Zaljubljeni smo v vlogo žrtve in hlapca

Avtor: Dr. Peter Lah, jezuit, ki predava komunikologijo na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu

"Sovjetski Nemci so prehiteli naše Nemce," je ameriški general izjavil ob uspešni izstrelitvi Sputnika.

Skoraj šestdeset let pozneje lahko rečemo, da so hrvaški vohuni prelisičili slovenske. Nobena stran ni igrala čiste igre, ne hrvaška s tem, ko je vohunila za svojo zaveznico, ne slovenska, katere sodnik se je požvižgal na temeljna načela pravne etike. A žoga je nedvomno pristala v slovenski mreži. Kmalu bo znana tudi cena, ki jo bomo plačali za nesposobnost naše diplomacije.

Včeraj Slovenija je Istro – vsaj njen severni del – izgubila zaradi revolucionarne ekipe s Kardeljem in Kidričem na čelu, ki je v imenu Slovencev risala meje komunistične Jugoslavije. Takrat so javno in obvezujoče pokazali, da Slovencem severni del Istre ne pomeni veliko.

Dokončno sta se od nje poslovili Demosova in takoj za njo Drnovškova vlada, v katerih sta imela pomembno vlogo ministra Rupel in Bavčar. S tem, ko slovenska diplomacija, policija in vojska niso takoj na začetku jasno in odločno uveljavile svojih interesov, je Slovenija vsemu svetu pokazala, da ji ta kos ozemlja ne pomeni kaj dosti.

Zadnji slovenski adut v tej igri je zapravila vlada Boruta Pahorja, ko se je odpovedala vetu na pristop Hrvaške k Evropski uniji.

Ravnanje predstavnikov države odraža čutenje večine državljanov, ki jim vikendi na hrvaški obali pomenijo več kot suveren dostop do morja in usoda koprskega pristanišča. Zato tudi tiste vlade, ki so želele ubrati drugačno pot, niso imele možnosti.

Danes Vse besede slovenskih oblastnikov, izrečene ali napisane, so zato bolj ali manj očitno nategovanje ljudi, ki so se s stanjem povečini že sprijaznili, če jih to sploh zanima.

Razplet spora je znan: - Hrvaška bo obdržala tisto ozemlje, ki ga de facto (ob neukrepanju Slovenije) že nadzoruje, - Slovenci pa bomo imeli moralno zadoščenje, da smo bolj "evropski" kot balkanska Hrvaška.

Največ, na kar slovenska vlada sme upati, je uvidevnost tujih politikov, da bodo rezultat razglasili v zanjo ugodnem trenutku. Na vlogo žrtve in hlapca smo se očitno že tako navadili, da nas karkoli drugega utesnjuje.

Jutri Tista peščica ljudi, ki je sposobna živeti kot gospodarji, bo šla po stopinjah svojih prednikov: kupili si bodo posestvo ali njegov funkcionalni ekvivalent, da preživetje njihove družine ne bo odvisno od razpoloženja tujih gospodarjev in njihovih domačih aparatčikov, ali pa se bodo izselili.

Sposobnosti tistih, ki bodo ostali, se bodo izčrpavale v kupovanju nemških avtomobilov in vikendov na Hrvaškem (častna možnost) ter v izigravanju in izčrpavanju bruseljskih ali berlinskih gospodarjev (manj častna možnost). Eni in drugi bodo seveda odvisni od dobre volje teh.

Halo, ste že kdaj slišali za Edwarda Snowdna? Blamaža, ki so si jo privoščili naši pravniki, ministri in diplomati, ima zagotovljeno podalpsko poreklo. Ne v smislu, da bi le slovenski sodniki kršili osnovna načela pravniške etike, ko predstavniku ene stranke izdajajo zaupne informacije sodišča, ki bi moralo biti nepristransko. Pač pa je za Slovence značilno, da se vedejo kot najbolj zeleni pripravniki in se pustijo ujeti. Mar je mogoče, da niso slišali za Asangea, Snowdna in sodobne obveščevalne službe!?

Prav tako veliko pove dejstvo, da je slovenski sodnik, ki so ga v Bruslju zalotili pri nečednosti, takoj odstopil. Dobro je vedel, da je njegovo ravnanje nedopustno. Zakaj potem ni bil bolj previden?

Tri možnosti so: 1. da je bil neumen (manjkalo mu je inteligence), 2. da je bil nepreviden, 3. da je sodeloval s hrvaškimi obveščevalci.

Prva možnost je najmanj verjetna: konec koncev je človek akademsko izobražen. Tretja možnost se tudi ne zdi verjetna, čeprav je ne bi smeli odpisati. Ostane neprevidnost. Kolikšna je verjetnost, da se je nekdo, ki je vse življenje navajen delati na koruptiven način in za to ni bil nikoli kaznovan, tako polenil, da je kot zrela hruška padel v naročje hrvaški obveščevalni službi?

Blagor vam, ki živite v državi brez korupcije Iz povedanega se nujno porodi vprašanje: ali bi taisti sodnik, če bi enako neetično ravnal v Ljubljani ali Mariboru, tudi odstopil? Koliko sodnikov, politikov in visokih uradnikov poznate, ki so sami odstopili, potem ko je prišla na dan njihova nekompetentnot ali korumpiranost? Nobenega? Blagor vam, živite v državi, ki ne pozna korupcije! (Obstaja sicer teoretična možnost, da živite v državi, kjer vas elite obravnavajo kot civilizacijske nedonošenčke, za katere veljajo druga pravila kot za evropsko javnost, ampak ta možnost je preveč boleča, da bi jo smeli resno upoštevati. Toliko bolj, ker večina volivcev že četrt stoletja voli te elite.)

Sodnik ne sme prijateljevati z eno stranko v postopku. Ampak v Sloveniji smo odpravili to meščansko-fevdalno-kapitalistično navlako. V svojo škodo, ker so se naše elite na tovrstno pokvarjenost navadile in so Hrvaški na pladnju prinesle pretvezo, da izniči arbitražni proces v trenutku, ko je Sloveniji kazalo dobro. Le upamo lahko, da bodo večje evropske države vztrajale pri arbitražnem procesu. Če bomo prepuščeni lastni aroganci in nesposobnosti, se nam slabo piše.

Izmišljen bondovski epilog V bazenu vile na hrvaški obali najdejo truplo starejšega moškega, ki je umrl v nepojasnjenih okoliščinah. Preiskava pokaže, da gre za slovenskega državljana, pravnika in mednarodnega sodnika z dobrimi povezavami s slovenskimi tranzicijskimi vladami. Nekaj let po odmevni arbitraži o dostopu Slovenije do mednarodnih voda se je upokojil na Hrvaško. Dedičem je zapustil prestižno vilo na Obali in masten bančni račun v karibski davčni oazi.

Znanec iz tujine, zelo dober poznavalec slovenske politike, je skeptičen do takega scenarija. Za kaj takega je treba biti ne le pokvarjen, ampak tudi inteligenten. Po njegovem mnenju gre pri slovenskih akterjih za preprosto neumnost.