Nedelja, 10. 11. 2019, 4.00
4 leta, 5 mesecev
Skok V ŠPORTNO PRETEKLOST
Najhitrejša sleparka na svetu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,08
Letos je minilo 20 let od trenutka, ko je Gregor Cankar v Sevilli v skoku v daljino osvojil bronasto kolajno svetovnega prvenstva. Na istem štadionu, v isti mivki in v isti disciplini je pri dekletih do brona prišla Marion Jones. Tista Američanka, ki je na tem istem tekmovanju drugič postala svetovna prvakinja v teku na 100 metrov. Prav tista atletska zvezdnica, ki je leto zatem v Sydneyju osvojila kar pet olimpijskih kolajn. A hkrati tudi tisti grešnica, ki je nato zaradi jemanja nedovoljenih poživil ostala brez teh odličij in pristala celo za rešetkami.
Strelec Rajmond Debevec ter veslača Iztok Čop in Luka Špik bodo prihodnje leto zaznamovali dvajseto obletnico pohoda na Olimp. To so bile prve zlate olimpijske kolajne za samostojno Slovenijo. Tudi zaradi tega je spomin na igre v Avstraliji še zelo živ. Dovolj živ, da bi znali odgovoriti na vprašanje, kdo je olimpijski prvak z letnico 2000 v teku na 100 metrov? Moški prvak je Američan Maurice Greene. V ženski konkurenci pa … Ne, odgovora z imenom in priimkom ni. To je disciplina brez prvakinje.
Medtem ko je olimpijsko zlato v teku na 200 metrov po diskvalifikaciji Marion Jones prejela bahamska atletinja Pauline Davis, pa so v šprintu na 100 metrov pri Mednarodnem olimpijskem komiteju Jamajčanki Tayni Lawrence bron nadgradili v srebro, njeno rojakinjo Marlene Ottey pa s četrtega prestavili na tretje mesto. Grkinja Ekaterini Thanou, ki je preizkušnjo končala za Jonesovo, je ostala pri srebru. Razlog? Štiri leta zatem se je tudi sama znašla v dopinškem škandalu, zato leta 2007, ko se je na novo oblikoval vrstni red sedem let stare tekme, ni bila deležna olimpijskega zlata.
A v tokratnem delu Skoka v športno preteklost pod drobnogled nismo vzeli grške šprinterke z dopinškim madežem, temveč njeno tekmico Marion Jones, ki je obdržala odličja in rezultate do vključno leta 1999, vsi dosežki iz tega stoletja pa so bili zanjo izbrisani. No, atletski dosežki. Pozneje se je namreč vrnila k prvi športni ljubezni – košarki.
"Nikoli nisem padla"
"Prestala sem več kot 160 testov dopinga. Nikoli nisem bila pozitivna. Testirali so me pred olimpijskimi igrami 2000, med njimi in po njih. Nikoli nisem padla," se glasi ena od najbolj odmevnih izjav Marion Jones, potem ko so se kopičili dvomi o čistosti njenih športnih podvigov. Še več, ko je na testu dopinga padel njen tedanji mož C. J. Hunter, mu je resda stala ob strani in ga na čustveni ravni javno podprla tudi na novinarski konferenci, sicer pa je bila do vseh prekrškarjev vedno zelo groba. "Nikoli nisem jemala poživil in jih tudi nikoli ne bom. Tako preprosto je to," je dejala.
A ni bilo povsem tako. Tudi za dosežki izjemne atletinje, ki je bila ljubljenka ameriškega in svetovnega atletskega občinstva, niso stali le nesporen talent, prav tako nesporno trdo delo ter meso in krompir. Tudi po telesu nekdaj najhitrejše Zemljanke se je pretakala kri, v kateri so bila nedovoljena poživila. S svojim štabom je preslepila lovce na doping, uživala v svetovni slavi in bogatila svoj bančni račun, a na koncu vendarle ostala brez vsega.
Nastopila je tudi na OI 2004 v Atenah, a ni prišla do kolajne.
Skrenila z Jordanove poti
Oče iz ZDA, mama iz Britanskega Hondurasa oziroma Belizeja. Rojena je bila 12. 10. 1975. Športno seme je zasejala v Kaliforniji. Hitra je bila že v otroških in šolskih tekmovanjih, a jo je skoraj bolj kot na atletske steze vleklo pod koše. Gojila je oba športa, bila v obeh nadpovprečno dobra, a je na univerzitetno športno raven v lovu za štipendijo vendarle zakorakala kot košarkarica. Zanimivo, igrala je za Severno Karolino, kjer je svojo zvezdniško pot pod koši začel tudi Michael Jordan.
Njena ljubezen do košarke se ni nikoli ohladila, toda velika vrata v svet športnega zvezdništva je videla v atletiki. Ob nastop na olimpijskih igrah 1996 jo je spravila poškodba. Že leto zatem pa je na svojem prvem velikem tekmovanju, svetovnem prvenstvu v Atenah, postala prvakinja v teku na 100 metrov in tudi v štafeti 4 x 100 metrov. Poti nazaj ni bilo več. Ameriška atletika je dobila novo zvezdnico, ki je ta status potrdila tudi na igrah dobre volje leta 1998 in leto zatem na svetovnem prvenstvu v Sevilli (zlata na 100 metrov, bronasta v skokih v daljino). Vse to so tudi rezultati, ki so ostali v njeni atletski biografiji.
Prehitra za vse.
Sydney 2000, sedem let pozneje
Olimpijske igre 2000 so bile vrhunec njene kariere. Bila je junakinja ene največjih olimpijskih zgodb. Pozneje pa se je izkazalo, da je bila to tudi ena največjih športnih sramot in prevar. V Avstraliji je Jonesova napadala kar pet zlatih kolajn. Na koncu se je morala zadovoljiti z zlatimi odličji v teku na 100 in 200 metrov ter v štafeti 4 x 400 metrov, medtem ko pa je v skoku v daljino in štafeti 4 x 100 metrov stopila na tretjo stopničko. Postala je prva atletinja s kar petimi kolajnami na enih olimpijskih igrah. Obdržala jih je do leta 2007.
Na testih dopingov ji ni nikoli spodrsnilo. Tudi pozneje, ko je kariero začasno prekinila zaradi materinstva. Vse do leta 2006, ko so ji v krvi našli sledi EPA. Tedaj jo je rešil B-vzorec, a sumi so se s tem še okrepili. Povečala jih je preiskava v škandalu BALCO, kjer se je pod drobnogledom znašel laboratorijski inštitut v San Franciscu. Redna gosta inštituta sta bila oba nekdanja partnerja Jonesove, že omenjeni C. J. Hunter in šprinter Tim Montgomery.
"Izdala sem vaše zaupanje"
Obroč okrog Jonesove se je vse bolj krčil. Zanko ji je naposled okrog vratu nataknil ustanovitelj omenjenega laboratorija Victor Conte, ki je razkril, da je atletinji med drugim priskrbel eritropoetin, inzulin in rastni hormon. Zatrdil je tudi, da je bil prisoten pri vnosu vsebin v telo.
5. 10. 2007: trenutek, v katerem se je razblinila podoba globalne športne zvezde.
Marion Jones je dolgo zavračala vse očitke. Tudi v uradnih preiskavah je zagotavljala, da ni povezana z dopinško afero. Do preloma pa je prišlo 5. oktobra 2007. Takrat je najprej uradnim organom in nato javnosti priznala, da ni bila čista. "Z vso sramoto sem stopila pred vas, da vam povem, da sem izdala vaše zaupanje," je s tresočim glasom in solznimi očmi spregovorila ena največjih zvezdnic atletike.
Priznala je krivdo laganja pred uradnimi preiskovalnimi organi. "Laganje je bilo velika napaka. Za ta dejanja bom odgovarjala," je dejala v odmevnem govoru in dodala, da opravičilo ne zadošča. Hkrati je na ta dan tudi uradno zaključila svojo atletsko kariero. Ta je hitro izgubila lesk, potem ko sta ji IAAF in MOK odvzela odličja.
Pol leta v zaporu
Sledil je tudi finančni zlom. Atletinja, ki je za štart na tekmi prejela med 60 in 70 tisoč ameriških dolarjev, Nike pa ji je za letno pogodbo namenil še milijon evrov, naj bi imela na računu dva tisoč dolarjev.
Zaradi laganja pod prisego in tudi finančnih poneverb se je Jonesova znašla na zatožni klopi. Še več, leta 2008 je bila obsojena na polletno zaporno kazen, ki jo je tudi prestala. A to še ni vse. Zaradi spora in pretepa s sojetnico je mesec in pol te kazni preživela v samici. Kot je pozneje pojasnila v več intervjujih in knjigi Na pravi stezi, je bila to zanjo ena od največjih preizkušenj v življenju.
"Najhuje mi je bilo, da sem bila odstranjena od otrok. Tudi za rojstni dan. V zaporu nisem bila atletinja. Nisem bila Marion Jones. Nič ni pomagalo. A storila sem napako. Plačala sem kazen. A ko sem videla sojetnice, ki so bile v zaporu več let in nikoli niso imele obiskov, sem spoznala, da imam upanje," je pozneje pripovedovala nekdanja zvezdnica, ki je morala ob zaporni kazni opraviti še 400 ur družbenokoristnega dela.
V vlogi žrtve
Po prestani zaporni kazni je med drugim nastopila tudi kot gostja kraljice intervjujev Oprah Winfrey. Tam je vnovič priznala laganje o nastopanju brez poživil in opisala življenje v zaporu, a se je hkrati postavila tudi v vlogo žrtve. Dejala je namreč, da je po nasvetu svojega štaba jemala tablete, za katere pa je bila prepričana, da so zgolj neke vrste prehranska dopolnila in vitaminski dodatki. "Nisem dvomila. Nikoli niti nisem mislila, da potrebujem poživila za boljšo uspešnost," je dejala v odmevnem intervjuju.
O svoji zgodbi je napisala tudi knjigo in pozneje izjavila, da je naveličana prepričevanja okolice. In danes? Živi v Austinu v Teksasu. Zanimivo, tako kot tudi Lance Armstrog. Mama treh otrok naj bi se preživljala kot trenerka, govornica na konferencah, kot poslovna ženska … Večkrat je poudarila, da je treba dati športnikom, ki so grešili, novo priložnost. Sama je na atletski stezi ni nikoli zahtevala. A madež je ostal. Kot tudi status najhitrejše sleparke. Mimogrede, njen osebni rekord na 100 metrov znaša 10,65.
Prva ljubezen, druga kariera: skok v ligo NBA
Dvakratna olimpijska prvakinja se po prihodu iz zapora ni nikoli vrnila na atletske steze. Zatekla pa se je k prvi športni ljubezni. Znova se je namreč resno lotila igranja košarke. Leta 2010 je podpisala pogodbo s poklicnim moštvom Tulsa Shock. V ligi WNBA, ženski različici severnoameriške poklicne lige, je odigrala dve nepopolni sezoni. V povprečju je dosegala 10,8 točke, 5,3 skoka in 2 asistenci na tekmo.
