Zapomnite si svobodo govora

Kultura besede je na psu. Celo tiskani mediji, kjer je bila cena potiskanega kvadratnega centimetra nekoč varovalka pred objavljanjem neslanosti, so del problema.

Kot da bi uredniki opazili, kako zelo brano je primitivno izživljanje nekaterih pešcev v spletnih komentarjih, in si rekli, ni vrag, da znajo profesionalci miselno mikastiti še bolj učinkovito od amaterjev.

Daleč, daleč od tega, da bi se s tem strinjal. Včasih celo mene popade, da bi morali kakšno pisanje ali oddajo prepovedati. A me ne za dolgo. Če ne bi imeli svobode govora, sploh ne bi vedeli, s kom in kakšnimi imamo opravka. Kaj in kako drugi mislijo. Morda pa ima zrno soli.

Celo v najslabšem primeru je svoboda govora dobra za to, da lahko črno na belem preberemo, v kako globoki zmoti so ali kako plitvi ali za lase privlečeni so njihovi argumenti.

Zato niti za trenutek ne pomislim, da bi kazalo za svobodo govora prikrajšati na primer samooklicani Svet za odziv na sovražni govor (SOSG), katerega voditeljica je Nataša Pirc Musar. Da je samooklican, moram poudariti, ker je v tej državi navada, da raznim mnenjem dajemo težo samo zato, ker so mnenja menda posvečene institucije.

No, ta Svet se formalno nič ne razlikuje od poljubne skupinice s Facebooka, ki kaj ljubi ali kaj sovraži. In da je njegova voditeljica Nataša Pirc Musar, moram poudariti zato, ker se mi zdi, da ona rada vidi, da je poudarjena.

Zapomnite si Pariz Samooklicani Svet za odziv na sovražni govor se je odzval (vir) na mojo kolumno "Zapomnite si Pariz" (vir) – v njej je očitno našel sovražni govor. Saj so vendar Svet za odziv na sovražni govor.

S tem je demonstriral navado, ki se po Zahodu širi zadnje čase, namreč da ko na neke ideje nimaš pametnega odgovora, ga etiketiraš kot sovražnega. Pa konec debate.

Naslov kolumne si lahko razlaga vsak po svoje, pomen nastane v glavi bralca. Površen in ne preveč bister bralec ali bralka bi ga razumel, češ, zapomnite si, kaj so teroristi naredili Parizu, kdo so bili, od kod so prišli oni ali njihovi starši, kakšne vere so in podobno.

Ampak celo mednaslov je opozarjal, da si je treba zapomniti Pariz 1789, torej leto francoske revolucije, ko so dali na papir med drugim tudi deklaracijo o pravicah človeka in državljana, ki je eden od treh, štirih dokumentov, iz katerih je izpeljana tudi moderna deklaracija o človekovih pravicah.

In to se mi je takrat zelo pomembno poudariti zato, ker je Evropo in Slovenijo popadla jeza ob terorizmu, ki je napadel naš način življenja, naše vrednote in našo civilizacijo. Krivdo bi nekateri pripisali kar vsem muslimanom z našimi domačimi vred. In se nad njimi znesli. Temu sem se v kolumni uprl. Zakaj je bila vendarle proglašena za sovražni govor, o tem pozneje.

Zapomnite si Franca Kafko V kolumni sem evropski civilizaciji priznal dosežke, ki so objektivno dejstvo. In v izogib temu, da bi kdo mislil, da imamo Evropejci kot rasa kakšna genetska nagnjenja za to, sem na začetku povedal, da jih nimamo. Da imajo temnopolti nekaj v sebi, da hitreje tečejo, je objektivno dejstvo. Preštejte olimpijske kolajne v teku na sto metrov. Kdaj jo je dobil zadnji belec? Ravno zato, da ne bi kak tepec iz tega izpeljal, da beli pa hitreje mislimo, sem pristavil, kar res verjamem, da ni nič na tem. Da je razlika v šolah, ne v genih.

Genetsko so Afričani pestrejši kot ves ostanek sveta – to so dokazali znanstveniki, ki proučujejo človeški genom – zato je verjetno, da so med njimi izjemni talenti. Kolikor je talent stvar genetike.

Ampak ni pomagalo, pamet samooklicanega Sveta se je izkazala za šibkejšo od nestrpnosti do drugače mislečih. Za "grobi rasizem" je obveljal odstavek, ki pove, da nimam predsodkov o več- ali manjvrednosti kake rase. Absurd, vzet naravnost iz Kafke.

Da bi lahko pokazali na "stereotipe in predsodke", v svojem mnenju prirejajo citate. Napisal sem, da niso vsi muslimani teroristi, kar jih zagotovo ne moti, saj se je to lajnalo kot glavni argument, zaradi katerega naj se jeza ljudi ne bi usmerila na muslimane kar tako.

Namen je dober, izvedba pa bebava in na bebavost argumenta sem opozoril z dostavkom, da "kot kažejo statistike tega stoletja, so skoraj vsi teroristi, ki so v Evropi povzročili človeške žrtve, muslimani".

Namesto da zapisano etiketirajo kot predsodek, naj mi razen Breivika naštejejo še ducat ali dva nemuslimanskih teroristov, ki so v Evropi v tem stoletju povzročili človeške žrtve.

Kolektivne krivde muslimanov ne bo opralo zamolčevanje dejstev, ampak sklicevanje na evropski princip individualnosti krivde. Kot sem bil zapisal: "Krivda je vedno individualna in nikoli kolektivna. Njihov način je, da pobijajo nedolžne, naš način je, da procesiramo osumljene."

Zapomnite si Svet za opozarjanje na govor sovražnikov Da bodo pisci zvesti nasledniki izročila slovenske pravne kulture, ki je nekaj let nazaj dejstvo, da se Janša ni sestal z vodstvom Patrie, štelo kot indic vmešavanja Janše v posle s Patrio, demonstrira naslednji stavek: "Avtor se problematičnosti načina svojega ubesedovanja zaveda, svoja stališča na več mestih mehča, zavija v leporečje o nujnosti integracije, kljub temu pa se osnovni liniji jezika kulturnega rasizma in etnocentrizma ne odreče."

Kulturni rasizem je samo še ena prazna etiketa. Pač ni rasizem ugotovitev, da imamo v Evropi nekaj drugega, ne genov, zaradi česar smo tako uspešni, da vsi silijo sem. In menda je očitno dejstvo, da silijo sem, in menda je očitno, da silijo sem, da pridejo na boljše. In če je tu boljše, smo uspešnejši.

Imamo boljši civilizacijski softver. Zakaj mladih priseljencev za ta softver ne znamo navdušiti, je vprašanje, na katerega ne poznam odgovora. Nakazal sem dve rešitvi: da jim pridemo bolj nasproti s socialnimi in izobraževalnimi politikami in da smo glede kakovosti našega softvera sami bolj samozavestni. In da se moramo tega softvera držati, ko se odzivamo na dogodke, kakršen je bil terorizem v Parizu. Prvo je bila opozorilo levici, drugo desnici.

Zapomnite si sistematično kratenje ustavnih pravic Del tega softvera so človekove pravice. Morda najpomembnejši. Ker skozi svobodno razpravo in dialog so se kresale misli Evropejcev. Zmagovalca je odločala moč argumentov, ne argument moči kakega samooklicanega krožka ali državne represije.

Mnenja, ki jih levo in desno (predvsem desno) delijo Nataša Pirc Musar in njeni somišljeniki, so napad na svobodo govora. Predstavljajo sistematično omejevanje z ustavo zajamčene pravice govora. Če se neka organizacija sistematično ukvarja s tem, da bi nekomu drugemu omejevala njegove ustavne pravice, kako se že to imenuje? Bodo že ugotovili, saj so pravniki.

In če zapustimo polje pravnega in ostanemo poljudni. Mnenja, ki jih somišljeniki Nataše Pirc Musar delijo, so poskus ustrahovanja. Ustrahovanju se s tujko reče terorizem.

Napadalci v Parizu so napadli ljudi, ki poslušajo drugačno glasbo in imajo drugačen pogled na svet. Simbolično so napadli vrednote in način življenja Parižanov. V upanju, da bodo ostajali doma. Prestrašeni.

Samooklicani Svet napada ljudi, ki pišejo drugačne kolumne in imajo drugačen pogled na svet. Simbolično so napadli vrednote in način pisanja nekaterih državljanov. V upanju, da bodo ostajali tiho. Prestrašeni.

Zapomnite si nedržavno represijo Pri Svetu gre za pojav, ki je v stroki znan. Gre za nedržavno obliko represije in ker gre za nedržavno obliko represije, jo liberalci zato pogosto spregledajo. In opazijo šele, ko doseže ali formalizacijo (kot se zdaj v Sloveniji obeta s spremembo zakonodaje na področju sovražnega govora) ali pa doseže svoje cilje neformalno – skozi samocenzuro, kolegialni pritisk in hermetično zapiranje glavnih medijev za nekatera mnenja.

Ampak za razliko od bomb in kalašnikovov beseda ustrahuje samo toliko, kolikor teže ji da tisti, ki jo bere. Doslej sem mislil, da so v Svetu sicer pametni ljudje, ki imajo žalibog drugačna mnenja od mojega. In ljudje, ki potrebujejo pozornost javnosti (vir).

No, da imajo drugačna mnenja in da iščejo visoko prižnico zanje, je očitno. Ampak tudi ko bodo kaj rekli o Erlahu, Godniču ali Makarovičevi, tistim mnenjem ne bom dajal več nobene teže. Verodostojnosti zame preprosto nimajo več.

Zapomnite si zlorabo muslimanov Samooklicanega Sveta ni zmotil napad na muslimane ali na muslimansko vero, ker tega tam ni. Zmotila ga je kritika multikulturnih relativistov in intelektualnih defetistov, ki so Evropo pripeljali v situacijo, v kateri je.

Spoznali so se v odstavku: "Morda zato, ker je del Zahodnjakov izgubil vero vase, ker je nehal biti ponosen na svoje korenine. Ja, to ste tisti, ki ste se zgražali nad zadnjimi tremi odstavki. Kako naj si nek Afričan ali Arabec želi postati del Evrope, če bi nekateri Evropejci najraje zatajili svoje očete in dede, njihovo vero, kulturo in dosežke?"

In so se zatekli k etiketiranju, češ, sovražni govor. Ne morem si kaj, da take oblike polemike ne bi preziral.

Namesto da bi odgovorili na tisto, so se strahopetno skrili za nekakšno multikulturno pravičništvo in svoji zmoti v bran postavili manjšino. Ki jo tudi sicer uporabljajo za samopromocijo. Češ, kakšna krivica se manjšini godi v kolumni. Ta kolumna jo je, le nekaj dni po napadih v Parizu, potrdila za prvorazredne državljane.

Naj ponovim zaključek: "Muslimani in nemuslimani so polnopravni in prvorazredni državljani z vsemi svojimi svoboščinami, pravicami in dolžnostmi. Enaki in enakopravni so bili in bodo, ker je prav v Parizu leta 1789 nekdo napisal: 'Ljudje se rodijo svobodni in z enakimi pravicami.'

Pravzaprav je samo na drugačen način povedal slabih dva tisoč let stare besede, da smo vsi Božji otroci. Če bomo pozabili, kaj te besede pomenijo, ali če bomo tajili, kdo se jih je spomnil, smo Evropejci kot civilizacija prekleti."

To je kulturne bojevnike v tej kolumni zmotilo, da sem se boril za človekove pravice muslimanov in bil proti pogromu kar povprek … Ampak, velikanski ampak, iz napačnih ideoloških pozicij. Zato je bilo treba kolumno razglasiti za sovražni govor in obrambo svojih ideoloških zablod skriti za na videz pravičniški boj za muslimane. To seveda ni sovražni govor, je pa zloraba manjšin in beguncev za ideološke rabote.

Zapomnite si svobodo govora Občutek imam, da je svoboda besede v Sloveniji dosegla svoj zenit nekje sredi 90. let. Takrat se je zdelo, da lahko rečeš karkoli, ne da bi se moral bati posledic, ne da bi imel zato težave pri iskanju službe, kaj šele, da bi se moral bati denarne ali zaporne kazni. V odjugi je iz zavetja zasebnosti na čistino pokukalo kar nekaj glav. Od tedaj gredo stvari samo navzdol.

"Zdaj, ko je svoboda, moramo biti previdni, kaj govorimo," je zapisal letošnji dobitnik velike Prešernove nagrade. Ponavljanju zgodovine se je treba upreti.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Planet Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano