1989 na tekmi med moštvoma Buffalo Sabres in St. Louis Blues. V enem od napadov je hokejist gostujočih Blues, Steve Tuttle, zadrsal proti golu domačih Sabres, ki ga je branil kanadski čuvaj mreže Clint Malarchuck. Oviral ga je branilec domačih Uwe Krupp, pred Malarchukovimi vrati sta hokejista padla in treščila v nesrečnega vratarja, ki je po trku zmeden vstal, iz vratu pa se mu je ulila kri.

In krvi ni bilo le za vzorec, pač pa je bilo prisotnim hitro jasno, da gre za zelo hudo poškodbo. Malarchuck se je prijel za vrat, kri je brizgala, gledalci, hokejisti so osupnili, športni komentatorji so ostali brez besed, priseben pa je ostal eden od pomožnih trenerjev Buffala Jim Pizzutelli - vojni veteran, ki je kot bolničar služil v Vietnamu -, ki je bil prvi pri takrat 28-letnem hokejistu, mu poskušal zaustaviti krvavenje iz prerezane karotidne arterije in mu s tem rešil življenje.

Liter in pol izgubljene krvi ter več kot 300 šivov

"Bolečine nisem čutil, po trku sem pogledal, če teče kri in videl, da lije. Prijel sem se za vrat, po izrazih na obrazih soigralcev pa spoznal, da je stvar resna. Mislil sem, da bom umrl in vse, kar sem si želel, je, da čim prej zapustim led. Tekmo je po televiziji gledala tudi moja mama in nisem hotel, da me vidi umreti," je pozneje razlagal Malarchuck, ki so ga še pravočasno spravili v bolnišnico.

Rano so mu zašili z več kot 300 šivi, izgubil je liter in pol krvi, a se po desetih dneh spet vrnil na trening. Po nesrečnem dogodku pa nikoli več ni bil enak, njegova kariera je počasi usahnila, nekaj let pozneje se je zdravil zaradi depresije in posttravmatskega sindroma ter poskušal storiti samomor.

Ob dogodkih, ki so 22. marca leta 1989 travmatizirali številne gledalce v ledni dvorani v Buffalu - bilo je nekaj bruhajočih, enajst jih je ob pogledu na kri omedlelo, dva sta doživela srčni napad, pa tudi nekaj hokejistov je obšla slabost – bi lahko rekli, to se lahko zgodi enkrat na sto, tisoč let. Pa bi se motili.

Grozljivka v Buffalu, drugi del

Za nov krvavi "spektakel" je bilo treba počakati do 10. februarja 2008, ko je s prerezanim vratom tekmo končal slovaški napadalec Richard Zednik. Njegovi Florida Panthers so igrali tekmo v gosteh z, ne boste verjeli, Buffalo Sabres. Spet je šlo za neverjeten splet nesrečnih okoliščin in spet je brizgala kri.

Zednkov soigralec, finski zvezdnik Olli Jokinen se je ob ogradi zapletel z branilcem Buffala Clarkom MacArthurjem, izgubil ravnotežje in padel, ravno v trenutku, ko je mimo pridrsal nesrečni slovaški hokejist. Jokinen je z drsalko zarezal v Zednikov vrat in mu prerezal karotidno arterijo. Slovak se je prijel za rano, oddrsal do klopi, kjer so v akcijo hitro stopili trener Panterjev Dave Zenobi in ekipa reševalcev v dvorani HSBC.

Glavni sodnik je tekmo prekinil, ko je na ledu videl sledi krvi. Krvavi led je morala očistiti rolba, tekma pa se je nadaljevala šele takrat, ko so Slovaka odpeljali v bolnišnico in sta vodstvi obeh klubov dobili zagotovilo, da je v stabilnem stanju. To so objavili po ozvočenju v dvorani in hokejski navijači v Buffalu so veselo novico pozdravili z dolgimi stoječimi ovacijami.

Iz Floride v Jaroslavl, od tam pa ravno še pravi čas na Švedsko

Zednika so operirali v Buffalu, izgubil je veliko krvi, a ni bil v smrtni nevarnosti. Imel je nekaj sreče v nesreči, da mu soigralec vratne arterije ni prerezal v celoti. Iz bolnišnice so ga izpustili šest dni pozneje, a v tisti sezoni ni več igral. Po ogledu posnetka incidenta je dejal: "Enkrat je bilo dovolj" in odtlej na tekmah vselej nosil ščitnik za vrat. Za Florido je odigral še eno sezono, nato pa se preselil v rusko ligo KHL k Lokomotivi iz Jaroslavla.

Leta 2010 je pred upokojitvijo še za eno leto odšel na Švedsko, nato pa drsalke dokončno postavil v kot. Leta 2011, ko je bil že upokojen, je njegov nekdanji klub v Rusiji doletela tragedija. Septembra leta 2011 je namreč v letalski nesreči umrlo 44 ljudi, med njimi celotno moštvo Lokomotive in njihovi spremljevalci, skupaj 37 članov kluba.