Ljubljansko sramoto počasi spravljajo v red (foto)

Zgodba Kolezije v Ljubljani ni osamljena. Slovenska prestolnica ima kar nekaj objektov, ki so meščanom ostali v prijetnem spominu. Te zaboli srce, ko se znajdejo v bližini in si zatiskajo oči pred kruto sedanjostjo. Če sploh. Tragičnega zatona Kolezije ne gre prezreti. Nekdanji simbol uspešnega sožitja vrhunskih ter rekreativnih plavalcev, še bolj pa športno prizorišče, ki so mu družine rade zaupale prosti čas in pri tem uživale, je čez noč propadel. Poniknil je v pozabo in se z zanemarjeno podobo vpisal na seznam ljubljanskih sramot.

Najkrajšo je potegnil plavalni klub Ljubljana

Kdaj ste nazadnje slišali stavek "Gremo plavat na Kolezijo"? Od tega je minilo vsaj že 13 nesrečnih let. Kolezijska idila se je končala, ko so se na koncu prejšnjega stoletja začele pojavljati zdrahe, najkrajšo pa je potegnil plavalni klub Ljubljana. Moral je zapustiti Kolezijo in plavalno dejavnost ter izobraževanje najmlajših nadaljevati drugje. Bazen v bližini središča mesta, ki leži le streljaj od Gradaščice, se je izpraznil, vrata do njega pa so zaklenili. Reševale so se hipoteke na kopališču, sledili so sodni spori, na vhodu kopališča je dodatne težave povzročil požar, nepridipravi so vlamljali v prostore, odnašali ter uničevali opremo ...

Po letih čakanja in nemočnega spremljanja neizogibne usode se je na občini le premaknilo. Po dobrih desetih letih čakanja je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, stvari so šle tako daleč, da si je župan Zoran Janković lani upal napovedati, da se bodo Ljubljančani v začetku letošnjega maja že veselo kopali na prenovljeni Koleziji. Njegove besede so se izkazale za prenagljene, saj bo na slovesno odprtje vendarle treba počakati še nekaj časa.

Projekt prenove je že izbran, leta 2009 je na natečaju največ odobravanja in pohval požela arhitekturna rešitev biroja Ravnikar & Potokar (premagala je 42 predlogov), a se gradbeni stroji še niso prižgali. Iskali so zasebnega partnerja, ki bi sofinanciral celovito prenovo kopališča, a ga še niso našli.

Ko je MOL lani sporočila, da je uredila gradbeno dovoljenje, ni bilo več ovir, da bi se načrti o prenovi nekdanje ljubljanske lepotice nadaljevali, na račun (ne)prenove dvorane Tivoli so se ponudila še dodatna sredstva. Konec aprila so zabrneli stroji, zdaj odstranjujejo kopališki objekt, bazen, zaraščena drevesa, tribune, ploščadi in športna igrišča. To naj bi trajalo dva meseca, nato pa ...

V prvi fazi se bo gradil le zunanji olimpijski bazen

V četrtek, 13. maja, se bodo odpirale prispele prijave o gradbenih izvajalcih. Nato bi lahko zadeva stekla bolj temeljito, od besed bi se lahko prešlo k dejanjem, Kolezija pa bi spet postala priljubljeno zbirališče vseh, ki se radi kratkočasijo v velikem olimpijskem bazenu.

Občina ima za prenovo kopališča v letošnjem proračunu predvidenih 3,7 milijona evrov, občinska sredstva pa se bodo zagotovila za izvedbo prve faze projekta, ki zajema zunanji olimpijski bazen, kopališki objekt z vhodno avlo v bazen, garderobami, savnami in kletjo ter parkirne prostore v garaži.

Druga faza, v njej sta omenjena pokriti 25-metrski bazen ter središče dobrega počutja, je odvisen od pojava zasebnega interesa. Tako je mogoče razbrati iz besed vodje oddelka za šport na ljubljanski občini Marka Kolenca.

Vrhunsko plavanje v Ljubljani pogreša pokrit olimpijski bazen

Vsi pa s to rešitvijo niso povsem zadovoljni. Če se vpraša vrhunske plavalce ali pa delavce, ki se borijo za boljše trenažne pogoje v slovenski prestolnici, bo nova Kolezija ponudila nekaj nedorečenosti. "Nisem optimist. Slišim, da bodo naredili zunanji olimpijski bazen, a bo uporaben le nekaj mesecev na leto, saj ne bo pokrit. V Ljubljani pa nujno potrebujemo pokriti olimpijski bazen," je potožil 48-letni Jure Bučar. Nekdanji ponos plavalnega kluba (PK) Ljubljana je bil pred desetletji tesno povezan s Kolezijo in ji posvetil ogromno časa.

Kariero je oplemenitil z nastopi na treh olimpijskih igrah, zdaj jo nadaljuje kot trener pri PK Olimpija. Ker pa prestolnica nima pokritega olimpijskega bazena, njegovi izbranci v manj toplih mesecih trenirajo v balonih, kjer ne vladajo najboljše razmere. "Slab zrak je, ni prijetno," je pripomnim Bučar. Najbližji pokriti olimpijski bazen, če izvzamemo balon na Kodeljevem, je v Kranju, kjer pa je nepopisna gneča. Če se prištejejo še pot iz Ljubljane ter nastali stroški, za plavalne klube ni najbolj primeren.

Kot trener bi znanje z užitkom posredoval mlajšim na Koleziji, na bazenu njegove mladosti. Zdaj vodi mlajše skupine v Tivoliju, pozimi je pod balonom na Kodeljevem. V Ljubljani so štirje veliki klubi, ki se ukvarjajo s tekmovalnim plavanjem (PK Olimpija, PK Ljubljana, PK Ilirija in ŠD Riba). Potrebovali bi olimpijski bazen. "Že leta 1989 so obljubljali nov bazen, tega se spominjam, a ga še nismo dočakali. Včasih sem v to verjel, zdaj pa vedno manj, saj je kriza."

Škoda se mu zdi, zakaj niso podaljšali tivolskega bazena, žal mu je propada ideje o plavalnem središču Ilirija, pa tudi pokritem bazenu v Kodeljevem. A bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Največja nagrada bo to, da se na Koleziji ustavi propadanje in zanemarjenje objekta, ki je včasih ustvarjal pozitivno klimo in med Ljubljančani krepil športni duh. Kmalu bi lahko nadaljeval to poslanstvo, le da v moderni preobleki.

Domov je skočil le na kosilo

Kako je bilo včasih, ko so bila vrata Kolezije odprta za obiskovalce? "Imela je dušo, bilo je veliko zelenja, bil si v središču mesta. Meni je bila zelo pri srcu," jo je pohvalil, kar pa ne čudi, saj je Trnovčan in je bil že od mladih nog zlit s tem okoljem. Do bazena je s kolesom potreboval pet minut, tam je preživljal vse dneve. "Domov sem skočil le na kosilo," se spominja. Še danes ne bo pozabil nekdanje navade, ko je po vsakem treningu prejel pol litra mleka in žemljo.

Pri PK Ljubljana je prebil 20 let, nato pa leta 1993 odšel k Olimpiji. Ko je treniral na Koleziji, je vedno našel posluh z rekreativci in imel na voljo dovolj časa za trening. Rod uspešnih plavalcev – klubske barve so poleg njega denimo zastopali tudi brata Igor in Nace Majcen, pa Dani Vrhovšek in Emil Tahirović − je dokazal, da se lahko približa svetovnemu vrhu tudi v takšnih razmerah.