Nedelja, 2. 4. 2023, 4.00
8 mesecev
Skok v športno preteklost: VN Avstralije 2002
F1 iz drugih časov: ko je v prvem zavoju odstopilo osem dirkačev
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,28
2
Ralf Schumacher je pred prvim zavojem VN Avstralije 2002 poletel prek dirkalnika Rubensa Barrichella.
Na stezi Albert Park v Melbournu ta konec tedna poteka 24. VN Avstralije. Gre za dirkališče, na katerem je v zadnjih 25 letih ob Montrealu in Indianapolisu največkrat v cilj pripeljala manj kot polovica dirkačev. Leta 2002 samo osem od 22. Zagotovo najbolj nora VN Avstralije, morda celo ena najbolj neverjetnih dirk formule 1 vseh časov. Pa četudi zmagovalec ni bil nikakršno presenečenje, nič manjši junak pa ni bil niti petouvrščeni z najslabšim dirkalnikom na štartu.
Odstopov (ali diskvalifikacij) je v formuli 1 zadnja leta mnogo manj kot nekoč, lani v povprečju niti tri na dirko, največ šest v Singapurju. V zadnjem desetletju se je le poredko zgodilo, da bi odstopilo šest, sedem ali celo osem voznikov (samo Mugello 2021, Austin 2015, Melbourne 2014 in Montreal 2014 so imeli po osem odstopov). Pred dvema desetletjema pa je bilo to nekaj povsem običajnega. Manj vzdržljiva je bila tehnika, več je bilo nesreč (bile so sicer tudi sezone, ko je bilo na štartu 22 ali celo 24 dirkačev in ne 20 kot danes). Ob peščenih izletnih conah, ki so danes večinoma zamenjane z asfaltnimi, je bil izlet z asfalta bolj pogosto kaznovan. V prvenstvu 2002 s sprva 22 dirkači in nato 20 (bankrot Arrowsa) je bilo povprečno odstopov kar 8,8 na dirko oziroma je bilo povprečno v cilju 12,5 voznika. Najmanj na uvodni dirki v Melbournu, samo osem. Pozneje se je samo enkrat zgodilo, da je v cilj pripeljalo manj dirkačev, a šlo je za Indianapolis 2005, ko je zaradi bojkota sedmih ekip štartalo in končalo dirko šest voznikov.
Michael Schumacher je v Melbournu slavil štirikrat, največ med vsemi doslej.
Dirka v Melbournu je ob dirkah v Montrealu in Indianapolisu veljala za najbolj selektivno, nihče je ni dobil več kot štirikrat (Michael Schumacher). Lanske VN Avstralije niso končali le trije vozniki, ob Melbournu 2002 je tu le osem dirkačev pripeljalo v cilj tudi leta 2008. A to je zgodba o avstralski VN 2002, ki še danes velja za eno najbolj norih dirk "tam spodaj". Pa tega takrat ni nihče zares pričakoval: Schumacher, ki je še danes voznik z največ krogi v vodstvu v Avstraliji (235), je Melbourne dobil v prejšnjih dveh sezonah in je z devetimi zmagami leto prej kot štirikratni prvak veljal za favorita številka 1 pred uvodno dirko tiste sezone. Melbourne je bil namreč dolga leta prva dirka prvenstva. Ko smo se nestrpni, da se sezona po dolgi zimi končno začenja, z veseljem zbujali ob štirih zjutraj.
235 - Michael Schumacher
194 - Sebastian Vettel
171 - Ayrton Senna
152 - Lewis Hamilton
150 - Jenson Button
McLaren in Williams proti Schumacherju s starim dirkalnikom
Štart VN Avstralije 2002
Za prvi dve dirki je Ferrari napovedal, da bo uporabljal še stari dirkalnik. Novi 2002 pa naj bi bil samo še hitrejši od šampionskega iz sezone 2001. Zato so se tekmeci, takrat sta bila to McLaren Mercedes in Williams BMW, nadejali, da lahko to v Melbournu unovčijo. Za McLaren sta dirkala zanesljivi David Coulthard in v svoji drugi sezoni v formuli 1 (prvi za McLaren) mladi talent Kimi Räikkönen (leto prej odkritje s Sauberjem), za ekipo Williams pa Michaelov mlajši brat Ralf Schumacher in hitri ter agresivni Juan Pablo Montoya. V Melbournu je bil v središču pozornosti še novinec v formuli 1, domači up Mark Webber. Avstralija ni imela dirkača formule 1 že od leta 1994. Z Minardijem je sicer lahko samo sanjal o vidnejši uvrstitvi. A sanje se včasih tudi uresničijo.
Bitka s prvakom Schumacherjem se je tako začela. Na kvalifikacijah ga je premagal samo njegov ekipni kolega Rubens Barrichello, ki je odpeljal pet tisočink hitrejši krog. V drugi vrsti sta bila Ralf Schumacher in Coulthard, v tretji pa Räikkönen in Montoya. Webber je v konkurenci 22 voznikov stal na 18. štartnem mestu.
Pri 250 kilometrih na uro trčil in podrsal po tekmečevi čeladi
Še pred štartom je odpovedala elektronika v obeh dirkalnikih obubožane ekipe Arrows. Mehaniki so ju komaj še pravočasno pred štartno proceduro pririnili v bokse, da bi od tam Heinz-Harald Frenzten in Enrique Bernoldi vendarle lahko štartala. Ko so se ugasnile rdeče luči, je najbolje potegnil Ralf Schumacher. Prehitel je brata Michaela, nato pa pri skoraj 250 kilometrih na uro trčil v zadnji del Barrichellovega dirkalnika, saj je Brazilec dvakrat spremenil smer vožnje. Dvignilo ga je v zrak, njegov dirkalnik je celo oplazil Barrichellovo čelado, Ralfov Williams je pravzaprav poletel v peščeno izletno cono (v zraku je naredil približno 100 metrov). Oba dirkača sta iz dirkalnikov izstopila nepoškodovana. Komisarji so nesrečo po dirki označili za običajno dirkaško nesrečo in nihče ni dobil kazni. Vprašanje, kako bi bilo danes, ko se kaznuje skoraj vsak najmanjši trk (danes več kot enkrat ni dovoljeno zamenjati smeri).
Ker so se dirkači za njima umikali odpadlemu zadnjemu krilcu Ferrarijevega dirkalnika, je prišlo do trka kar šestih dirkačev (Michael Schumacher ter Räikkönen sta zapeljala na travo, da sta se trku izognila). Odstopili so: Giancarlo Fisichella (Jordan), Felipe Massa (Sauber), Nick Heidfeld (Sauber), Jenson Button (Renault), Olivier Panis (BAR Honda) in Allan McNish (Toyota). V kaosu prvega zavoja je tako povedel Coulthard pred Jarnom Trullijem (Renault) in Montoyo, Michael Schumacher je bil četrti, oba dirkača Jaguarja sta se iz začelja prebila na peto in šesto mesto, v deseterici je bil tudi že Webber. Räikkönen je zapeljal v bokse na menjavo prednjega krilca in bil samo 11. Dirka ni bila prekinjena, vozili so za varnostnim avtomobilom. Pozneje so direktorja dirke Charlieja Whitinga kritizirali, češ da bi dirko moral ustaviti.
Montoya in Schumacher kolo ob kolesu
Montoya in Schumacher
Ko se je varnostni avto umaknil, se je Coulthard odpeljal trem zasledovalcem. Schumacher je hitro dobil dvoboj z Montoyo, potem ko je Kolumbijca zaneslo v enem od zavojev. Nikakor pa ni mogel mimo Trullija. Italijan je veljal za dirkača, ki ga je bilo zelo težko prehiteti, pa čeprav je imel tekmec hitrejši dirkalnik in se je pisal Schumacher. Nato pa ga je v devetem krogu na oljnem madežu zaneslo in je trčil v zaščitno ogrado. Schumacher je bil tako drugi, zaradi varnostnega avtomobila pa se je še približal Coulthardu, ki je izgubil sedem sekund prednosti. Ko se je dirka z letečim štartom v 11. krogu nadaljevala, je vodilnega Coultharda zmedla napaka na elektroniki in v predzadnjem zavoju je zgrešil prestavo. Ob tem so mu zablokirale pnevmatike, ob podkrmarjenju pa je zdrsnil na travo in nazadoval na peto mesto. Schumacher je tako že vodil. Nori, že kar bizarni pripetljaji, so se pozneje nadaljevali. Sledila je diskvalifikacija obeh Arrowsov, ki sta štartala iz boksov − Bernoldi z rezervnim dirkalnikom, česar sploh ne bi smel, Frentzen pa je v boksih prevozil rdečo luč.
Montoya je unovčil najmočnejši motor v formuli 1, kar je takrat bil BMW, in po štartno-ciljni ravnini pred prvim zavojem za vodstvo prehitel Schumacherja. Zaradi njegovih drznih prehitevanj je imel toliko navijačev (leto prej je Schumacherja brezkompromisno prehitel v Braziliji). A izkušeni Nemec je pritiskal na Kolumbijca, ga v 17. krogu prisilil v manjšo napako, sam pa s križanjem linij smuknil nazaj na prvo mesto. Medtem se je iz ozadja z uspešnimi prehitevanji prebijal Räikkönen, mladi Finec je bil odločen, da dokaže, da ni kar tako v McLarnu nasledil rojaka Miko Häikkinena. In bil je že tretji, vse bliže tudi Montoyi, ki je imel vse več težav s pnevmatikami. Schumacher se mu je do 22. kroga odpeljal že za 11 sekund.
Tesen dvoboj med Schumacherjem in Montoyo, ki je odločil zmagovalca.
Coulthard v 33. krogu 14., ki je končal dirko
David Coulthard
V 28. krogu od 58 je bilo na stezi samo še devet od 22 dirkačev (Takuma Sato je z okvaro elektronike v Jordanu odstopil v 12. krogu). Takrat pa je na svoji stoti dirki v formuli 1 odstopil Jacques Villeneuve (BAR Honda). Vozil je na šestem mestu, nakar mu je odpadlo zadnje krilce in zletel je v zaščitne gume. Tudi on je iz dirkalnika izstopil nepoškodovan. Z vse več težavami z menjalnikov je Coulthard še nekajkrat zgrešil zavoj, v 33. krogu pa je bilo dirke konec tudi zanj. Prestava se mu je zataknila (v šesti) in lahko je le še parkiral ob stezi. Na progi je preostalo le še osem dirkačev. So pa vsaj ti nato le odpeljali vseh 58 krogov.
Ob vseh teh peripetijah se je na petem mestu z nekonkurenčnim Minardijem, najslabšim dirkalnikom na štartni listi, znašel debitant Webber. V obdobju, ko so točke podeljevali le prvim šestim dirkačem, je bilo peto mesto še toliko več vredno. Pa je na drugem postanku v boksih stal kar 35 sekund (težave pri dolivanju goriva).
Schumacher slavil na 54. dirki, prve stopničke Räikkönena
Schumacher in Räikkönen
Ob vseh tej drami pa se Schumacherju, kot tolikokrat v obdobju med letoma 2000 in 2004, ko je petkrat zapored postal svetovni prvak, kot edinemu ni zgodilo nič dramatičnega. In Michael si je privozil 18 sekund prednosti pred Montoyo in Räikkönenom. Za prvo od devetih zmag tisto sezono, skupaj pa že 54. v formuli 1. Dirka se je tako v zadnjih krogih dogajala za drugo in tretje mesto mesto. Räikkönen je dirkal agresivno, nekajkrat ga je celo zaneslo, a Montoye vendarle ni mogel zares napasti. A tudi tretje mesto je bil največji uspeh za mladega Finca, saj so bile to njegove prve stopničke. Räikkönen in Montoya sta bila tako edina, ki sta za zmagovalcem Schumacherjem zaostala manj kot krog.
1. Michael Schumacher (Ferrari)
2. Juan Pablo Montoya (Williams BMW) +18,6
3. Kimi Räikkönen (McLaren Mercedes) +25,1
4. Eddie Irvine (Jaguar Cosworth) +1 krog
5. Mark Webber (Minardi) +2 kroga
6. Mika Salo (Toyota) +2 kroga
7. Alex Yoong (Minardi) +3 krogi
8. Pedro de la Rosa (Jaguar Cosworth) +5 krog
Najbolj razburljivi dve točki v zgodovini formule 1
Mark Webber je bil peti.
Drugi, Finec Mika Salo (Toyota), pa je napadal Webbra. Dve točki sta bili takrat za Minardi vredni milijone. To je takratni šef ekipe Paul Stoddart dal kar med dirko prek radijske vedeti Webbru. Zabičal mu je, naj Sala nikar ne spusti naprej. Avstralec se je dobro branil, Finec je bil hitrejši, tako da je bilo le vprašanje časa, kdaj mu bo prehitevanje uspelo. A Salo se je v predzadnjem krogu zavrtel. In Webber je vendarle osvojil peto mesto. Pravijo, da v Albert Parku ni bilo nikoli prej in nikoli pozneje na tribunah tako glasno kot tistega dne. S tema dvema točkama je Minardi osvojil deveto mesto v konstruktorskem seštevku sezone 2002 (pred Toyoto in Arrowsom) in 25 milijonov denarne nagrade, ki jim jo je podelila FIA, več od Toyote. In ekipa je lahko preživela še eno leto.
Paul Stoddard in dirkača so peto mesto v Minardiju slavili kot zmago.
Dolgoletni vodja VN Avstralije Ron Walker je po uradni podelitvi pokalov prvim trem, na zmagovalni balkon povabil še Webbra in Stoddarda (tudi ta je Avstralec), da so skupaj z avstralsko publiko, več kot 125 tisoč navijačev je bilo ob stezi, proslavili peto mesto. To seveda ni bilo po protokolu in takratni predsednik Mednarodne avtomobilistične zveze FIA Max Mosley jim je naložil 50 tisočakov denarne kazni. Stoddart je Webbrov dosežek poimenoval "najbolj razburljivi dve točki v zgodovini formule 1". Avstralski mediji so to peto mesto konec leta po pomembnosti enačili z zlato olimpijsko kolajno njihovega hitrostnega drsalca Stevena Bradburyja na 1.000 metrov.
2