Slovenija je moja dežela

1 / 2

2 / 2

Primerjajmo Slovenijo s posodo in se vprašajmo, ali drži vodo. Ali opravlja svojo nalogo tako kot posoda? Ali smo državljani lahko brez skrbi, da je država na poti k optimalni oskrbi svojih (in vse bolj tudi tujih) državljanov? Če si izposodimo to primerjavo, bomo hitro ugotovili, da je bolj kot posodi podobna cedilu. Afere, kot so orožarska ter neposrečene, kriminalne in škodljive tajkunske privatizacije, reševanje bank, v nebo vpijoče "neodkrite" sistemske korupcije v zdravstvu, so tolikokrat prestrelile posodo, da ta pušča na vseh koncih in krajih. Vse vlade so zato le bolj ali manj skupek pogumnih ljudi, ki pod luknje podstavljajo prste in bolj ali manj gasilsko poskušajo zaustaviti odtekanje življenjske tekočine. Seveda na ta način nimajo možnosti, da bi se strateško in z vizijo lotile preoblikovati državo v moderno, industrijsko in moralno ter duhovno uspešno skupnost.

Ko ne znamo poskrbeti za šest otrok ali varnost na tekmi Kaj me navaja k takemu uvodu? Pred časom se je država zatresla ob izzivu prenočiti šest mladoletnih begunskih otrok v enem od dijaških domov. Nastaniti in celostno poskrbeti za nekaj otrok bi morala biti naloga, ki bi jo rutinsko opravil operativec, odgovoren za to področje. Tako pa je v temeljih pretresla šolski, upravni, medijski, politični in vladni aparat te države.

Hej, saj to je podobno, kot se nam je zgodilo pred nekaj meseci, ko zaradi zasedenosti policistov ni bilo mogoče odigrati nogometne tekme zaradi tveganja, da se sreča nekaj srboritih navijačev, ki so pač oblečeni v majice dveh nasprotnih si barvnih kombinacij.

Šala o vojaški paradi v Albaniji Ob tem sem se spomnil šale iz časov, ko sem bil še majhen: Ali veš, zakaj je odpadla vojaška parada v Albaniji? Zakaj? Ker imajo tank še vedno na servisu.

Živimo v državi, ki ima sedež v Generalni skupščini OZN, ki je članica EU, Nata in še kakšne imenitne druščine. Po drugi strani se ne zmoremo obnašati kot država, ki operativne izzive obvlada rutinsko, saj so nekateri od njih za nas tako obsežni, ekscesni in problematični, da majejo temelje osnovnega delovanja države.

Seveda nas v tem kontekstu strašijo globalni izzivi migracij obupanih ljudi brez perspektive za rešitev v domačem okolju, ki smo jih do zdaj nekako bolj po sreči samo opazovali. Hkrati pa najbrž upali, da nas bodo na neki način obšli ali pa da jih bodo prej rešile večje, spretnejše in izkušenejše države. Kar naenkrat smo postali del globalne igre.

Strah Strah je tukaj. Je prisoten. Zalezel se je v naše drobovje. Sili nas v odločitve in težave, za katere smo bili prepričani, da so v domeni drugih voditeljev, drugih ljudstev, drugih držav.

Izvor strahu Strah ima dva izvora. En je racionalen, drugi ne. Proti racionalnemu strahu se boriš tako, da ljudi informiraš. Jih učiš. Jim daješ informacije. Odkrite, natančne, verodostojne. Jih interpretiraš. Pokažeš povezave med njimi. Nakažeš posledice. Ponudiš argumente. Stojiš za njimi. Odgovoriš na vprašanja in dileme. Pojasniš nejasnosti.

Potem ljudje vedo. Vedo česa jih je strah. Se pripravijo na okoliščine. Se odločijo, kaj bodo storili in podobno. To seveda ne odpravi vsega racionalnega strahu, saj je med podatki veliko takih, ki jih morda niso pričakovali. Morda so taki, ki jih še vedno strašijo. Večinoma pa lahko ljudje na podlagi spoznanja načrtujejo svoje vedenje, svoje odzive in svoje odločitve.

Drugi izvor strahu je neracionalen. Čustven. Nima jasnega izvora. Nima racionalne podlage v podatkih, morebitnih strašljivih posledicah ali izkušnjah. Ta je težje obvladljiv. Svoj izvor ima lahko v določeni osebnostni strukturi. Včasih v šibki identiteti. Tu in tam v nerealnih pričakovanjih. Neredko v zablodah, negotovosti in občutkih osamljenosti. Ta del strahu je težko obvladati. Se pa da z njim neizmerno lahko poigravati ali ga zlorabljati.

Kdo je idealna tarča manipulacije Negotov, jezen, razočaran, bojazljiv, neuk, vase zagledan posameznik, ljubitelj lastnega mnenja je idealna tarča manipulacije.

Človeku, ki je sposoben nekoga pretepsti zgolj zato, ker nosi vijoličasto oz. belo-zeleno športno majico, je mogoče ponuditi katerokoli tarčo, na katero nato projicira svoje travme, jezo, strahove in kamor usmeri svojo agresijo. Seveda je vsak posameznik odgovoren za svoje vedenje. So pa seveda za hujskaštvo in navajanje na nestrpnost odgovorni vsi tisti, ki na zelo prefinjen in posreden način kažejo, kam in na koga usmeriti agresijo.

Verjamem, da se marsikdo med temi, ki to počnejo, niti ne zaveda, kaj počne. Tudi njemu se v svoji ozkosti morda ali najbrž ne sanja, kakšne posledice lahko povzroči horda neodgovornih in razjarjenih ljudi. So pa med njimi gotovo tudi taki, ki jim je to presneto jasno. In pri njih je agenda prozorna. Z višine svoje superiornosti gledajo, kako se jezni in nemočni ljudje spopadajo med seboj. Prikazujejo, kako je obramba v resnici napad in obratno, ter se v zakulisju najbrž navdušujejo nad svojo spretnostjo upravljanja medosebnih odnosov.

Ravnatelj kot vzgled Morda jim je globoko v sebi občasno celo žal, da je rezultat tega početja včasih nerazumno vedenje ljudi, ki naj se ne bi obnašali tako brezglavo. Ravnatelj bi moral biti vzgled zrelega, odločnega, mirnega in modrega človeka, ki sprejema pravične odločitve v prid velikega števila otrok in staršev.

Včasih je popolno odločitev nemogoče sprejeti. Še posebej ne v takih napetih časih. Takrat so vodilo odločitve etika, splošna načela človekovih pravic, zdrava pamet, ne pa mnenje prestrašenih ljudi, ki se bojijo, kaj se bo zgodilo, če bomo preveč dobri po duši. V petnajstih minutah torej poskrbi za šest otrok. In pika.

Če mižimo, še ne pomeni, da je problem izginil Migracije nepredstavljivo velikega toka ljudi se pomikajo čez našo državo. Število prebežnikov, ki smo jim uspešno, hitro in učinkovito pomagali prečkati državo, je bilo za marsikoga, ki ga je strah, nepredstavljivo ali neobvladljivo veliko. Država je pokazala, da ta izziv zmore obvladati. Najbrž bomo čez čas priča še večjemu pritisku tistih, ki bodo iskali svoj prostor v svetu izobilja, ki mu pripadamo.

Včasih se zdi, da nekateri jutrišnjega dne ne želijo videti. Včasih se zdi, da bo nevarnost minila, če zamižimo. Včasih se zdi, da bo preteklost izginila, če bomo zmagali na naslednjih volitvah. Žal ne bo!

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano