Sobota, 25. 4. 2020, 4.02
4 leta, 1 mesec
Marko Račič
Častitljivih 100 let klenega slovenskega olimpijca: Praznovanje sem si predstavljal drugače
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,60
3
Nekdanji atlet, atletski trener in športni funkcionar Marko Račič, ki bo v zgodovino slovenske atletike zapisan kot neutrudni in natančni zapisovalec njene statistične dediščine, danes praznuje častitljivih 100 let.
Marko Račič, ljubitelj atletike, to je okusil kot tekmovalec, kot trener, kot športni funkcionar in strasten statistik, danes praznuje 100. rojstni dan. Ni samo eden izmed najstarejših Slovencev, je tudi najstarejši slovenski olimpijec. Zdravnik mu je že pred leti namignil, da bo zlahka dočakal stotico, in danes so se njegove napovedi tudi uresničile. Račič bo v zgodovino slovenske atletike zapisan kot urednik vrste atletskih publikacij, sam pa je najbolj ponosen na udeležbo na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu, ki jo vidi kot vrhunec svoje športne poti.
Račič se je rodil istega leta kot nogometna, atletska in plavalna zveza Slovenije.
Marko Račič se je rodil istega leta kot tri pomembne slovenske krovne organizacije: atletska, nogometna in plavalna zveza Slovenije, na današnji dan leta 1920 pa je bil v Ljubljani ustanovljen tudi ljubljanski olimpijski pododbor, ki predstavlja začetek olimpizma na Slovenskem.
Spomin na otroštvo: portret Božidarja Jakca
Rodil se je v Beli krajini, na otroštvo pa ga še danes spominja portret, ki ga je ustvaril slikar Božidar Jakac, družinski prijatelj družine Račič, ki je pred selitvijo v Ljubljano živela v Adlešičih.
Račič se je rodil in odraščal v Beli krajini. Nanjo ga še vedno spominja portret iz otroštva, ki ga je ustvaril slikar Božidar Jakac, družinski prijatelj družine Račič, ki je pred selitvijo v Ljubljano živela v Adlešičih.
100, 200 in 400 metrov
Svojo prvo uradno tekmo je odtekel pri sedemnajstih letih, na razdalji 100 metrov, pozneje pa je naslove (postavil je več kot 20 državnih rekordov v različnih atletskih disciplinah) in medalje osvajal tudi na še enkrat daljši stezi.
Bil je specialist za tek na 100, 200 in 400 metrov, tekmoval pa je tudi v štafetah 4 x 100 in 4 x 400 metrov.
Čeprav v svoji tekmovalni karieri ni dosegal odmevnejših mednarodnih rezultatov – na olimpijskih igrah v Londonu leta 1948 se je uvrstil v četrtfinale teka na 400 metrov in zadovoljil svoje apetite –, pa bo s svojim prispevkom kot selektor jugoslovanske ženske atletske reprezentance, športni funkcionar, sodnik (do 90. leta je sodil na kar 1.500 tekmah), statistik in publicist v zgodovini slovenskega športa nedvomno ostal zapisan z velikimi debelimi črkami.
Najbolje se je znašel v vlogi selektorja
Sam meni, da je največ prispeval in se najbolje znašel v selektorja, ki jo je opravljal med letoma 1960 in 1968, v takratni izbrani atletski vrsti Jugoslavije pa je bila tudi evropska prvakinja in svetovna rekorderka na 800 metrov Vera Nikolić.
"Imel sem to srečo, da sem lahko kjerkoli in kadarkoli, ko je reprezentanca imela tekmovanje, v službi dobil proste dneve," se je pošalil.
Veliko časa, dela in energije je vložil tudi v organizacijo velikih športnih tekmovanj. "Mediteranske igre v Splitu leta 1979 so bile ogromen zalogaj, celo tak, da sem skoraj doživel infarkt," se spominja. "Tako srčno in fizično sem bil kot koordinator tekmovanja vpleten v projekt, da sem za tri dni moral v bolnišnico. Takrat sem rekel, da se tega ne bom nikoli več lotil, no, pa tega nisem prav dolgo upošteval," se je preteklih dni spominjal v enem od intervjujev za naš medij.
Nepozabna švedska izkušnja
Čeprav je imel in ima pestro življenje, pa se najraje spominja obdobja, ki ga je preživel na Švedskem, kamor se je leta 1953 po diplomi na fakulteti za telesno kulturo (DIF) v Beogradu, odpravil na specializacijo za trenerja.
"Trajalo je samo tri mesece, a je bilo neverjetno lepo. Joj, ko sem videl njihov standard in kaj vse počnejo in imajo, saj nisem mogel verjeti! Po vrnitvi v Beograd sem tam preživel kar 20 let. Oficirjem sem predaval telesno vzgojo, treniral atletiko v vojaškem klubu Partizan in tam delal kot trener in pozneje selektor jugoslovanske ženske reprezentance," nam je pripovedoval ob svojem 95. rojstnem dnevu, ko smo ga obiskali na njegovem domu v Šiški.
Tokrat smo zaradi izrednih zdravstvenih razmer pogovor opravili prek telefona. Kljub temu, da je pet let starejši od našega zadnjega pogovora, ga še vedno odlikuje izreden spomin, razlika je le, da je v tem času ovdovel, žena Vanda se je poslovila pred dvema letoma, in se iz Šiške preselil k hčerki Mojci na Tobačno ulico v Ljubljani.
Kotiček s priznanji, ki ga krasi tudi fotografija z olimpijskih iger v Londonu leta 1948.
Račič je častni član Atletske zveze Slovenije, prejemnik Bloudkove nagrade, prvi Slovenec, ki je dobil zlato značko Evropske atletske zveze, in dobitnik mednarodnega olimpijskega priznanja za svoj prispevek v amaterskem športu. Pravi, da je bilo dobrih plati vrhunskega športa v njegovih tekmovalnih dneh več kot slabih.
"Kot vrhunski športniki smo lahko odpotovali v tujino in videli še kaj drugega kot Jugoslavijo. Poleg tega sem se v športu našel. Kot otrok sem bil namreč precej zadržan in sramežljiv, zaradi uspehov pa so me častili in to mi je dajalo neko zadovoljstvo."
Na šestih olimpijskih igrah, a le na enih v vlogi tekmovalca
Še en dragocen spomin na olimpijske igre v Londonu, ki se jih je udeležil z 28 leti.
Kot tekmovalec, trener, športni funkcionar in častni gost se je udeležil kar šestih olimpijskih iger.
Svojih verjetno zadnjih olimpijskih iger se je udeležil leta 2012 v Londonu, kjer si je v družbi olimpionika Miroslava Cerarja kot častni gost ogledal oba teniška finala in tekmovanje v metu kladiva, kjer je Primož Kozmus osvojil srebrno medaljo.
Zakaj ravno to tekmovanje?
"Zato, ker sem si že leta 1948, ko sem prvič nastopil na olimpijskih igrah, tudi te so bile v Londonu, ogledal prav tekmo v metu kladiva in tudi tu smo, takrat še kot Jugoslovani, osvojili srebrno medaljo. Hrvat Ivan Gubijan iz vojaškega atletskega kluba Partizan je bil zaslužen zanjo," se je spominjal v enem od intervjujev za Sportal.
Udeležba na olimpijskih igrah - njegov največji ponos
Takrat je tudi razkril, po čem želi, da se ga javnost spominja. "Po nastopu na olimpijskih igrah," je odgovoril brez oklevanja.
"Vedno rad izkoristim priložnost, da ko debata nanese na leta, povem, da sem bil leta 1948 jugoslovanski olimpijec. Ravno pred nekaj leti, ko sem bil na zdravniškem pregledu in ko sem zdravnici omenil, da se kot nekdanji olimpijec odpravljam na olimpijske igre v London (2012), je nemudoma poklicala medicinsko sestro, češ, poglej, olimpijca imamo (smeh, op. p.)."
Neprecenljiv pečat pri obdelavi statističnih podatkov
A še globlji pečat je pustil v svetu statističnih podatkov, ki so bili v času pred internetom neprecenljivi, in publicistiki. Med drugim je sodeloval pri pripravah in dopolnitvah publikacije Naši olimpijci, pri zgodovinskem pregledu Bloudkovih nagrajencev ter številnih drugih športnih in atletskih zbornikih, poroča STA. Vse gradivo je ob selitvi izročil Muzeju športa.
Račič je sodeloval tudi v organizacijskih odborih večine največjih športnih prireditev v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1984 je bil na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu zadolžen za pripravo biltenov, bil je v odborih za organizacijo sredozemskih iger v Splitu in univerzijade v Zagrebu, vodil pa je tudi velika atletska tekmovanja v Sloveniji ter sodeloval na ljubljanskem maratonu.
Danes bo užival v svojem dnevu.
Leta 2016 nam je Marko Račič med intervjujem dejal, da mu je zdravnik napovedal, da bo zlahka dočakal sto let.
In ni se motil.
Kleni gospod Račič pravi, da je recept za dolgo in kakovostno življenje to, da živi povsem običajno življenje.
Najprej vse najboljše za 100. rojstni dan! So dobri geni značilnost vaše družine?
Res so, to pravijo tudi zdravniki. Moj oče je dočakal 93 let, ena sestra je stara 93 let, druga 97 let, zanimivo pa je, da je najvišjo starost dočakala moja tašča, in sicer kar 108 let in pol.
Sicer pa je tudi dr. Miša Pfajfar (specialistka endokrinologije, op. a.) na enem od predavanj povedala, da so prav geni tisti, ki so najbolj odgovorni za dolžino naših življenj. Je pa tudi res, da živim zmerno in si nikoli nisem privoščil nobenih razvad.
Gospod Račič v družbi hčerke Mojce, h kateri se je preselil po smrti žene Vande.
Tudi kozarčka vina ob kosilu ne?
Ne, pri kosilu nikoli nisem pil, sicer pa imam raje penino, pivo in jagermeister (smeh, op. p.). No, zdaj, ko me pestijo težave z želodcem, se tudi temu izogibam.
Kaj ste si zaželeli za rojstni dan?
Prav ničesar. Vsem sem naročil, naj mi ne kupujejo ničesar, saj sem že tako star, da to nima nobenega smisla. No, morda le eno košaro s piškoti, sadjem in podobno, kot jo je ljubljanski župan moji tašči prinesel za 100 let.
Sicer pa res nimam želja in nobenih zahtev. Odkar mi je umrla žena, živim pri hčerki in se imam lepo.
Spomin imate še vedno točen kot švicarska ura. Kako ohranjate tako bistro glavo?
V zadnjih letih veliko rešujem križanke, sicer pa so moja velika ljubezen statistični podatki in temu sem posvetil velik del svojega življenja.
Kako sicer preživljate dneve v karanteni?
Bolj kot ne se držim doma. S hčerko Mojco, pri kateri živim, sva se nekajkrat odpravila na sprehod, med hojo si pomagam s hojico, sicer pa sem večinoma doma ali na vrtu.
Gledam televizijo, berem časopise in rešujem križanke. Prav nič mi ni dolgčas, vedno najdem nekaj, kar mi krajša čas.
Ste si predstavljali nekoliko drugačno praznovanje 100-letnice, ne samo v najožjem krogu?
Seveda. Bil sem kar malo v dilemi, kako bo videti vse skupaj in ali bom še sposoben govoriti, te dni sem opravil nekaj intervjujev, zdaj pa čakam, da bo tudi to mimo.
Praznovanje pa smo prestavili na boljše čase, na čase po koronavirusu.
Pogrešate šport?
"Pogrešam šport. Pred karanteno sem po cel dan visel pred televizijo in spremljal vse mogoče tekme."
O, pa kako. Pred karanteno sem po ves dan visel pred televizijo in spremljal vse mogoče tekme.
Ko sem se upokojil, star sem bil komaj 50 let, sem dobil službo na Športni zvezi, kjer sem bil sekretar odbora za šport in sem pokrival vse športne panoge v Sloveniji in sem že zato poznal veliko trenerjev in tekmovalcev.
Od nekdaj sem zelo rad spremljal tenis in odbojko, nisem pa bil preveč navdušen nad rokometom, ker me bolj kot na igro z žogo spominja na rokoborbo.
Račičev vnuk Tomaž Račič je velik ljubitelj nogometnega kluba Liverpool, ljubezen do Redsov pa je prevzel tudi današnji stoletnik.
Rad spremljam tudi nogomet – kot zanimivost, moj vnuk je promotor angleškega nogometnega kluba Liverpool, kar pomeni, da med tujimi klubi tudi sam navijam za Liverpool, medtem ko v slovenski ligi pesti stiskam za Olimpijo, v Srbiji, kjer sem preživel kar 20 let svojega življenja, pa seveda za Partizan.
Marko Račič je star prav toliko kot Atletska zveza Slovenije, kjer so ga leta 2003 razglasili za njenega častnega člana.
"Marko Račič je legenda slovenske atletike," so se mu poklonili v sporočilu za javnost. "S svojim delom je pomembno pripomogel k razvoju kraljice športa, najprej kot uspešen atlet, nato trener in selektor, tehnični direktor, sodnik in predsednik sodniške organizacije ter organizator in sodelavec velikih mednarodnih tekmovanj. Še posebej pomembno je njegovo delo urednika številnih atletskih publikacij. Neprecenljiv je njegov delež pri izidu atletskega almanaha ob 85-obletnici organizirane atletike v Sloveniji," so zapisali.
Ob jubileju so se mu zahvalili tudi za neizmeren pečat, ki ga je pustil v slovenski atletiki in izrazili upanje, da se bo jeseni lahko udeležil gala dogodka, ki ga pripravljajo ob 100-letnici slovenske atletike.
3