Koroški hrust, ki preveri vse sestavine. Tudi tiste v lekadolu.

Damirja Dugonjića bi težko spregledali. "Because he is so tall and handsome,"* je v pogovoru za Sportal namignila Camilla, Dugonjićeva žena ameriških korenin. 26-letni Korošec, član plavalnega kluba Fužinar, je trenutno najbolj vroče ime slovenskega plavanja. Včeraj je osvojil še svoj drugi letošnji državni naslov, že čez dva tedna bo na evropskem prvenstvu v Berlinu branil evropski naslov iz Debrecena. V intervjuju, ki mi bo v spominu ostal tudi po daljšem iskanju umirjenega kotička za pogovor, ta pa je nazadnje ob obilici smeha potekal na najglasnejšem, nasproti avtopralnice in mehanične delavnice, je razgrinjal pogled na svojo športno pot in tiste malenkosti, ki ga delajo takšnega, kot je. Prizemljenega, umirjenega, zgovornega in še kako osredotočenega.

Vožnja iz Ljubljane do vaših rodnih Raven na Koroškem terja kar nekaj časa. Kako vi gledate na transportne povezave do svojega kraja? Verjetno je pot od vašega začasnega prebivališča v San Franciscu do Raven na Koroškem precej redno na urniku? (smeh). Najhuje je to, da se najprej 15 ur prevažam z letalom, nato pa me čakata še dve uri vožnje, da z letališča pridem na Ravne. Rad sem tukaj, všeč mi je, ker so Ravne majhno mesto in ker smo v naravi.

In kjer se vsi poznate oziroma vsi poznajo vas? Vseh žal ne poznam več, saj že sedem let ne živim več tu. Je pa Tina Maze v teh krajih bolj prepoznavna kot jaz.

Pred kratkim ste dejali, da si želite v tej sezoni končno že pokazati znake življenja, saj vam manjka dobrih rezultatov. Za vami so kvalifikacije na 100 metrov prsno. Kaj kažejo rezultati? (Pogovarjali smo se po četrtkovih kvalifikacijah odprtega državnega prvenstva na Ravnah na Koroškem, Dugonjić je v popoldanskem finalu suvereno zmagal, op. p.) Za zjutraj v redu, a se z rezultatom v jutranjih terminih ne obremenjujem. Plavati poskušam čim bolj sproščeno, zgolj toliko, da se uvrstim v finale, popoldne pa si želim predvsem dobrega rezultata.

Kakšen bi vas zadovoljil na 50 in 100 metrov prsno? 1.01 na 100 metrov, a če sem čisto iskren, potem lahko rečem, da mi v tem trenutku čas ne pomeni toliko, saj sem ravno začel spuščati raven treningov, več bom vedel čez tri tedne na EP v Berlinu, ko bom res povsem spočit. Največ mi bo povedal tisti prvi skok. Ko bom obrit in povsem spočit, takrat bom vedel, ali sem dobro natreniran.

Britje pride na vrsto šele na predvečer velike tekme? Da, in to je kar triurni proces. (smeh)

Ki ga opravite sami? Da, razen po hrbtu, pri čemer mi mora pomagati maser ali sostanovalec. Pri tem ne gre samo za britje, ampak tudi za odstranitev povrhnjice. Sam zato uporabljam čim slabše britvice, poleg tega se ne smemo briti z gelom, ker ustvarja zaščito. Da, včasih sem lahko precej porezan.

Pa te dlake res toliko odtehtajo? V šprintu ogromno. Zdi se mi, da kar celo sekundo.

Vaš cilj na evropskem prvenstvu v Berlinu bo verjetno ponovitev uspeha iz leta 2012, ko ste v Debrecenu na 50 metrov prsno postali evropski prvak. Kakšni so cilji tokrat oziroma, naj vprašam drugače, ste med tistimi športniki, ki jasno povejo, da merijo na zmago, ali raje ostanete bolj zadržani v slogu krilatice "dal bom vse od sebe"? Kako formulirate svoje cilje?

Najraje ne pričakujem ničesar. Vem, da se bom vsaj na 50 metrov prsno boril za medaljo, na 100 pa bi rad plaval tako kot lani, pod minuto. Sicer pa medijem raje rečem, da ne pričakujem ničesar, tako sem najbolj sproščen in ne čutim pritiska.

Pred dvema letoma so se mi v finalu na 100 metrov prsno strgale kopalke, no, tega letos gotovo ne bo. Večjih pričakovanj pa za zdaj še nimam.

Strgane kopalke so vam takrat prinesle ogromno medijske pozornosti. Jih še hranite? Da, pa tudi nekaj fotografij imam, na katerih mi iz kopalk gleda pol zadnjice (smeh.)

Menda vam je predsednik Plavalne zveze Slovenije takrat podelil simbolične, pletene kopalke. Kaj se je zgodilo z njimi? Haha, tudi te imam za spomin.

Na ameriški univerzi Berkeley ste končali študij ekologije, kar pomeni, da morate svojo pozornost zdaj deliti le na dva dela, med plavanje in ženo. To že prinaša rezultate? Ko sem lani končal šolanje, se je to res poznalo. Plaval sem zelo dobro, več časa sem imel za regeneracijo. Prej je bila na prvem mestu šola. V ZDA na primer ne moreš trenirati, če nimaš dobrih ocen.

Lani sem res napravil precejšen preskok, letos takega zagotovo ne morem pričakovati. Običajno se mi dogaja na dve leti. Manjka mi samo še tisti majhni preskok. Če se to zgodi že letos, bo super in lahko na olimpijskih igrah v Riu že veliko pričakujem. Potem bom na 100 metrov prsno bom že blizu 58 sekundam, to pa zagotovo prinaša medalje.

Kdo je vaša prva rama za tarnanje, na koga se lahko obrnete, ko vam ne gre vse po maslu in potrebujete nasvet? Ogromno mi pomaga žena Camilla, pri tem ni nepomembno dejstvo, da je Američanka, ti pa imajo, kot je znano, drugačno mentaliteto kot Slovenci. Bolj samozavestni so, vedno merijo na zmago. Tega se naučijo že v otroštvu.

Zakaj mislite, da smo Slovenci tako skromni? Ne vem, njih že v osnovni šoli naučijo drugačnega načina razmišljanja, poleg tega se na vseh področjih spopadajo z ogromno konkurenco. Pri njih je težko že od mladih nog, težko se je uvrstiti v ekipo, v Sloveniji je to precej lažje. Morda se v mladih letih ne trudimo tako, kot se morajo oni.

Poleg tega jim že zelo zgodaj vcepijo v glavo, da je nastop za svojo državo nekaj najbolj veličastnega na svetu. Pri nas je reprezentanca manjša, pa je verjetno tudi to težava.

V ZDA je plavanje predvsem ekipni šport, štafete igrajo pomembno vlogo. Po eni strani je težko priti v ekipo, a ko si njen del, je vse lažje, medalja pa je zagotovljena.

Prejšnji konec tedna ste bili del slovenske ekipe, ki je nastopila na krstni izvedbi četveroboja v Kranju in na koncu tudi zmagala. Kako je, ko nastopaš za ekipo in individualni časi ne pomenijo veliko? Boljše je, ker so v ekipi sami dobri plavalci in ker se bolj potrudiš za ekipo kot zase. V ZDA to pomeni največ. Za to poskrbijo že trenerji z motivacijskimi govori in podobno. Nekatere Američane je dobesedno strah, ko plavajo zase. Ko plavajo za ekipo, jim gre precej bolje.

Še vedno trenirate na Berkeleyju, kljub temu da ste šolanje že končali? Treniram z njimi, vendar pa ne tekmujem več zanje.

Američani so verjetno precej ponosni na svojo himno, in ji verjetno tudi glasno pritegnejo, pa vi? Se poglobite v besedilo himne in zapojete, ko stojite na najvišji stopnički? Ne.

Zakaj ne? Verjetno zato, ker na najvišji stopnički stojim sam. Če bi bila štafeta, bi bilo verjetno drugače.

Letošnji vadbeni proces menda ni bil najbolj optimalen. Kje se je zataknilo? Da, lani je bil super, vse do potankosti. Letos pa ne.

V čem je bila težava? Saj mi gre še vedno dobro, ampak za preskok potrebujem bolj konkreten načrt, kdaj so višinske priprave, kdaj so tekme, da se lahko tudi psihično pripravim. Ni bilo točno določenega načrta, poleg tega so me pestile bolečine v hrbtu. V načrtu imam, da takoj po evropskem prvenstvu s trenerjem Matijo Medveškom, ki je, mimogrede, res odličen trener, izdelava natančen načrt, potem bo vse lažje.

Tritedenske priprave na višini so na primer nekaj najtežjega, kar me čaka v vsem letu, in nanje se moram res konkretno pripraviti. Če takrat zboliš, izgubiš ogromno časa. Na višini je vse težje, manj je zraka, težje se regeneriraš. Stalno si na meji med utrujenostjo in tem, da prekoračiš ta rob, da pregoriš. Zato veliko spim, delam šprinte, posvetim se fitnesu, tam ni nobenih motečih dejavnikov, kot so na primer na Ravnah, kjer imam nenehno obveznosti.

Kot je kava s prijatelji, kar je menda v San Franciscu bolj izjema kot pravilo? Da. Ali pa tenis.

Ali je res, da imate v obdobju pred evropskim prvenstvom kar nekaj prepovedi? Da ne smete preskakovati stopnic, igrati računalniških igric? Vse to je res. Vse mora biti v počasnem posnetku, sproščeno.

In žena na varnostni razdalji? Da, žena gre čez nekaj dni domov, tako da s tem ne bo težav (smeh).

Trener nam je dal dva lista, A4-format, polna pravil. Malo smo se sicer smejali, ampak jih poskušamo upoštevati.

Kaj pa tisto o prepovedi smejanja, da se trebušne mišice ne utrudijo? Pravzaprav je šala, je pa v njej tudi del resnice. Res je tudi, da kadar zaspiš in zamujaš na trening, ne smeš hiteti, biti moraš sproščen in umirjen. To je še posebej pomembno pri sprintu, kjer moraš biti povsem sproščen, tudi v glavi pripravljen na tistih 26 sekund, ki so pred tabo.

Najbrž imate preštete zavesljaje? Da, 17 v eno in 22 zavesljajev v drugo smer na 100 metrov in med 21 in 22 zavesljajev na 50 metrov.

Prihodnje leto bo v ruskem Kazanu svetovno prvenstvo v plavanju. Prvo mesto prinaša 11 tisoč evrov. Kaj vam pomenijo takšne vsote? V primerjavi z nekaterimi drugimi športi številke niso ravno vrtoglave. To je majhna vsota. V plavanju se najbolj splača, da tekmuješ v več disciplinah, sicer od tega ni mogoče živeti. Bolj pomembni so sponzorji, ki te nagradijo za medaljo ali izplačujejo nek pavšalni znesek.

Vaš sponzor je Head, ki vam ga je, če se ne motim, prinesla prav nezgoda s strganimi kopalkami. Kolikšen je njihov mesečni delež, če ni skrivnost? Ni skrivnost, vendar ne dobivam mesečne vsote, ampak dobivam denar za rekorde in medalje. Vsote so lepe, moti pa me nenehen pritisk, da moram dobiti medaljo, če želim, da mi izplačajo nagrado.

Bolje bi bilo, če bi dobival določen znesek, tako mi ne bi bilo treba na tekmi razmišljati o denarju. To se bo verjetno zgodilo že po evropskem prvenstvu.

Tudi svetovni rekord v Kazanu ne bi bil slaba priložnost. Prinaša namreč 18.400 evrov. Da, še bolje pa je, če te k sodelovanju povabi kak drug sponzor, potem ti mora obstoječi povišati znesek ali izpustiti in ti drugi da več.

Pred kratkim ste dobili zeleno karto za neomejeno bivanje, šolanje in delo v ZDA. Boste ostali ali vas še vedno mika Evropa? Z ženo sva se o tem odkrito pogovorila in verjetno se bova že pred decembrom preselila v Evropo. Še dve leti časa imam do olimpijskih iger in v tem obdobju bi se rad 100-odstotno posvetil plavanju. V Evropi mi bo lažje, tako s finančnega kot plavalnega vidika. Ena od možnosti je Francija, natančneje Marseille, kjer imajo dobro plavalno ekipo. Bomo videli, prav gotovo pa ne bova ostala v ZDA. Preveč je potovanj in s tem izgubim ogromno časa.

V San Franciscu gojite kokoši, imate tudi vrt. Kdo skrbi za vse to, kadar sta z ženo kje v tujini? Za vrt nihče, za kokoši ženini starši, sestra pa za psa.

Med najinim pogovorom pred dvema letoma ste razmišljali, da bi se resneje podali v svet mobilnih aplikacij. Kako je zdaj s tem? Do Ria se s tem ne bom ukvarjal, sicer bom težko prišel do vrha. Plavanje nenehno napreduje, rezultati so vsako leto boljši, rekordi padajo.

Koliko primerov dopinga je v plavanju? O tem se bolj malo govori. Letos je bilo že osem ruskih plavalcev pozitivnih na testih, predlanskim so ujeli šest Brazilcev, pri Američanih ni bilo še nobenega pozitivnega testa, vendar nikoli ne veš.

Zdi se mi, da so kazni za dopinške grešnike premile. Eno ali dve leti prepovedi nastopanja, potem pa so spet v vrhu. Presenečen sem, da je tako veliko pozitivnih primerov, čeprav se tega v medijih niti ne omenja.

Mislite, da bi morali kazni poostriti? Večletna ali celo dosmrtna prepoved nastopanja? Da, dosmrtna ali vsaj štiriletna prepoved. Strinjam se, da se lahko zgodi, da kdo kdaj kaj zaužije nenamerno, ampak če počneš nekaj profesionalnega, potem bodi tudi sam profesionalec in se pozanimaj, kaj jemlješ.

Sam se izogibam vsem zdravilom. Tudi če vzamem lekadol, si preberem, kaj vsebuje, podobno je z raznimi praški, vedno se posvetujem tudi s trenerjem fitnesa. Pozoren sem na to, kaj pijem, energetskih napitkov raje ne kupujem.

Stari ste 26 let, kako dolgo so šprinterji v vrhu? V šprintu tudi do 36. leta, v daljših disciplinah, kot sta 200 ali 400 metrov, pa so plavalci mlajši.

Pred vami je torej še nekaj let priložnosti? Meja je približno okoli 30. leta, potem pa je vedno težje. Na olimpijskih igrah v Tokiu 2020 bom star 32 let. To bo meja. Če bom sploh še plaval, seveda.

* ker je tako visok in čeden