Zakaj sploh študirate?

Vsako leto konec septembra komaj čakam, da se začnejo predavanja in da srečam novo generacijo pravnikov ter vidim, kako so njihovi starejši kolegi napredovali.

Zakaj sploh študirate?

Hkrati sem vsak začetek septembra polna upanja in pričakovanj, kako bodo študentje prihodnje šolsko leto vnaprej prebrali snov za posamezna predavanja, na predavanjih sodelovali in napisali briljantne seminarske naloge oziroma bodo izpiti dobro opravljeni in jih bodo opravljali samo enkrat, ne največ šestkrat, kolikor jim je dovoljeno.

Naj študente motiviram s korenčkom ali s palico? Vsak mesec študijskega leta pa mi počasi znižuje upanje in pričakovanja. Študentje, razen redkih izjem, snovi ne berejo vnaprej in niso pripravljeni na predavanjih sodelovati z vprašanji ter debatiranjem. Snov jih ne zanima in komaj čakajo, da se predavanja končajo. Tako se vse leto sprašujem, kako naj študente motiviram? Naj jih motiviram s korenčkom ali palico, naj uporabim oboje? Oboje sem poskusila, vendar prevelikega učinka ni bilo.

Če jih poskusim motivirati, se večina samo cinično nasmiha oziroma se izogiba mojemu pogledu, kar po vsej verjetnosti pomeni, da moje besede ne dosežejo njihovih ušes. Če uporabim palico in sem stroga, se pozna pri kakovosti in obveznosti opravijo z minimalnim naporom oziroma s takšnim, da dosežejo želeno oceno.

Kaj počnejo študentje s profesorji v ZDA Ne vem, ali je bila moja generacija med študijem drugačna, kot so zdajšnje. Naš izgovor je najverjetneje bil, da smo rasli oziroma študirali še v obdobju komunizma. Vprašanja in debate na splošno niso bile zaželeni, tako tudi ne na fakultetah. Sem pa pravi "majhni" kulturni šok doživela, ko sem odšla na študij v ZDA.

V ZDA se od študentov pričakuje, da na predavanja prihajajo pripravljeni, in profesor snovi, ki je bila določena za branje, sploh ne spredava, ampak začne kar z vprašanji, ves proces predavanja se največkrat odvija prek spraševanj in debate. Še bolj so me šokirale debate, ki so včasih zavzele kar vse predavanje.

In to se zahteva oziroma dogaja že na prvem predavanju na začetku šolskega leta, kot je lepo prikazano v filmu Paper Chase. Študentje tako na predavanja prihajajo pripravljeni in polni vprašanj. Jim profesorji dajejo minuse in jim tako znižujejo ocene, če niso pripravljeni? Ne. Jih kaznujejo kako drugače? Ne, vsaj po mojih izkušnjah ne.

Je pa stvar ponosa in ugleda in seveda radovednosti ter druge motivacije, da na predavanjih snov obvladaš in še več. Največkrat študentje poleg obvezne snovi preberejo še kaj v zvezi s snovjo iz drugih virov in tako polemizirajo s profesorji. Na sploh se jim zdi najbolj imenitno, da profesorja vprašajo nekaj, na kar ne zna odgovoriti, kar pa profesorjev ne pretrese ne vem kako, a je res, da na prihodnje predavanje pridejo z odgovori na vprašanja, na katera prej niso znali odgovoriti.

Tudi drugače so študentje maksimalno zahtevni do profesorjev, na primer na govorilnih urah ali pa če jih ustavijo na hodnikih ali v jedilnici in hočejo odgovore na svoja vprašanja. Nejevoljni so, če jim predavanja odpadejo, pišejo pisma dekanom, če po njihovem mnenju niso dovolj kakovostna, in podobno.

Radovednost, želja po znanju in denar Kakšna je torej motivacija študentov v ZDA, če jo primerjamo z motivacijo študentov v Sloveniji? Bistvena motivacija, da so študenti dobro pripravljeni na predavanjih, je dejstvo, da so izpiti za snov, ki se predava v določenem semestru, takoj po koncu semestra oziroma v enem tednu po koncu predavanj, ne v enem mesecu ali dveh ali še več po predavanjih.

Seveda so študenti tako prisiljeni, da študirajo sproti, saj drugače ne bi opravili izpita, ki ga lahko na semester predavanj opravljajo samo enkrat, potem pa morajo ponoviti predavanja in seveda zanj tudi znova plačati, če jim izpita ne uspe narediti. Študent tako izgubi ne samo denar za šolnino (ta je ponekod strahotno visoka, ponekod pa neznatna), ampak tudi čas za ponavljanje predavanj, torej vsaj semester, če ne vse leto.

Pa je res samo denar tisti glavni motivator, ki žene študente v ZDA? Kakor sem v šestih letih, na dveh zelo različnih univerzah, eni državni in drugi zasebni, na eni z razmeroma nizko šolnino in na drugi z izjemno visoko šolnino, spoznala tamkajšnje študente, denar ni glavni motivator oziroma ni edini. Druga dva ravno tako močna, če ne še močnejša motivatorja sta radovednost in želja po znanju.

Zakaj pa slovenskih študentov predavanja ne zanimajo? Kako to, da večine študentov pri nas predavanja ne zanimajo, kako to, da ne postavljajo vprašanj in nočejo sodelovati v debatah? Kam se izgubijo vsa vprašanja, ki jih imajo otroci tako veliko, da starši včasih kar obupujemo, ko študenti dosežejo fakulteto? Se izgubijo že prej? Ampak kdaj in zakaj?

Seveda se postavi vprašanje, ali bi bili študenti bolj motivirani, če bi uvedli šolnine? Nedvomno, čeprav je res, da bi se nekaterim brez uvedbe vsega programa štipendiranja in kreditiranja zaprla vrata do študija in tudi sicer po mojem mnenju samo uvedba šolnin ne bi prinesla radovednosti. Potrebovali bi nekaj več, ampak kaj?

Bom letos vzbudila radovednost študentov? Pred mano je tako spet septembrski izziv. Kako se najbolje pripraviti na predavanja, da bodo kar najbolj zanimiva, hkrati pa bodo izziv, ki bo od študentov zahteval maksimalno angažiranje, radovednost in kreativnost, in to celo tak, da bodo brali in spraševali ne samo iz obvezne in priporočene literature, ampak tudi tisto, na kar bom lahko z lahkim srcem odgovorila: "Ne poznam odgovora na zastavljeno vprašanje, bom pa pogledala in prihodnji teden nadaljujemo debato." Mi bo letos uspelo obuditi radovednost bolje kot prejšnja leta?

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Planet Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Svet

Kim izziva Trumpa

5,5
Najbolj brano