Eric Pance: Zadovoljen sem, da spet uživam v igri in da je vse povsem drugače

Pred dobrim letom je mlajši od bratov Pance, ki sta zrasla z Olimpijo, kot strela z jasnega sporočil, da je njegove hokejske kariere konec. Z zmaji je sredi avgusta podpisal pogodbo, nekaj tednov zatem pa zaradi vseh težav, ki so krhale zaupanje v ljubljanskem klubu, ter puhlih besed in obljub takratnega vodstva, ki jim niso sledila resnična dejanja, opustil misli na hokej. Ta ga ni več zanimal, in to lep čas. Če bi ga takrat vprašali, ali se bo vrnil, bi odgovoril z odločnim "ne". Leto dni pozneje je zgodba povsem drugačna.

Hokeju ni imel kaj dati

"Ko sem nehal igrati, dolgo nisem niti razmišljal o hokeju. Pol leta nisem spremljal rezultatov, nisem se hotel pogovarjati o hokeju, nisem treniral. V tistem trenutku sem bil stoodstoten, da ne bom več igral. Hokej se mi je zameril. Takrat nisem bil motiviran, hokeju nisem mogel dati nič. Nisem pa polovičar. Mislim, da je motivacija najpomembnejša. Če je ni, potem vse skupaj nima smisla," se je Eric Pance ob našem klicu spomnil obdobja v življenju, ko je plamen njegove ljubezni do hokeja močno pojenjal, nato pa spomladi spet vzplamtel.

"Glede na to, da sem že vse življenje v hokeju, sem ga začel pogrešati. Ostanejo ti lepi spomini na hokej, slabe pa malo pozabiš, tako da je na koncu želja po vrnitvi zmagala. V času okoli svetovnega prvenstva me je spet prijelo in začutil sem, da si res želim vrnitve. In v tem trenutku sem res zadovoljen, da spet uživam v igri, da lahko igram in da je vse povsem drugače."

Od Zaloga do Budimpešte

Na treninge in v tekmovalni ritem se je vrnil to sezono z zaloško Slavijo in z njo v ligi INL odigral le en tekmo. Kaj hitro je namreč prišel klic z Madžarske in vabilo za enomesečno preizkušnjo v klub iz Budimpešte Újpesti Torna Egylet (UTE). Predstavniku lige MOL, v katerem ob sedmih madžarskih klubih igrata še dva romunska, slovenski pridih od začetka leta daje še en nekdanji član Olimpije Aleš Sila. Tudi slovenskemu vratarju gredo zasluge, da je Pance dobil priložnost, sam pa je z dobrimi predstavami vodstvo prepričal, da ostane do konca sezone.

"Pred odhodom sem se pozanimal o razmerah v klubu, z Alešem sva bila na vezi in moram reči, da je res vse tako, kot mi je on predstavil. Tudi sam je bil ob prihodu zadovoljen, da so stvari urejene, saj tudi on ni pričakoval, da bo tako. Pogoji so zelo dobri, tako da sem zelo pozitivno presenečen nad organizacijo in celotnim dogajanjem v klubu," je napadalec vesel, da je po vseh praznih obljubah na Celovški 25 našel bolj zdravo okolje.

Trenerjevo zaupanje

V tem okolju se za zdaj znajde odlično. Je drugi najučinkovitejši oklepnik svojega moštva, po povprečnem številu zadetkov na tekmo pa vodi.

"Prišel sem, ko ekipi ni šlo najbolje, v prvih desetih krogih. Zaradi tega se je tudi pokazala priložnost za moj prihod. Za zdaj sem s svojo igro zelo zadovoljen. Mislim, da sem svojo priložnost dobro izkoristil. Igram v prvem napadu, trener mi zelo zaupa, tudi minutaža je visoka," je s prešernim glasom razlagal naš sogovornik in se dotaknil še kakovosti lige, ki je v Sloveniji manj znana, ter ciljev kluba.

"Bil sem presenečen, saj je liga kar dobra. Lahko rečem, da ima okoli 80 odstotkov ekip v tej ligi v prvih dveh napadih tujce in sta tako prva napada večinoma res zelo dobra. Morda se razlika vidi v tretjem, četrtem napadu. Mi smo trenutno v sredini in lahko premagamo vsakega, lahko pa tudi proti vsakemu izgubimo. Vsekakor je cilj končnica oziroma to, da bi bili na tistem mestu v končnici, ki bi nam prineslo prednost domačega igrišča."

Spoprijateljil se je s soigralci, manj pa z jezikom

Po dobrih dveh mesecih bivanja pri vzhodnih sosedih se 24-letnik vse bolje znajde tudi v mestu z 1,7 milijona prebivalci, torej skoraj toliko, kot jih ima vsa Slovenija. Dodobra se je spoprijateljil tudi s soigralci, ki so ga že ob prihodu lepo sprejeli, malo manj pa se "razume" z madžarščino.

"Zdaj je že veliko bolje. Imel sem srečo, da sva z Alešem skupaj v ekipi in mi je res zelo pomagal, tudi pri spoznavanju mesta. Madžarščina? Jezika se je res težko naučiti, to pravijo tudi Madžari sami. Znam kakšno kletvico, take stvari si hitro zapomnim (smeh, op. a.). A ljudje govorijo angleško. Če ne zelo dobro, pa vsaj do te mere, da se lahko normalno dogovoriš," razlaga Pance, ki se mu zdijo Madžari izjemno ponosen in zaveden narod, ki zaupa v svojo državo. Navdušuje ga tudi to, da so si naši sosedi v zadnjem času izbrali nekaj športov – tudi hokej –, v katere vlagajo, in naredili velik korak naprej.

Pustimo se presenetiti

Sezono po izpuščenem letu bo Ljubljančan tako preživel na Madžarskem. Kakšni pa so cilji za prihodnost, selitev v kakovostnejšo ligo? "Vsekakor je cilj močnejša liga. A če sem povsem odkrit, o tem še nisem veliko razmišljal. Trenutno je ključno to, da hočem igrati in da uživam v hokeju. Za zdaj tukaj vse to dobim, tako da sem zelo vesel. Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost. Pustimo se presenetiti."