V olimpijskem bazenu se je skoraj utopil, a nato postal svetovna zvezda #video

Eric Moussambani je takoj po svojem nastopu postal velika zvezda. Foto: Reuters Sploh ni vedel, kaj so olimpijske igre

Eric Moussambani bo vedno zapisan v olimpijske knjige, a še na začetku leta 2000 sploh ni vedel, kaj so olimpijske igre, in verjeli ali ne, do takrat še nikoli ni bil v bazenu. Le nekaj mesecev pred začetkom olimpijskih iger v avstralskem Sydneyju je po radiu slišal, da tamkajšnja novoustanovljena plavalna zveza išče tekmovalce. Odšel je na izbor v hotel Ureca v Malabo, kjer je bil edini kandidat. Pozneje je zaradi svojega sloga plavanja dobil tudi vzdevek Eric jegulja.

"Šel sem v bazen, začel sem mahati z rokami ter nogami, in rekli so mi, da je dobro in da je to to ter da lahko zapustim bazen. Nato so mi še dejali, da naj začnem plavati, ker bom šel čez tri mesece na olimpijske igre. A sploh nisem vedel, kaj so olimpijske igre. Šel sem v nacionalno knjižnico in začel iskati, kaj so olimpijske igre."

Skok v vodo in obrate se je naučil s pomočjo posnetkov z OI v Atlanti. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Treniral je v 12-metrskem bazenu

Moussambani je plaval v disciplini 100 metrov prosto, saj je Ekvatorialna Gvineja za promocijo športa dobila posebno povabilo. Takrat 22-letni športnik je lahko treniral le v 12-metrskem bazenu. In še to le od pete do šeste ure zjutraj. Vse do prihoda v Sydney sploh ni videl 50-metrskega bazena, kaj šele, da bi v njem plaval. Pred kratkim je za britanski Daily Mail povedal, da ga je bilo strah velikega bazena, in bil je skorajda prepričan, da ne bo zmogel preplavati te razdalje.

Klical je tudi svojo mamo

"Na treningih v olimpijskem bazenu nisem mogel preplavati niti 50 metrov. Preplaval sem pol dolžine in se moral ustaviti. Tudi nisem vedel, kako moram pravilno dihati. Bilo me je sram, da se mi bodo ljudje smejali. Opazoval sem preostale tekmovalce in dva dni pred svojim nastopom sem gledal videoposnetke z olimpijskih iger v Atlanti, kako so plavalci pod vodo delali obrate."

"Klical sem celo svojo mamo in ji rekel, da nisem pripravljen. Vseeno, dan pred tekmo sem si v sobi rekel, da moram to narediti zase in za svojo državo."

Z zadnjimi močmi je prišel do cilja 100-metrske razdalje. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Za povrh vsega je moral plavati še sam

Njegov veliki trenutek je prišel 19. septembra leta 2000. Bil je v kvalifikacijski skupini, kjer so bili le trije plavalci. Dva tekmovalca sta bila zaradi prehitrega štarta diskvalificirana. "Sodnik mi je rekel, da bom plaval sam, ker sta bila preostala dva diskvalificirana. "Samo jaz v plavalnem bazenu. Prosim, ne zmorem tega," sem dejal sodniku.

Najtežjih 50 metrov v življenju "Zadnjih 50 metrov je bilo najtežjih v mojem življenju." Foto: Reuters

In na koncu je zmogel. Po samozavestnem skoku, predvsem po zaslugi posnetkov iz Atlante, je v prvih 25 metrov še nekako spominjal na plavalca, nato pa se je zanj začela borba za naslednjih 75 metrov, ki jih je še imel do cilja. Zadnjih 25 metrov je komaj še držal glavo nad gladino, in marsikdo bi podvomil o njegovem uspehu. A vanj je verjela več 17-tisočglava množica v olimpijski dvorani, ki ga je huronsko spodbujala.

"Zadnjih 50 metrov je bilo najtežjih v mojem življenju. Na trenutke nisem čutil rok in nog. Komaj sem premikal roke in noge ter imel občutek, da se sploh ne premikam. Bil sem izjemno utrujen in dal od sebe zadnje atome moči, da sem prišel do konca. Skoraj sem se začel utapljati. A ko sem slišal, da ljudje navijajo, mi je to dalo dodatnih moči. Takrat sem prvič v življenju preplaval 100 metrov."

Nič mu ni bilo jasno: želeli so njegov avtogram

Takoj po končanem plavanju so televizijske ekipe želele izjave, a zaradi utrujenosti ni mogel priti niti do zraka. "Prišel sem v garderobo in omedlel. Po 15 minutah sem jih vprašal: 'Kaj delam tukaj?' Potreboval sem spanec. Spal sem od 10.00 do 17.00."

Ko se je prebudil s popoldanskega spanca, je šel v olimpijski vasi v restavracijo. A tam je mislil, da še vedno sanja. Vsepovsod je videl svoje fotografije. Sprva se je prestrašil, da je kaj narobe naredil in da ga iščejo.

"Vzel sem kapo in si jo potegnil na obraz. Ko sem sedel v jedilnici, so me ljudje prosili za avtogram in fotografijo. Vprašal sem jih: 'Kaj se dogaja?' Rekli so mi, da sem postal slaven in da me vsi iščejo. Ko so se ljudje začeli slikati z menoj, sem spoznal, da sem postal znan."

Danes pri 43 letih ne računa na to, da bi še kdaj skočil v olimpijski bazen in tekmoval. Foto: Reuters

Svoje plavanje je izboljšal za minuto

V Sydneyju je na 100-metrski razdalji plaval minuto in 52 sekund, kar je najslabši rezultat na olimpijskih igrah na tej razdalji. Vseeno velja omeniti, da je pozneje, leta 2006, na plavalnem mitingu v Nemčiji dosegel čas 52,18 ter svoj uspeh iz Sydneyja popravil za eno minuto. "Dokazal sem, da sem lahko boljši. Ko se o nečem prepričaš, potem to lahko tudi narediš."

Danes pri 43 letih ne računa več na to, da bi še kdaj skočil v olimpijski bazen in tekmoval, saj bi mu priprava na olimpijsko tekmo vzela preveč časa, je razkril oče štirih otrok.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Računa, da bi vseeno lahko še prišel na olimpijske igre

A kljub temu to ne pomeni, da Moussambanija v prihodnosti ne bomo videli na olimpijskih igrah. Njegove sanje so, da se na olimpijske igre vrne kot trener. Danes dela v naftni družbi, opravlja pa tudi delo plavalnega trenerja. Predvsem si želi izboljšati plavanje v državi.

"Teden dni po nastopu v Sydneyju me je sprejel predsednik in mi rekel, da bo zgradil bazene za prihodnje plavalce. Danes imamo bazene in ljudje lahko plavajo, kjerkoli želijo. Imamo dobre plavalce, ki napredujejo. Moja želja je, da nastopijo na olimpijskih igrah. Morda se zgodi v Parizu," je še za Daily Mail povedal Moussambani.

Sportal Nora športna zgodba: le kje bi pristal, če ne bi bilo tega dekleta

Sportal "Večno drugi" na Touru, a prvi v srcih navijačev