Kuhar: Odnos do hrane je treba graditi

Kljub krizi precej hrane konča v smeteh. Kako vi kot agrarni ekonomist gledate na ta problem?

Morda je bolje, če začneva pri začetku pri oskrbi Slovenije s hrano. V bistvu je naš največji problem padanje konkurenčnosti domače preskrbovalne verige. Očitno v tej zapletenosti trgovskega sistema pri nas slovenski agroživilski verigi ne uspe zadrževati svojega deleža, pritiski iz tujine so – preprosto premočni, zato se delež domače hrane na trgovskih policah zmanjšuje.

Glavni razlog za to je nizka cena?

Ja, del tega problema je gotovo sistemske narave, pomanjkanje regulacije trga, pomanjkanje izobraženosti in razgledanosti potrošnikov glede povpraševanja. Nimamo regulacije o nadzorovanju poslovnih praks trgovcev, pa seveda ohranjanja neke vzdržne stopnje koncentracije v trgovini na drobno, to je velik problem. Druga plat medalje, ki jo je brez dvoma treba odpreti pa začeti o njej razumno razpravljati, ker če ne bomo problema odpirali, ga ne bomo rešili, pa je nizka konkurenčnost slovenskega agroživilstva, krivdo je treba iskati na obeh straneh. Imamo torej neizobraženega, neozaveščenega potrošnika, stopnja koncentracije trgovine na drobno, ki je v bistvu pripeljala do tega, da se dampinške prakse uvoznikov hrane uresničujejo. Slovensko kmetijstvo pa je tudi zagotovo izrazito nekonkurenčno v evropskem okvirju in s tem tudi delno nekonkurenčne same živilske industrije. To se torej odraža v ekonomskem kazalniku, ki mu rečemo padanje samooskrbe.

Zakaj se ni prijela akcija kupujmo slovensko? Zlasti pri agroživilskih izdelkih?

Preprosto zato, ker je vedenje potrošnikov na področju hrane izrazito kompleksno. Sodobni potrošnik v razvitih državah, kamor se Slovenija uvršča, takšnih prijemov očitno ne sprejema, za razliko od sosednje Hrvaške, kjer se ti prijemi še primejo! Na Hrvaškem so takšni vzvodi še delujoči, v manj razvitih državah, v zaprtih gospodarstvih tudi pretirano patriotskih, da ne rečem nacionalističnih državah. V takih državah so trgovski tokovi precej zaprti, Srbija, Hrvaška, tam še ne govorimo o prosti, transparentni tržni ekonomiji, pa o odprtih mednarodnih tokovih. Slovenija pa je temu izrazito izpostavljena. Prepričan sem, to kaže tudi teorija in vse objavljene raziskave, da se potrošnik v odprtih gospodarstvih na tako "nizke registre" tržnih sporočil, kot je kupujmo domače in iskanje nacionalnih zavez pri kupovanju domačega blaga,ne odziva. Jaz bi bil seveda zelo vesel, če bi to pri nas delovalo, ampak ne! Potrošnik pri tem ni naiven! Pri potrošniku je treba iskati bistveno bolj prefinjene poti, ki potem spremenijo nakupovalne navade. Če bomo želeli potrošnika preusmeriti, kar je seveda nujno potrebno, bo treba uporabljati kompleksnejše in globlje prijeme in aktivnosti. Prvi korak pa je izobraževanje potrošnikov. Ne le prek trženjskih aktivnosti in promocijskih aktivnosti, ampak tudi z uvajanjem programov v šole. V šolah se pač otroci ne učijo več teh "generičnih" znanj o razlikovanju kakovosti živil. Ko bodo potrošniki znali – od malega, desetletja bodo potrebna – iskati pri hrani kakovost, če bodo domači živilski proizvajalci seveda ponujali dobro kakovost, bodo zadovoljni oboji in bodo tudi domači proizvajalci avtomatično povečevali svoje tržne deleže. Da bi vso odgovornost prenesli na potrošnika, bi bilo rahlo naivno. Tukaj mora pomembne karte odigrati tudi sama živilska industrija, ki je ob konkurenčnih pritiskih iz uvoza tudi začela popuščati, če je hotela ohranjati tržne deleže. Preprosto se je morala cenovno in kakovostno prilagajati konkurenci iz tujine! Naivno bi bilo trditi, da je vsa slovenska hrana nadpovprečno kakovostna. Žal so konkurenčne razmere na trgu tudi določena podjetja prisilila, da so sklepala kompromise glede kakovosti in se prilagajala tuji hrani, ki bi domačo drugače izrinila s polic.

Dejstvo ostaja, da je Slovenija preplavljena s poceni hrano. Ali morda tudi zaradi tega precejšen del hrane konča v smetnjakih?

Gotovo drži, da je naš trg preplavljen s poceni hrano. BI pa težko našli pri tem neko neposredno povezavo. Hrana, ki je manj kakovostna, je manj kakovostna zaradi proizvodnih procesov, ki so izrazito intenzivni. Dodajajo se aditivi, hrana je energetsko bogata. Poceni hrana denimo piškoti (slaščice), pijače so izjemno polne sladkorja, zato je to manj kakovostno. Za izdelke se uporablja manj kakovostne surovine. Ali zavoljo vsega tega več take hrane konča v smeteh, težko rečem.

Je odnos do hrane problematičen?

Jasno! Deloma, čeprav ni na voljo nekih podatkov, morda ta zelo "tehničen" odnos do hrane izhaja iz socializma. Takrat je bila hrana čisto tehničen subjekt v sistemu, nikoli je ni manjkalo, ljudje najbrž zato tudi nimajo občutka, da bi z njo ravnali gospodarno, preudarno … Na en način še vedno govorimo o izobilju. Jasnih in zelo natančnih raziskav, koliko hrane zavržemo, ta hip nimamo. Pri nas je pač iz "javnih" kuhinj obvezno pobiranje ostankov hrane, odpadkov, če hočete, koliko je to, pa ni čisto jasno. Zagotovo pa gre za kulturni problem. Odnos do hrane je vsekakor kulturni problem. Pozitivni premik na tem področju se je zgodil leto, dve ali tri nazaj, ko so peki v povezavi s trgovci našli skupni jezik in zmanjšali količino zavrženega kruha. Zakaj je sploh do tega prišlo? Obstajala je neka praksa trgovcev, ki jim ni predstavljala nobenega stroška v ekonomskem, pa tudi v moralnem smislu, ko so želeli imeti oziroma ponuditi že devet do devetih zjutraj polne police s kruhom, zelo široko izbiro. Če hočeš imeti do zapiralne ure polno polico z različnimi kruhi, potem zagotovo ne boš vsega prodal. Na koncu je treba nekaj kruha vsekakor zavreči. Potem se je začela skorajda javna razprava, tudi politiki so začeli na to opozarjati, pa mi strokovnjaki in potrošniki so se dobro odzvali. Potrošnik pač ne more pričakovati, da bo imel že nekaj minut pred deveto na policah 15 ali več vrst kruha. Trgovci so potem zaznali, da obstoji možnost za pozitiven premik in so končno spremenili to prakso. Zdaj trgovski sistemi zavržejo bistveno manj kruha kot prej! Na koncu dneva ne sme biti presežkov količin različnih vrst kruha. Vse se da, če obstaja dobra volja in "pametni" marketinški prijemi! Pri gospodinjstvih pa je vse skupaj povezano z izobraževanjem in povečevanjem znanja o sami kakovosti hrane. Ljudi je treba učiti o sami kakovosti hrane! Graditi je treba ta odnos do hrane, kulture prehranjevanja, potem bi imeli manj zavržene hrane, manj bi je končalo v smetnjakih. S slabo kakovostjo hrane ne bi povezal veliko zavržene hrane ...

Je morda zavrženo hrano opaziti tudi zato, ker Slovenija še vedno ni v takšni krizi, da bi ljudje spremenili svoj odnos do hrane, pa konec koncev, da bi kakovostno hrano kupili ceneje?

Dejansko se je treba zahvaliti ne vem komu, bogu ali komu drugemu, da na splošno še ni take velike eksistenčne nuje, četudi je gospodarstvo v velikem kolapsu. Res je naša percepcija taka, da nam gre izjemno slabo. Še vedno je mali del gospodinjstev, ki je eksistenčno ogrožen, kar se tiče hrane. Večina gospodinjstev ni v taki eksistenčni stiski, zato tudi ne organizirajo nabave hrane tako, da ne bi bilo viškov. Upam, da se slika ne bo povsem spremenila in da bi zato korenito spremenili svoj odnos do hrane. Jaz sem bolj zato, da bi Slovenci zgradili kulturo odnosa do hrane v nekem procesu izobraževanja. Tukaj je še en paradoks prisoten: Slovenci radi govorimo, da smo gurmani, veliko nasprotje temu pa je, da v realnosti opažamo veliko količino zavržene hrane. Veliko je moraliziranja o tem problemu, ampak na koncu se ga da rešiti le z velikim medijskim pritiskom.