Sanjal sem o kavi in briošu

Marin Medak je z ekipo treh Britancev v 45 dneh preveslal 4700 kilometrov. Ekstremni podvig na veslaški barki so na relaciji med Kanarskimi otoki in Barbadosom nadgradili z dobrodelno noto.

1 / 4

2 / 4

3 / 4

4 / 4

Ideja, da bi preveslali Atlantik, se vam je porodila pred tremi leti. Kako ste se lotili vseh potrebnih usklajevanj, iskanja sponzorjev, sestave ekipe, priprave barke?

Ideja je bila moja, a priznam, da sem v teh treh letih nekoliko izgubil rdečo nit. Resneje sem "zagrizel" šele marca lani, ko sem na fakulteti opravil vse obveznosti in sem lahko ves prosti čas posvetil odpravi TransAtlantik.

Kako ste sestavili ekipo? Zakaj niste veslali s Slovenci?

Slovenski veslači so bili moja prva izbira, a žal se je izkazalo, da v Sloveniji nimamo tako imenovanih morskih kajakašev. K sodelovanju sem tako povabil znanega kajakaša Simona Osborna, s katerim sva veslala že v Južni Koreji, ta pa je pritegnil še tesnega prijatelja Stephena Bowensa. V ekipo sem povabil še Alastairja Humpreysa, ki je predhodno že štiri leta kolesaril okrog sveta in ima za seboj že cel kup manjših podvigov.

Odprava TransAtlantik je imela tudi dobrodelno noto. Zakaj ste se odločili podpreti ravno društvo KROS in organizacijo Cancer Research?

Zavedali smo se, da z odpravo lahko pomagamo, in zakaj torej ne bi? V Veliki Britaniji, od koder prihajajo moji sopotniki, je običaj, da ekstremne odprave in humanitarnost potekajo z roko v roki. To je povsem človeško. Za društvo KROS sem se odločil zato, ker otroke rehabilitira s športom, ker jih podpira tudi moj veliki vzornik, fotograf Arne Hodalič, in ker na fakulteti za elektrotehniko študiram kibernetiko v medicini in precej mojih kolegov deluje v rehabilitacijskem centru Soča. Ker delajo dobro, ker so učinkoviti in ker imajo vizijo, se mi je podpora KROS-a zdela edina logična poteza. Zbirali smo tudi denar za organizacijo, ki se ukvarja z raziskavami levkemije, kar pa je povezano s Simonovim bratom Markom, ki je pri 13 letih umrl zaradi levkemije.

Kolikšen je bil končni izplen?

V skladu za levkemijo se je nabralo več kot sedem tisoč funtov, za KROS pa nekaj več kot 600 evrov. Razlika je občutna.

Kako je potekala komunikacija s kopnim?

Komunicirali smo prek dveh satelitskih telefonov in naših zapisov na blogu.

Kaj vas je na poti presenetilo?

Večina dogodkov se je zgodila v skladu z načrti, težave smo imeli edino z vilicami za vesla, a smo težavo odpravili kar na morju.

Na odprtem morju se lahko pripeti marsikaj. Kako vam je služilo zdravje?

Najtežje je bilo prve tri dni. Zaradi slabega vremena in visokih valov nas je mučila precej neprijetna morska bolezen. Dnevi so minevali v znamenju veslanja in bruhanja. Zavedali smo se, da nas čaka slabo vreme, a če ne bi odpluli takrat, kot smo, bi se zaradi vremena naša odprava precej zavlekla.

Kako dobro ste bili založeni z zdravili?

Za zdravila je bil zadolžen Simon. S seboj smo imeli vse, za vsak primer tudi morfij. Za vnete zadnjice smo uporabljali protibolečinske tablete, Al je zaradi bolečin v grlu in pljučih jemal antibiotike, Simon pa si je zaradi poškodbe prsta ob pristanku prislužil nekaj šivov.

Štirje moški ste 45 dni preživeli na barki. Kako prostorna se je izkazala s svojimi devetimi metri dolžine in 180 centimetri širine?

Prostora ni bilo ravno v izobilju. Imeli smo dve kabini različnih prostornin, zato smo se menjavali. V sprednji kabini si lahko ležal, a nisi mogel vzravnano sedeti, medtem ko je bila zadnja malenkost večja in si v njej lahko tudi normalno sedel.

Veslali ste 24 ur na dan. Kako ste določali veslaške pare?

Pri veslanju smo se menjavali. Sestava parov je bila še posebej ključna pri nočnem veslanju, kjer je bilo izredno pomembno, da si veslal s tistim, ki te je s pogovorom najbolj "držal pokonci" …

Kaj je bila glavna tema vaših pogovorov?

Hrana (smeh). Kaj bi kdo jedel, kaj zna kdo skuhati, veliko debat se je vrtelo okrog tradicionalnih angleških jedi. Fantje so sanjali o toastu s fižolom, jaz pa o briošu in kavi.

Kakšno hrano ste uživali na barki in kako ste vse skupaj spakirali?

Na barki smo se prehranjevali z dehidrirano hrano. Ker sem zapakiral hrano za 52 dni, Atlantik pa smo preveslali v 45, je kar nekaj hrane tudi ostalo. Pri pakiranju sem napravil napako, saj sem za vsak dan sestavil po tri obroke istega proizvajalca, kar pa se ni izkazalo kot optimalno, saj ni bilo nobenih variacij, niti presenečenj. Za takšne malenkosti pred odpravo ni bilo časa, a kot se je izkazalo pozneje, na barki to nikakor ni malenkost. Pozabili smo tudi na penino! Prav bi nam prišla na polovici poti.

Kdaj je bila motivacija na vrhuncu in kdaj vam je je primanjkovalo?

Mislim, da je bila celotno odpravo motivacija precej konstantna. Prvih deset dni smo zaradi morske bolezni lahko razmišljali le o spanju in veslanju, nato pa smo počasi začeli odštevati dneve do konca. Ob dobrem vremenu smo z veslanjem še pospešili.

Kako pomembna je po vašem mnenju psihična priprava?

Mislim, da se psihično pripravo precenjuje. Če si nekaj želiš, potem boš to tudi izpeljal. Konec koncev nismo bili na tekmovanju in nismo čutili tovrstnega pritiska. Za veslanje čez Atlantik ni treba biti vrhunski športnik. Če nisi dobro fizično pripravljen, boš veslal dlje, a vseeno boš to zmogel.

Koliko milj ste dnevno preveslali v povprečju?

Približno 60 milj na dan.

Zakaj mislite, da smo Slovenci nagnjeni k ekstremnim podvigom?

Ne zdi se mi, da bi bili Slovenci na tem področju kaj posebnega. Tudi statistika kaže tako. Od 62 milijonov Britancev – teh je kar 31-krat več kot Slovencev – se jih na takšne projekte odpravi skoraj polovica. Zame so bolj ekstremni narodi Francozi, Britanci in Norvežani. Res pa je, da smo Slovenci ekstremisti v gorskih podvigih, pa tudi v jugovzhodnem delu Evrope izstopamo, verjetno tudi zaradi ugodnejšega ekonomskega položaja. Mislim, da z veslanjem čez Atlantik nisem napravil nič posebnega, a ker je to v Sloveniji redkost, se dosežek dodatno potencira. Če pogledam zgolj Veliko Britanijo, tam razen objave na lokalnih radijskih postajah posebne publicitete nismo bili deležni.

Kakšno je vaše mnenje o medijskem podpiranju takšnih projektov? Ali zaradi medijskih pritiskov človek tvega (pre)več?

Medijskega pritiska nismo čutili in tudi sicer zaradi medijske pokritosti dogodka nismo tvegali nič več kot sicer. Pa saj lahko vedno rečeš ne! Je pa res, da je zaradi predvidljivosti naša odprava precej drugačna od tistih v gorah. Vreme na morju ni tako nestanovitno kot v gorah. Če bi imel dovolj finančnih sredstev, bi se v prihodnje odločil za sodelovanje le z eno televizijo, enim radijskim programom in enim tiskanim medijem. Zaradi zanimanja medijev je življenje po prihodu domov še napornejše kot samo veslanje. Po drugi strani pa ima medijska prepoznavnost tudi pozitivno plat, saj nas zaradi nje spremlja veliko ljudi in nekatere celo motivira za lastne podvige.

Katera lastnost po vašem izstopa pri ljudeh, ki se lotevajo takšnih podvigov?

Vztrajnost. Biti moraš vztrajen, da zbereš denar, ekipo, pridobiš opremo, da vse skupaj sestaviš.

Je tak podvig na neki način pobeg od resničnega sveta?

Zagotovo je to pobeg od domačega vsakdana. Na morju je vse lepo in prav, vse je preprosto, točno se zavedaš svojih nalog in zadolžitev, kar pa na kopnem ne velja vedno.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano
{{headline}}
{{display_url}}
{{description1}} {{description2}}