Nataša Banko, psihologinja: Dejstva, da si posvojen, ne moreš spremeniti

Tako je za SiOL povedala Nataša Banko, specialistka klinične psihologije svetovanja na CSD Domžale. Odgovore na vprašanja, s kakšnimi težavami se torej srečujejo biološki starši, ki zaradi različnih vzrokov oddajo svoje otroke, posvojitelji, ki se morajo pred posvojitvijo zavedati, da otrok ni zdravilo za njihovo neplodnost, in posvojenci, ki se slej ko prej spopadajo z vprašanji, kdo so moji starši, zakaj so me zapustili, smo poskušali poiskati s pomočjo Bankove. S kakšnimi težavami se v svojem življenju srečuje povprečen posvojenec, ki ve, da je posvojen? Težko bi govorila o "povprečnih posvojencih", saj je vsaka posvojitev zgodba zase. Tisto, kar je večini skupno, so vprašanja, povezana z osebno identiteto oziroma iskanjem "svojega izvora". Kakšne in kolikšne bodo težave, pa je v prvi vrsti odvisno od kakovostnega dela strokovnih služb, osebnostnih lastnosti udeleženih in zadovoljevanja otrokovih razvojnih potreb. Večina posvojencev se v nekem obdobju sreča z vprašanji, kot so, kdo so moji biološki starši, zakaj so me zapustili, morda z občutkom manjvrednosti, morda jih okolje ne sprejme. Kakšne so vaše izkušnje – so to vprašanja, ki se pojavijo v obdobju odraščanja, ali pa ta odkritja niso vezana na neko obdobje? Verjetno ni posvojenca, ki v nekem obdobju ne bi pomislil na to, kdo in kakšni so njegovi biološki starši. Razmišlja o tem, da ima dve mami, eno, ki mu je dala življenje, in drugo, ki ga tega uči živeti. Eno, ki mu je čustveno blizu, in drugo, ki je ne pozna in ne ve niti njenega imena. Želja po spoznanju ene se pogosto prepleta z bojaznijo in krivdo prizadeti drugo. Kakšni in kako močni bodo posvojenčevi občutki, pa je v prvi vrsti odvisno od njegove lastne interpretacije dejstva, da je posvojen.

Kaj v takšnih primerih svetujete posvojencem?

Kot strokovnjakinja s področja posvojitev sem pri svojem strokovnem delu pozorna na zadovoljevanje otrokovih razvojnih potreb, ki že v ranih letih vključujejo tudi vprašanja oblikovanja identitete. Ob dobrem strokovnem delu s posvojitelji in zgodnjem soočanju otroka z dejstvom, da je posvojen, se vprašanja, vezana na osebno identiteto, pozneje ne razrastejo v smislu travmatske izkušnje, ampak se v večini zadržijo na ravni radovednosti. Kadar pa se srečam z odraslim posvojencem, katerega izkušnja posvojitve ni pozitivna, mu poskušam pomagati predvsem z drugačno interpretacijo posvojitve, kot si jo je oblikoval sam. Dejstva in dogodka, da je bil posvojen, se ne da spreminjati. Ob novih znanjih in spoznanjih pa se lahko spremeni pogled na dogodek in s tem v zvezi tudi posameznikovo počutje.

Kaj lahko posvojenec stori, če se recimo posvojitelj ne želi pogovarjati o njegovih bioloških strših, če mu ne želi pomagati pri iskanju njegovih korenin?

V svoji praksi ne poznam primera, da se posvojitelj s posvojencem ne bi pogovoril tudi o bioloških starših. Seveda to ne pomeni, da takšnih primerov ni. Odvisni so od dobrega in kakovostnega dela strokovnih služb, ki ljudi, ki nimajo kapacitete za zadovoljevanje otrokovih potreb, hkrati pa imajo velike separacijske strahove, že na samem začetku odkloni kot neprimerne kandidate za posvojitev. Če pa bi do takega primera prišlo, lahko posvojenec strokovno pomoč poišče na centru za socialno delo.

Kakšen šok je lahko za otroka, če je dejstvo, da je posvojen, izvedel od tujih ljudi? Kako se spopada s tovrstnim odkritjem? Kako prizadet je lahko, kako lahko to vpliva na njegovo življenje, morda uspeh v šoli, nadaljnje odnose s posvojitelji?

Bodoče posvojitelje učimo, da je treba otroku že zelo zgodaj povedati, da je posvojen. Seveda na način, ki ga razume in ga lahko sprejme. Pozneje se ta "zgodba" dograjuje. Svetujemo jim tudi literaturo, ki jim je ob tem lahko v pomoč. Pri majhnih otrocih na primer Srček za Nino, pri najstnikih Mama številka nič. Če otrok dejstvo, da je posvojen, izve šele v najstniških letih, je to zanj šokantno. Kot že rečeno, pa je moč šoka ali travme odvisna predvsem od njegove vpetosti v družino, razvojno zadovoljenih potreb in seveda lastne interpretacije dogajanja.

Kako pomagate posvojiteljem, ki imajo pred posvojitvijo verjetno težave zaradi recimo neplodnosti?

Ko se pari, ki iz kakršnegakoli razloga ne morejo imeti svojih otrok, oglasijo pri nas, imajo običajno za seboj že dolgo pot soočanja s svojo neplodnostjo ali boleznijo, ki jim preprečuje zanositev. Tako je šok, da bioloških otrok ne bodo imeli, že za njimi. Ostaja pa želja po otroku, pa seveda resnični svet, ki vključuje tudi možnosti "dobiti" otroka. Večina kandidatov za posvojitev je izobraženih, materialno dobro situiranih, partnersko sodelujočih in dopolnjujočih, zato njihov motiv po otroku ni vezan na ureditev medsebojnih razmer.

Ali si morda predstavljajo, da se bo s prihodom otroka vse rešilo, da bo vse idealno?

Težave, s katerimi se največkrat srečujejo kandidati za posvojitev, so vezane na njihove osebnostne lastnosti in strahove, pa seveda na dejstvo, da je otrok za posvojitev pri nas malo.

Pomanjkljiv je tudi sistem, ki ureja posvojitev in vsem kandidatom že v štartu ne daje enakih možnosti. Je preveč subjektiven in odvisen od usposobljenosti strokovnega delavca na tem mestu.

Ali jim svetujete, naj pomagajo svojim posvojencem na poti pri iskanju njihovih bioloških staršev?

Posvojiteljem, katerih posvojenci si želijo spoznati svoje biološke starše, seveda svetujemo, da otrokom na tej poti stojijo ob strani. To nikakor ne pomeni, da bo otrok svoje biološke starše spoznal, saj je to odvisno tudi od pripravljenosti bioloških staršev na snidenje. Posvojitev namreč po zakonu daje biološkim staršem pravico, da ostanejo anonimni.

Ali jih morda skrbi, da bi najdba bioloških staršev lahko spremenila njihov odnos?

Verjetno ni posvojitelja, ki ne bi pomislil na to, kako bo soočenje posvojenca z biološkimi starši vplivalo na poznejši odnos med posvojiteljem in posvojencem. Pa vendar dobra priprava na posvojitev vključuje tudi ta vprašanja. Trudimo se, da posvojitelji bioloških staršev ne doživljajo v smislu rivalitete in nečesa, kar ogroža, temveč kot nekaj, kar dopolnjuje. Vzpostavitev pozitivnega odnosa do bioloških staršev posvojenemu otroku pomembno olajša vprašanja, povezana z osebno identiteto, in tako postaja temelj zdravega odnosa do posvojenega otroka.

Čeprav so biološki starši svojega otroka oddali zaradi takšnega ali drugačnega razloga, si verjetno tudi oni ne opomorejo povsem. S kakšnim težavami se srečujejo torej tisti, ki oddajo svoje otroke tujim ljudem?

Narava težav, s katerimi se srečujejo tisti, ki otroka oddajo v posvojitev, je povsem drugačna. Običajno živijo nekakovostno in nestanovitno življenje, imajo veliko osebnostnih in vedenjskih težav, lahko gre tudi za bolezen, odvisnost ali materialno stisko. Večina jih ne išče strokovne pomoči v smislu reševanja vzrokov svojih težav in za svetovalno delo niso motivirani. Uporabljajo obrambe zanikanja, razcepa, projekcije, se čustveno ne vključujejo in se pred realnostjo umikajo v domišljijo. Ker težijo h kognitivnemu izogibanju negativnim čustvom, se običajno dejanje posvojitve pri njih ne izraža kot travmatska izkušnja. So pa seveda tudi izjeme. Spomnim se roditeljice, ki me vsako leto ob rojstnem dnevu otroka, ki ga je dala v posvojitev, obišče in ima potrebo spregovoriti o njem.