Sreda, 18. 5. 2016, 20.46
7 let, 1 mesec
Anja Klinar si želi, da bi tako zrelo kot danes razmišljala tudi pred štirimi ali osmimi leti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,05
Slovensko plavalko Anjo Klinar avgusta v Riu de Janeiru čaka olimpijski nastop. Krst je že zdavnaj preživela, to bo že njen četrti nastop pod olimpijskimi krogi. Kljub starostni kilometrini njeni plavalni apetiti ne pojenjajo, želi si le, da bi tako zrelo kot danes razmišljala že prej.
28-letna Jeseničanka Anja Klinar je že nekaj let eden od stebrov slovenske plavalne reprezentance. Plavanju se je zapisala že pred 22 leti, od tega jih 20 trenira pod taktirko selektorja slovenske plavalne izbrane vrste Mihe Potočnika. V intervjuju pred evropskim plavalnim prvenstvom v Londonu je plavalka Gorenjske banke Radovljica in pripadnica Slovenske vojske spregovorila o plavalnih apetitih, odnosu s trenerjem, redkih prostih dneh, slavnemu bratrancu Anžetu Kopitarju in fenomenu dolgih nohtov.
Že 22 let vztraja v plavanju in še ne razmišlja o slovesu.
Ste že proslavljali 25-letnico ustvarjanja, kot temu radi rečejo umetniki, oziroma v vašem primeru športnega udejstvovanja?
Ne še, sem pa blizu. Mislim, da letos praznujem 22. ali 23. obletnico. Ne vem, ali bom doživela 25. obletnico (smeh, op. p.).
Je to povezano z rezultati? Je bil vaš cilj vztrajati do olimpijskih iger v Riu de Janeiru ali vaše ambicije segajo še dlje v prihodnost?
Ne želim si postavljati časovnih mejnikov. Želja po plavanju ostaja, iztočnica pa so res olimpijske igre v Braziliji, pa tudi po tem bi še rada plavala, le da se bom morda usmerila v druge discipline, ker so te, v katerih plavam zdaj (Klinarjeva plava na 200, 400 metrov mešano in 400 prosto, op. p.), fizično res zelo naporne.
Po 22 letih treningov se že malo pozna, da mi telo počasi odpoveduje. Želim si, da bi imela manj težav s poškodbami. Pestijo me bolečine v rami, hrbtu … No, saj ni tako hudo, pridejo pa obdobja, ko je, in takrat je tudi po psihični plati težko zdržati.
Treningi so res zelo naporni, v olimpijski sezoni pa je vse še toliko bolj intenzivno. Treniram šest dni tedensko, ob nedeljah sem običajno prosta, je pa res, da so takrat običajno na sporedu tekmovanja, kar pomeni, da sem zasedena tudi ob koncih tedna.
In kaj počnete ob prostih dneh, če se zgodijo?
Če se slučajno zgodi, da imam dan in pol prosto, so to zame že skoraj počitnice. Običajno sem po sobotnem treningu tako utrujena, da vso soboto preležim in šele v nedeljo iz sebe iztisnem nekaj več življenja. Ta dan poskušam izkoristiti za regeneracijo.
To pomeni, da bi vas redko srečali v piceriji, ki je tik ob radovljiškem bazenu, kjer trenirate?
Uf, se bojim, da letos sploh še nisem bila na pici.
Olimpijske igre v Riu de Janeiru bodo vaše četrte olimpijske igre. Kako so z leti naraščali vaši rezultatski apetiti? Kam bi po ambicijah uvrstili Rio? Kako visoko ste postavili cilje, bo finale dovolj?
Vsako sezono imam na sporedu tekmo, kjer so moje ambicije zelo visoke. Glede na to, da so olimpijske igre vsake štiri leta, je logično, da so vsa pričakovanja in ves trud letos usmerjeni tja.
Mogoče sem zadnja leta res bolj zrela glede treningov in vsega, kar je pomembno za dober rezultat. Želim si, da bi tako zrelo razmišljala tudi pred štirimi ali osmimi leti.
Težko je zaradi poškodb in je škoda, ker vem, da sem sposobna doseči res dober rezultat. Trudim se in upam, da se mi bo na OI vse izšlo. To pomeni, da bodo treningi čim manj ovirani, da bom vstala s pravo nogo na dan tekme …
Pravite, da ste odlično fizično pripravljeni. Kje so vaše rezercve? Morda v psihični pripravi? Ali že noč pred glavno tekmo občutite celo dramo v glavi?
Tega pritiska se nikoli ne moreš navaditi. Logično je, da boš pred olimpijskimi igrami nervozen. To je cilj, za katerega si tako garal. Imam pa zdaj že več izkušenj, vem, kako je na olimpijskih igrah. Je pa tudi res, da več ko pričakuješ od sebe, težje je.
Klinarjeva v družbi Anje Čarman, ta bo svojo plavalno kariero sklenila na mitingu v Kranju, in Nastje Govejšek.
V slovenski plavalni reprezentanci je zelo veliko mladenk in mladeničev, med njimi je tudi komaj 15-letna Janja Šegel. Kako se ujamete z njimi? Hodijo k vam po nasvete, ste jim kot mama?
V določenih položajih se res počutim kot mama. Mislim, da smo se z reprezentanti kar dobro ujeli in da se lepo zlijem s skupino. Ne počutim se tako staro, kot sem v resnici, je pa v reprezentanci kar nekaj fantov mojih let. Z razumevanjem nimamo nobenih težav.
V nedavnem intervjuju za MMC ste opozorili na prazno blagajno Plavalne zveze Slovenije. Koliko je prazen mošnjiček vplival na letošnje priprave? Bili ste celo na višinskih pripravah v Arizoni.
Res je, dvakrat smo bili na višinskih pripravah, je pa tudi res, da smo finančno res zelo omejeni. Olimpijski kandidati imamo morda res več privilegijev, v splošnem pa ni ravno rožnato.
Kolikor mi je znano stanje v preostalih reprezentancah, jih je večina praktično celotno olimpijsko sezono na pripravah. Z enih priprav hodijo na druge in se lahko osredotočijo samo na plavanje. Doma je še cel kup drugih dejavnikov, ki motijo rutino. Od vožnje na trening do kuhanja, pa občasno kavica tu in tam … Te stvari se kaj hitro nakopičijo. Na pripravah imaš vse to pri roki.
Se človek počuti majhnega, ko pride iz radovljiškega bazena pod balonom na tako prizorišče, kot je olimpijski bazen v Londonu, kjer te dni poteka 33. prvenstvo stare celine? Telovadci so včasih opozarjali na čuden občutek, ko so se iz malih telovadnic, kot je bil Narodni dom ali ŠD Partizan, kjer je Aljaž Pegan med vajo na drogu skorajda z nogami drsal po stropu, preselili v velike dvorane. To občutite tudi vi?
Bazen je bazen, je pa zelo pomembna atmosfera. Ta ti daje, ali pa ne, dodaten adrenalin in energijo, kar se zelo pozna. Še posebej na tekmi. Na pripravah mi veliko pomeni že to, da ne plavam pod balonom, saj tam preživim skoraj vso sezono in se ga včasih nasitim. Pet ur na dan pod balonom se hitro naveličaš.
Tisti, ki plavamo zgolj v morju, v bazenu pa je to običajno bolj kramljanje z drugimi, se večkrat vprašamo, kaj se plavalcem, ki po več ur na dan preživijo v bazenu, plete po glavi.
Če je trening dolgočasen, si včasih pojem pesem, ki sem jo pred treningom slišala v avtu, večino časa pa moram tako ali tako razmišljati o zavesljaju, o kakovosti zavesljaja in to je za glavo precej intenzivno.
Ali že brez štoparice veste, ali ste dobri ali ne?
Čutim takoj po skoku v bazen.
Klinarjeva je leta 2004 na evropskem prvenstvu v Madridu osvojila bronasto medaljo.
Menda sta z vašim trenerjem Miho Potočnikom, ki je tudi selektor slovenske plavalne reprezentance, kot zakonca. Kako dolgo že trenirate pod njegovim okriljem?
20 let. Res je že dolga doba.
Kako bi opisali vajin odnos? Je to odnos, v katerem človeku lahko zaupate težave, ki vas težijo in ki bi jih sicer delili s prijateljicami, ali je Miha Potočnik avtoriteta, s katero se pogovarjata izključno o plavanju?
Mislim, da je trener zelo težko tvoj prijatelj. To ni njegova naloga. Njegova naloga je, da te žene, priganja, kara, kadar si prepočasen ali nerazpoložen. Žene te, da iz sebe iztisneš še tisti dodatni odstotek, ki ga brez trenerja morda ne bi.
Mi je pa zelo pomembno, da mi stoji ob strani in me podpira, da se mu lahko potožim, seveda pa mora biti meja, do katere lahko gremo. Če je kaj posebnega, se raje izpovem fantu, mami ali prijateljicam.
Z najboljšim slovenskim hokejistom Anžetom Kopitarjem jo povezujejo prijateljske in sorodstvene vezi.
Zelo redkokdo je vedel, da ste v sorodu z najboljšim slovenskim hokejistom Anžetom Kopitarjem. Kakšne so vajine sorodstvene vezi?
Najini babici sta sestri, mamici sestrični, kar pomeni, da sva midva mrzla bratranca. V otroštvu smo precej tičali skupaj, z Anžetovo mamo smo še danes redno v stiku. Je pa res, da ga še nisem obiskala v Los Angelesu, saj plavalna sezona traja vse leto in si preprosto ne morem privoščiti, da bi si vzela teden dni ali več premora in se podala čez lužo.
Avgusta, ko pa sem sama prosta, je Anže običajno v Sloveniji. Ni mi še zneslo, bo pa za obisk ZDA še dovolj priložnosti. Saj je podpisal pogodbo za osem let, kajne?
Klinarjeva s Tjašo Oder in Damirjem Dugonjićem (vsi trije imajo normo A za olimpijske igre v Rio de Janeiru) na novinarski konferenci pred evropskim prvenstvom v Londonu.
Načrti na EP
Klinarjeva je nastop na evropskem prvenstvu v Londonu vzela kot stopničko pred nastopom na poletnih olimpijskih igrah. Njen cilj je bil uvrstitev v finale, ki ga je že dosegla. Na 400 metrov mešano je s svojim najboljšim letošnjim izidom (4:41,31) v finalu zasedla osmo mesto.
Klinarjeva je na evropskih prvenstvih že bila uspešna. Leta 2004 je bila na EP v Madridu na 400 metrov mešano tretja, enak dosežek pa ji je leta 2012 uspel na EP v Debrecenu, kjer je s štafeto 4 x 200 prosto ženske (v ekipi so bile še plavalke Sara Isaković, Urša Bežan in Mojca Sagmeister) prav tako osvojila bron.
