Zakaj se presežek lažje prepozna zunaj Slovenije kot doma?

Pretekli torek se je začel z veliko evforijo na slovenskih portalih in socialnih omrežjih: Ana Roš je postala najboljša kuharska mojstrica na svetu!

Bravo, Ana Roš! Spet ena Slovenka na vrhu! Vrhunska kuharica! Kraljica kulinarike! Poleg Melanie še Ana! Slovenke prevzemajo globalne vloge …

Anine slike so se pojavljale povsod, mnogo Slovenk in Slovencev je komentiralo njen uspeh na socialnih omrežjih. Verjamem, da ji je veliko ljudi čestitalo in da so si želeli biti vsaj en dan del njenega uspeha. Ana je namreč dobila naziv najboljše ženske kuharice 2017 (The World's Best Female Chef Award), nagrado pa bo sprejela aprila v Melbournu v Avstraliji, na petnajsti slavnostni prireditvi 50 najboljših restavracij na svetu (The World's 50 Best Restaurants).

Ana Roš Foto: Ana Kovač

Na oddihu pri Roševih

Ironično je, da sem bila pred kratkim, med novoletnim oddihom, na nekajdnevnem oddihu v Nebesih. Prekrasno počivališče na Livku (vasica v bližini Kobarida) je v lasti družine Roš, Aninih staršev. Seveda sva s partnerjem Tomislavom izkoristila bivanje v Nebesih tudi za skok do Hiše Franko. Tam sva večerjala dan pred razglasitvijo Delove osebnosti preteklega leta. Letos je bila tudi Ana Roš ena od nominirank.

Restavracija je bila polna in na srečo sem za rezervacijo poskrbela že sredi decembra. Že takrat sem bila presenečena, da je na začetku januarja takšna gneča, saj so nama ponudili zadnjo mizo. To je zadnji teden pred tem, ko običajno zaprejo restavracijo in gredo na zaslužene počitnice, zato sem sklepala, da ne bo takšnega navala, a sem se motila. Kot rečeno, restavracija je bila polna, na večerji sva bila le midva "domačina", drugi gostje so bili vsi tujci. Gostje so prihajali iz Amerike, Italije, Avstrije in od drugod.

Zasedba gostov je globalna

Pri fantih v strežbi sva se pozanimala, ali je to "nova" zasedba gostov v Hiši Franko. Povedali so, da je od lanskega leta, ko je Ana postala zvezda Netflixa in članica oddaje Chef's Table, zasedba gostov postala povsem globalna. Nekateri gostje iz Amerike priletijo celo samo na večerjo. Najprej rezervirajo mizo v Hiši Franko, nato pa razmišljajo o letalskih vozovnicah, prenočitvi itd. Hišo Franko so torej enogastronomski turisti prepoznali kot ključno destinacijo svojih potovanj, kar je velika potrditev Aninega zahtevnega dela in seveda dela celotne ekipe Hiše Franko.

Prepričana sem, da bi Ano še bolje in hitreje prepoznali, če bi ji Slovenija pomagala na njeni poti. Ne spomnim se prav veliko prispevkov o njeni zgodbi v preteklosti, niti prav veliko promoviranja Kobarida in okolice. Ne spomnim se, da bi Slovenija po svetu aktivno oglaševala svoje kulinarične destinacije ali da bi si aktivno prizadevala za to, da bi "Michelin" prišel k nam in kakšni restavraciji podelil svojo zvezdico. Žal slavni Michelinov kulinarični vodnik ne pokriva niti ene države jugovzhodne Evrope. Ne spomnim se nič takega, kar bi Slovenijo lahko umestilo na Michelinov "radar". 

Je kdo Ani Roš pomagal na poti k odličnosti?

Ko je Ana Roš podpisala pogodbo z Netflixom, je bila to v slovenskih medijih le obrobna informacija. Veliko več pozornosti so namenili vsem športnikom. Nobene zamere do športnikov, saj jih zelo cenim! Več medijskega prostora na primer namenijo populistični razpravi o tem, ali bi drugega januarja v Sloveniji imeli novi praznik ali ne, kot nekomu, ki vse dneve v kuhinji trdo dela s svojimi rokami in uresničuje svoje cilje na poti k odličnosti.

Zelo zanimivo bi bilo vedeti, koliko je Ani Roš oz. Hiši Franko v preteklih letih Slovenska turistična organizacija (STO) ali Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije (SPIRIT) pomagala pri razvoju njene zgodbe. Zanimivo bo tudi videti, koliko bodo zdaj te organizacije sodelovale z njo. Verjetno se je z njeno nagrado relacija obrnila na glavo in bodo organizacije, kot so STO, SPIRIT in druge, bolj potrebovale Ano kot ona njih.

Preveč uspešna, premalo "trpi"

Na večerji sva s Tomislavom ugibala, ali bo naslednji dan na Delovi prireditvi postala osebnost leta. Šalila sva se, da je verjetno v očeh povprečnega Slovenca Ana "preveč" uspešna: restavracija je prepolna, gostje so iz Italije, saj je blizu meje, restavracija pa je obstajala že prej, tako da Ana ni začela zgodbe iz ničle. Ona je le ena od številnih kuharjev v Sloveniji, zakaj bi nagrada pripadla ravno njej? Ne nazadnje pa Hiša Franko hrane ne deli zastonj … Malce cinično sva sklenila, da premalo "trpi". Predobro ji gre, zakaj bi torej postala osebnost leta? Verjetno je njena zgodba premalo socialno usmerjena, da bi lahko prejela tako nagrado doma.

Tudi naslednji dan sva med pohodom v hribih razpravljala o tem, kako težko je biti v Sloveniji in na splošno v regiji jugovzhodne Evrope prepoznan kot uspešna oseba. Vedno znova so potrebne nekakšne dodatne "obrazložitve". Če je nekdo uspešen športnik, lahko slišimo komentar, da je bil slab v šoli in da mu ni preostalo nič drugega. Ali pa da je materialist in mu je le do denarja. Če nekdo postane prva dama Združenih držav Amerike, sta razlog lahko samo lepota in sreča. Če je nekdo komisar v Evropski komisiji, mu je uspelo le zato, ker je imel dobre politične zveze. Če nekdo postane predsednik ene od največjih športnih institucij na svetu, je dober lobist in nič drugega. Če je nekdo bogat, je verjetno lopov.

Očitno obstaja sistemska napaka v miselnosti in imamo težave s tem, da bi si priznali, da je nekomu uspelo. Raje imamo povprečne in podpovprečne ljudi ter take, ki razmišljajo izključno socialno, kot nekoga, ki je nadpovprečno uspešen, povrhu vsega pa še v mednarodnem pomenu.

Kdo bo ustvarjal dodano vrednost?

Zvečer sem pregledala objave na internetu in videla, da Ana ni dobila nagrade. S Tomislavom sva profil nagrajenca pravilno uganila vnaprej. Naj poudarim: mislim, da je Delov nagrajenec, gospod Milan Jakopovič, s svojo pobudo Petka za nasmeh nekdo, ki si zasluži družbeno potrditev svojega dela, saj je uresničil zamisel, ki ima vidne rezultate v Sloveniji. Spomnite se lahko njegove pobude o brezplačnih obrokih za finančno ranljive družine, s katerimi je prodrl tudi v parlament.

Ampak, dragi moji Slovenci, predvsem tisti, ki zadnja dva dneva po vseh portalih pišete o tem, kako ste veseli Anine zmage: na seznamu Delovih nominirancev smo imeli kar nekaj ljudi, ki jim je uspel mednarodni prodor na različnih področjih. Posameznikov, ki so iz majhne Slovenije naredili prepoznavno ime.

Zakaj nihče od njih ni prejel nagrade za osebnost leta 2016 v Sloveniji? Verjetno zato, ker jim je bilo in jim je preprosto "predobro". Verjetno zato, ker nimajo tehtnega razloga za nagrado, saj je zagotovo nekje v ozadju, kot sem pojasnila zgoraj, neki čuden razlog za njihov uspeh. Ko pogledamo nagrajence zadnjih nekaj let, ugotovimo, da Slovenci največkrat nagradimo posameznike s področja prostovoljstva (od gasilcev do zobozdravnikov). Seveda je to zelo pomembno, ampak kdo bo ustvarjal dodano vrednost? Prostovoljci brez ljudi in okolja, ki ustvarja dodano vrednost, ne bi imeli prostora za delovanje.

Iz tega razloga sem vesela, da obstajajo mednarodne nagrade in priznanja za ljudi, ki so najmanj nadpovprečni. Ti nadpovprečni posamezniki so ljudje, ki trdo delajo in ne morejo priti na vrh le po načelu manipuliranja in smešnih obrazložitev njihovega uspeha.

Dragi Slovenci in vsi, ki ustvarjate razne lokalne nagrade

Mislim, da je napočil čas, da začnemo prepoznavati nadpovprečne posameznike v našem prostoru. Njihov uspeh je namreč rezultat trdega dela, pa tudi iskanja odličnosti in presežkov. Če bomo kot družba začeli ceniti takšno podobo uspeha, bomo zvišali povprečje uspešnosti v državi ter kot družba in kot država živeli bolje.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

 

Sorodne vsebine

Komentarji

2
  • Grega / 31.01.2017. ob 22:24

    Novinarski clanek ki si zasluzi vso pohvalo ........ ko bi le vec novinarjev in piscev tako razmisljalo in ne tulilo v rog mnozic in podrepnikov .....

  • Koenig-Ludwig / 01.02.2017. ob 12:41

    To je članek, ki zasluži pohvale. Je pa kaj podobnega v DELU, DNEVNIKU itd. nemogoče. To so režimska pacala in tam se piše, kar dovoli gazda.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano