Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Veronika Podgoršek

Sobota,
18. 4. 2015,
14.27

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Sobota, 18. 4. 2015, 14.27

8 let, 3 mesece

Zakaj se odločimo za otroka?

Veronika Podgoršek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Otroci so naše bogastvo. Nekaj najlepšega, najboljšega, kar se lahko zgodi posamezniku in paru. A dejstvo je, da ni vedno vse tako rožnato, simpatično, ljubeče in še najmanj lahko.

Tisti, ki si otrok sicer želijo in jih ne morejo imeti ali morajo za njih skozi peklenske procese umetnega oplojevanja, se ob teh besedah najverjetneje zdrznejo, a kljub temu, ko enkrat otroka le dobijo, različnim frustracijam, ki jih otrok prinese, ne morejo ubežati.

Še posebej pa so frustracije velike za tiste, ki si otrok ne želijo ali jih imajo iz povsem napačnih vzgibov, na primer zaradi krpanja partnerskega odnosa, pridobitve partnerja ali zgolj zato, ker mora par oz. ženska otroka pač imeti, kot dokaz, da je z njo vse v redu. Ob takih primerih bore malo pozitivnega čaka predvsem otroke.

Ženska ni ženska, če nima otrok V družbi se pogosto sliši, da ženska ni ženska, če nima otrok. A dejstvo je, da v družbi prav tako kot ženske, ki si otrok želijo, obstajajo tudi ženske, ki si otrok ne želijo. In dejstvo je, da ni z njimi popolnoma nič narobe, a marsikatero žensko drugačno prepričanje spravi v tako stisko, da se nazadnje le odloči imeti otroka.

Ob tem se je treba vprašati, kaj bo imel otrok od mame, če je na svet prišel zato, ker naj bi bilo tako prav, a brez prave starševske oziroma materinske ljubezni. Ženski, ki si otrok pravzaprav ne želi, se ne more prebuditi materinski čut, zato ne more biti ljubeča.

Kdo ima sploh kakšno korist od tega? Nihče. Še ženske, ki si močno želijo postati mame, se spopadajo s številnimi težavami, vprašanji in neprijetnimi občutki. Ob pogosto neprespanih nočeh, obremenjenosti s pridobljenimi kilogrami in brez navodil o tem, kaj otrok v določenem trenutku potrebuje, samo z občutki, ki jih otrok prebuja v njih, hitro zapadejo v depresijo.

Rešitev partnerskega odnosa Prav nič drugače ni v primerih, ko želja po otroku prikriva željo po rešitvi mrtvega partnerskega odnosa. Ko je otrok lepilo, ki zapolni vakuum, praznino. V takih primerih ni prostora za otroka. Vsaj čustvenega ne.

Ne glede na to, kako grozno se to sliši, raziskave kažejo, da se veliko odnosov, čeprav si partnerja otroka močno želita in ga tudi načrtujeta, začne krhati ravno s prihodom "največje sreče" – otroka. Partnerski sistem postane tudi starševski sistem in prav starševstvo majhnim otrokom je fizično najnapornejše obdobje družine.

Kako je to mogoče? Prihod otroka dejansko spremeni vse. Poleg časa za službo, časa zase, za partnerja in za dom prihod otroka zahteva odprtje novega čustvenega prostora v družini zanj. Otrok je čustveno zelo zahteven in obenem povsem odvisen od staršev. Od staršev zahteva tako fizično prisotnost kot čustveno razpoložljivost, novopečeni starši pa se hitro znajdejo v velikih čustvenih stiskah. Da ne omenjamo vseh sproti nastajajočih frustracij, ki jih s seboj prinašajo različna starostna obdobja ter v starših prebujajo lastna nepredelana čutenja in travme.

V tem obdobju morata prej zgolj partnerja, zdaj pa tudi starša sodelovati na področju, ki je obema popolnoma tuje. Prav sodelovanje pri starševstvu pa je najtežje področje sodelovanja dveh odraslih oseb. Če se starši v tem obdobju spodbujajo, razumejo, tolažijo, ljubijo ter skupaj iščejo konstruktivne rešitve in poti, bodo veliko lažje prebrodili nastajajoče frustracije in se povezali na veliko globlji ravni. Otroci pa bodo ob tem čutili neizmerno srečo, zadovoljstvo in varnost.

Par, ki se dobro razume in si želi otroka, lahko ta še močneje in globlje poveže. Neizogibno pa vzgajanje otrok prinese s seboj tudi frustracije, ki za par nikakor niso preproste ter lahko pripeljejo tudi do odtujitve in končanja partnerskega odnosa, kar je vedno boleče tudi za otroka. V veliko primerih se dogaja, da je prvi otrok v resnici želja po družini, drugi otrok pa dokaz, da prvi ni bil napaka ali želja po reševanju zakona. Odločitev za otroka je velikokrat sprejeta prehitro in brez globljega premisleka, kakšne odgovornosti otrok prinaša s seboj. Povsem krivično do otrok je, če že na svet ne pridejo s pravim namenom, kajti v takih primerih so travme tako za otroke kot starše neizogibne.

Ne spreglejte