"Od najine naveze sva oba imela ogromno koristi"

"Nikoli nisem povzdignil glasu, niti on. Nihče ni poskusil nikogar "komandirati" in ta razlika je med nama vedno zelo dobro funkcionirala. Luka se je pojavil ravno v pravem času."

1 / 5

2 / 5

3 / 5

4 / 5

5 / 5

Iztok Čop je svojo rodovitno športno pot sklenil pred dvema letoma. V zgodovino bo zapisan kot veslač s kar štirimi olimpijskimi medaljami. Prvo za Slovenijo in prvo v svoji zbirki je osvojil pri rosnih 20 letih v Barceloni, četrto pa pri zrelih 40 v Londonu. Čop ni nikoli slepomišil, povedal je tisto, kar misli in kar ga teži. "Če se nihče ne upa oglasiti, nekdo se mora!" pravi. Tudi v civilnem življenju ostaja povezan z veslanjem, z enim očesom pa še vedno spremlja slovenske veslače. Drastično negativen veslaški trend je pričakoval, pravi, da smo dosegli dno. Zdaj pa je čas za spremembe in pozitiven preobrat.

Za začetek bi rada samo nekaj razčistila. Čóp ali Čôp? Čóp. Do 15. leta sem še vneto popravljal, potem pa sem obupal.

Dokaj težko vas je bilo uloviti za intervju. Ogromno časa preživite na poti, ko ste doma, imate številne obveznosti. Je intenziteta življenja še večja kot v času športne kariere? Drugače je. Morda je narava mojega dela taka, da je več potovanj, je pa sam ritem precej drugačen. Prej je bilo vse podrejeno treningu, danes je življenje bolj fleksibilno, konce tednov lahko preživljam z družino.

Verjetno obstajajo stične točke med vašo športno in poslovno kariero. Imeli ste svojo trgovino z veslaško opremo, tudi za rekreativce ste poskušali uvesti veslanje na ergometrih. Kaj od tega je še aktualno? Prodaja veslaške opreme je še aktualna, sicer pa sem trenutno zaposlen v okviru pilotskega projekta Olimpijskega komiteja Slovenije, kjer pri proizvajalcu čolnov Filippi sodelujem pri uvajanju novosti na področju veslaške opreme. Na neki način sem športni direktor, ki skrbi za povezavo med športniki in podjetjem. Z inženirji sodelujem pri razvoju novih izdelkov, postavljamo nove standarde in širimo odstotek uspešnih veslačev na naših čolnih. Skratka, skušam uresničiti tisto, kar sem pogrešal kot tekmovalec. Šefi so za zdaj zadovoljni (smeh).

Tuje govoreči? Ja, italijansko. Jezika sicer še ne obvladam, znam pa že nekaj besed, ki jih lahko uporabljam le v moški družbi.

Omenili ste, da uresničujete tisto, kar ste pogrešali kot tekmovalec. Ste lahko bolj konkretni? Pogosto so se pojavljale težave s komunikacijo. Na trg so prodrle razne novosti, ni pa bilo nikogar, ki bi ti jih pojasnil. V mojih časih je bila ta komunikacija slaba, veslaški trg je namreč zelo konservativen. Danes sodelujem pri testiranju, pomagam pri nastavitvah … vse to so zadeve, ki so marsikje samoumevne, v veslanju pa tega ni bilo nikoli.

Prvih šest mesecev sem imel ogromno težav, da so ljudje doumeli, da jim ne želim nič slabega, zdaj se velikokrat že sami obračajo name po nasvet. Pogosto sem že teden dni pred tekmovanjem na prizorišču in pomagam pri nastavitvah.

Tudi slovenski reprezentanci? Če me prosijo, sem pripravljen na to.

Pa vas prosijo? Ne.

Gotovo ste spremljali svetovno prvenstvo v Amsterdamu in precejšen polom slovenskih veslačev, ki so zmogli le do C-finala v skifu in dvojnem četvercu. Kako ste vi videli to prvenstvo? Verjetno ne kot nedolžen opazovalec. Tekmovanje sem spremljal na prizorišču. Razumljivo je, da tega ne morem spremljati neprizadeto. Tudi po poslovni plati, kajti veslači uporabljajo tudi našo opremo. Težko gledam padec slovenskega veslanja, nisem pa presenečen nad videnim, saj že dlje časa opažam negativni trend in sem to tudi pričakoval. V preteklosti se je s posameznimi odličnimi rezultati vse skupaj malce prikrilo. Nihče ni brskal po tem, kaj se dogaja v ozadju, tam pa praktično ni bilo ničesar. Mislim, da smo v Amsterdamu dosegli dno in da je zdaj res čas za spremembe. To je vsem jasno.

Treba je vedeti, da sistem dela, ki se uporablja zadnjih 20 let, ni več učinkovit, da se ne gre zanašati samo na športnike, da bodo sami kaj postorili, saj se praviloma ne zavedajo svoje vloge. Vse skupaj bo treba postaviti na nove, zdrave temelje. Je pa to dolgoročen projekt in do prihodnjega leta bo težko kaj spremeniti.

Ste lahko bolj konkretni? Dolgoletni selektor Miloš Janša ostaja, vaš partner v dvojcu Luka Špik prav tako, pogoji za delo so boljši, rezultati pa drastično slabši. Kaj je šlo po vašem mnenju narobe? Mislim, da sam načrt treningov niti ni slab. Res je, da sem sam delal drugače, ampak to zato, ker sem čutil, da pri teh letih potrebujem spremembe. Da treningi za 20-letnika in 35-letnika ne morejo biti enaki, da potrebujem več časa za regeneracijo. Luka je zdaj ravno v teh letih. Ne vem, kaj je počel na treningih, zato ne bi želel soditi. Mislim, da je treba trening prilagoditi posamezniku, osnova pa ostaja enaka, in sicer ogromna količina dela. Tega pa mislim, da pri naših veslačih ni bilo.

Menim tudi, da selektor Janša nima več tiste prave energije, ki bi mu pomagala, da bi vse imel pod nadzorom – pri nekaterih športnikih moraš enostavno prevzeti vlogo policista –, in da se je utrudil. Konec koncev so tukaj tudi leta (Miloš Janša ima 64 let, na položaju selektorja je že 26 let, op. a.) in zelo dolga kariera. Sicer pa bo za vse dobro, da se nalije čistega vina in izpusti tudi kakšno večje tekmovanje.

Vam v veslaškem taboru prisluhnejo? Jih zanima vaše mnenje? Nekajkrat sem namignil, kakšno je moje mnenje, potem pa sem se umaknil. Če nimam neke vloge, potem ni korektno, da solim pamet. Sam imam sicer natančno izdelano mnenje, ampak težko ocenjujem, ker ne poznam rezultatov s treningov, ampak le s tekem. To pa je v bistvu tudi edino, kar šteje. Lahko pa trdim, in to ve tudi večina laikov, da je nekaj treba spremeniti. Negativni trend beležimo že zadnjih pet let.

Bi lahko izpostavili koga, ki si ga predstavljate v vlogi selektorja? Prihodnje korake morajo ali moramo najprej razčistiti na veslaški zvezi. Nekorektno bi bilo, da bi javno prej govorili o tem. Poskusiti moramo najti najboljšo formulo glede na dano situacijo, glede na bazo tekmovalcev, na sistem dela, ki smo ga vajeni, in sredstva, ki jih imamo na voljo.

Mislim, da bo trajalo vsaj šest let, da bo zadeva zaživela. Poznam šport in vem, da se ničesar ne da storiti čez noč. Če je bil na SP trenutni spodrsljaj in smo zadeli dno, potem bo šel trend prihodnje leto navzgor.

Kakšno je veslaško zaledje v Sloveniji? Zanimanje ostaja? Kot vidim, je v klubu precej mladih. Je pa res, da je današnja mladina drugačna, kot smo bili mi, bolj razvajena. Dejstvo je, da živijo drugačen način življenja, medtem ko je veslanje tipičen garaški šport.

Tekmovalni del zahteva precej več in masa ljudi ni sama po sebi zagotovilo za uspeh. Res je, da imamo dobro mladinsko ekipo, da osvajajo medalje na evropskem prvenstvu, da so bili v igri za odličja tudi na mladinskem svetovnem prvenstvu, da so dirkali izredno pogumno, zato upam, da iz njih še nekaj bo. Potrebujejo pa še tri ali štiri leta za preskok v člansko konkurenco. Ta preskok pa je ogromen.

Tako kot preskok iz športnega v civilno življenje? Priznam, da je tudi ta zahteven. Pa čeprav sem bil takrat star 40 let in sem imel načrt, kaj bom počel. Večina nas misli, da bo potem za vse dovolj časa.

Tako kot mislijo upokojenci? Ja. Tavaš od ene obveznosti do druge in potem zvečer vidiš, da nisi ničesar naredil. Pol leta sem potreboval, da sem se navadil novega režima, kjer ni časa za miganje, včasih niti za hrano ne.

Koliko časa imate zdaj rezerviranega za miganje? Precej manj kot bi rad, izkoristim pa, kar se da. Če grem v čoln, mi to vzame tri ure, ker hočem opraviti kakovosten trening. Večkrat se spravim tudi na kolo.

Tudi na kolesarski dirki na Mangart ste bili opaženi. Ja, tam res uživam. Prava "štimunga" in pravi tekmovalci. Uživam, vozim v svojem tempu. Kolikor zmorem.

Večkrat veslate tudi po Blejskem jezeru. Se pripravljate na prvenstvo veteranov? Ne, to je zgolj za mojo dušo in telo. Imam svoj čoln in sem postal pravi rekreativec, kar pomeni, da hočem imeti vse nastavitve do potankosti naštudirane. Nimam pa prav nobenih tekmovalnih ambicij. Svojo tekmovalno raven sem že podoživel, vem, kaj pomeni dirka v pravem pomenu besede. Če gre za dobro dirko, se je udeležim, pa še to samo zato, da na koncu s kolegi brez slabe vesti spijemo pivo. Morda bomo nekoč sestavili tudi ekipo.

Kmalu se vam bo lahko pridružil tudi Luka Špik. Ja, pogoje formalno izpolnjujemo že s 27 leti. Se pa dogaja, da nekateri na tekmovanjih za veterane skušajo uresničiti komplekse iz kariere in trenirajo toliko kot vrhunski športniki.

Veslanje je že nekaj let na stranskem tiru, še posebej odkar ni odmevnejših rezultatov. Kaj lahko v tem pogledu naredi slovenska in kaj mednarodna veslaška zveza? To je tema, ki je ne bi obdelala niti v tednu dni. Šport bi bilo treba prilagoditi. Saj se trudijo, tako pri pokrivanju tekem, pri strokovnih komentatorjih in internetnih prenosih, ampak ljudi težko privabiš, ker smo zaostali. Veslanje je bilo v 90. letih ob boku z atletiko, nato pa so šli vsi športi s komercializacijo naprej, mi pa smo stopili korak nazaj. Možnosti za oglaševanje ni, zdi se, kot da si ne želijo zvezdnikov. Te pa ljudje potrebujejo. Za primerjavo.

Pri nas so vsi čakali, da se bo zgodilo samo od sebe. Ko smo tudi po razpadu Jugoslavije dosegali vrhunske rezultate, je bil trenutek, ko bi to lahko izkoristili. Mi pa smo bili tipično veslaški, zaprti v Zaki, jezni, če nismo imeli tistega, kar smo mislili, da nam pripada. Smučanje je imelo čisto drugačen ustroj.

Mislim, da bi se morali zapeljati v neko vrsto komercializacije. Moj poskus, da se da na veslaško tekmovanje privabiti množice, zapreti finančno konstrukcijo, zagotoviti nagradni sklad in privabiti televizijo, je bil Čop Challenger na Ljubljanici.

Ne želim zveneti prevzeten, ampak ko spremljam, kako danes pristopajo k stvari, lahko rečem, da sem bil pred 15 leti zanje napreden. Bo pa brez rezultatov kaj takega težje izpeljati, poleg tega je konkurenca športov, kjer smo {Slovenci} uspešni, ogromna.

Še enkrat, selektorska vloga vas ne zanima? Kot trenutno kaže moja kariera, je to, kar počnem zdaj, zame boljša izbira. Dveh stvari ne moreš opravljati stoodstotno. Ves čas sem govoril, da če bo le mogoče, se bom iz veslanja umaknil takrat, ko se bom ekonomsko osamosvojil. Trenutno v tem smislu ne morem imeti resne vloge, sem pa prisoten v Veslaški zvezi Slovenije in v Olimpijskem komiteju Slovenije. Težko rečem, kaj bi moralo biti drugače. Je pa res, da sem zadnja leta delal drugače, po svoje in zato večkrat doživljal metanja polen pod noge.

V Sloveniji ni sprejemljivo, da delaš zunaj sistemskih okvirov. Sam sem imel srečo, da sem spoznal dobre ljudi, s katerimi sem sodeloval, imel sem prijatelje v tujini, kjer smo si seveda izmenjevali tudi ideje, znanje. Večkrat sem poslušal očitke, da sem zlato medaljo izgubil zato, ker je konkurent uporabil moje znanje, a po drugi strani je res, da sem tudi jaz dobil kaj v zameno.

Sodeloval sem s številnimi strokovnjaki, kjer moram izpostaviti dr. Nado Rotovnik Kozjek. Brez nje ne bi bilo veslaških, sploh pa ne olimpijskih uspehov, pa čeprav pri veslačih tega ne bo nihče priznal. Ves čas sem gledal, kaj mi manjka, študiral literaturo in bil tudi odgovoren za svoja dejanja. Ko sva se z Lukom odločila, da po svetovnem prvenstvu na Bledu vztrajava do olimpijskih iger v Londonu, sva povsem spremenila način dela, ocenila, kaj nama ne ustreza. Situacija je bila namreč katastrofalna, pa čeprav tega iz rezultatov niti ne bi sklepali. Verjetno je bila tudi konkurenca nekoliko slabša. Dobre pol leta je bilo videti, kot da delamo povsem narobe, potem pa so se kocke začele sestavljati in mislim, da sva bila na OI v Londonu celo v najboljši formi, a so naju neregularni pogoji (veter) izločili iz boja za zlato kolajno.

Verjetno se boste vprašanju izognili z diplomatskim odgovorom, pa vendar. S Špikom, s katerim ste dosegli večino svojih največjih uspehov, sta si značajsko precej različna, Luka je sedem let mlajši, kar se še posebej v mladosti precej pozna. Kako sta usklajevala svoji povsem različni energiji? Nikoli nisem povzdignil glasu, niti on. Nihče ni poskusil nikomur ukazovati in ta razlika je med nama vedno delovala zelo dobro.

Luka se je pojavil ravno v pravem času. Zapadel sem v neko monotonost, on pa je, tako kot vsak otrok v družino prinese posebno energijo, prinesel svojo. O fizičnih predispozicijah pa tako ni treba izgubljati besed, ker so odlične.

Pri Luku si se vedno lahko zanesel na to, da bo vedno dal vse od sebe, pa to niti ni samoumevno. Dostikrat ga je bilo treba držati nazaj, sicer bi se lahko "skuril" že v prvi polovici dirke. Njegova težava je le v tem, da ga družba rada odnese in da mora v ključnih delih sezone paziti, da bo zdelal. Na splošno pa mislim, da sva od najine naveze oba imela ogromno koristi.

Ste eden redkih Slovencev, mislim, da zraven sodita le še Luka Špik in Leon Štukelj, s popolnim kompletom olimpijskih kolajn. Prva in zadnja sta verjetno še posebej sladki? Ja, za dušo je najbolj dragocena zadnja, pa čeprav bi se lahko še bolje razpletlo, če ne bi zaradi prenosa na BBC-ju morala tekmovati na progi, kjer je bil veter najbolj prisoten.

Na prvo, ki sem jo dobil pri 20 letih, sem gledal drugače. Mislil sem, da sem rojen za to, bron pa je bil najmanj, kar sem pričakoval. Če pogledam z današnjo pametjo, bi rekel, da je bil to naiven, a hkrati tudi drzen pogled. Mislim, da medalje bolj ceniš pozneje, ko pridejo padci in jih dojemaš bolj intimno.

Pa odpirajo vrata? Tudi v tujini? Z olimpijsko medaljo je lažje, izstopaš med enakimi. Vrata se ti sicer odprejo, ampak le stopiti skoznje s praznimi rokami ne zadostuje. Je pa res, da mi rezultati celotne kariere dajejo kredibilnost v poslu. V posebno čast mi je bilo, ko so me lani razglasili za Trusted brand med športniki (zaupanja vredno športno osebnost, op. a.), pa čeprav je bilo to že leto dni po koncu moje športne kariere.

Ker sem velikokrat opozarjal na težave, sem veljal za človeka, ki se rad prepira. To sploh ne drži in to mi je požrlo ogromno energije. Ampak če se nihče ne upa oglasiti … Nekdo se mora! Saj sem sam svoj gospod in povem, kar je prav. Če mi dokažejo, da se motim, se opravičim, sicer pa znam tudi trmasto riniti naprej.

So se vam olimpijske medalje obrestovale tudi po finančni plati? Z rezultati se je dalo spodobno živeti, ni pa bilo mogoče narediti zaloge do konca življenja.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano