Marin Medak: Ta veslaški podvig je bil pravi užitek

Na okrogli mizi je o pomenu elektrotehnike pri takem športnem dosežku, kot je veslanje čez Atlantik, spregovoril tudi prof. dr. Roman Kamnik iz Laboratorija za robotiko.

Štirje veslači, 45 dni, 4.700 kilometrov in 15 ur veslanja na dan. Dva veslača hkrati sta veslala dve uri, nato imela dve uri pavze. Zaradi vročine čez dan so lahko spali le ponoči. Povprečno so tako spali 5 ur na dan po največ uro in pol. Poleg morske bolezni, ki jih je spremljala prvih nekaj dni, so se po 14 dnevih zaradi izjemnih fizičnih in psihičnih naporov, ki so jih spremljali ekstremni pogoji bivanja na barki, pričele tudi halucinacije, ki pa so jim, po besedah Marina Medaka, le popestrile veslaški izziv od Kanarskih otokov do Barbadosa in resnejših zapletov niso povzročile.

Vendar pa je prav elektrotehnika pripomogla k dejstvu, da tudi sredi Atlantika niso bili odrezani od sveta. Imeli so internet in satelitski telefon. Na dan so tako povprečno poslali 15 elektronskih sporočil, enkrat na teden pa so poklicali domov. Poglavitni namen podviga je bil, da to naredijo zase. ''Ker smo tako dobro sodelovali skupaj, je bil ta veslaški podvig pravi užitek,'' zatrjuje Marin. Ker so sami pripravili barko, so poznali vsak njen kotiček in so znali ukrepati, ko je karkoli šlo narobe. Za pridobivanje elektrike so uporabljali sončne celice. Poleg napajanja komunikacijskih naprav je bila elektrika ključnega pomena za pridobivanje pitne vode.

Prof. dr. Roman Kamnik meni, da je ta podvig zagotovo najprej preizkus duha in volje, šele potem moči. ''Inženirski pristop k reševanju problemov pa je bil zagotovo dodana vrednost za uspešno izpeljan projekt,'' pravi prof. Kamnik.

Uspeh veslaškega podviga Tušmobil TransAtlantik je zabeležil tudi Ocean Rowing Society, uradna organizacija za priznanje uspešno izvedenih veslaških podvigov.