Zakaj ne marajo pametnega krompirja?

Innate je gensko spremenjena sorta krompirja, katere ena od pomembnih prednosti je, da med praženjem ustvarja do 75 odstotkov manj akrilamida, za katerega sumijo, da je rakotvoren.

V primeru laboratorijskih podgan so povezanost med akrilamidom in rakastimi obolenji že nedvomno dokazali, v primeru človeka pa za zdaj še ni dovolj jasnih in nedvomnih dokazov.

Ne porjavi več ur po tem, ko ga prerežejo

Nov krompir, ki zaradi posegov ne bi imel spremenjenega okusa ali prehranske vrednosti, je že zaradi tega videti kot nekaj, kar bi si verige hitre prehrane lahko samo želele, a sta njegovi pomembni prednosti tudi večja mehanska odpornost in to, da ne porjavi tudi več ur po tem, ko se ga prereže.

Vsekakor pa gre za enega od prvih tovrstnih dosežkov, ki ponuja otipljive ter takoj vidne in razvidne neposredne prednosti za najširši krog potrošnikov – ne le v domačih kuhinjah, temveč pri vseh oblikah hitre in masovne prehrane, kjer ima (ocvrt) krompir pomembno in pogosto vlogo.

Manj krompirjevih odpadkov, stroškov, porabljene vode, ogljikovih izpustov, pesticidov

Dolgoživost pa je blagoslov ne le za potrošnike, temveč tudi za proizvajalce in trgovce. Če bi ves v ZDA proizveden krompir nadomestili s krompirjem Innate, bi imeli po izračunih organizacije Genetic Literacy Project v ZDA vsako leto 182 milijonov kilogramov manj krompirjevih odpadkov, kar bi pomenilo tudi več kot 71 milijonov evrov prihrankov v proizvodnji, 27 milijonov kilogramov manj izpustov ogljikovega dioksida, 1,8 milijarde litrov privarčevane vode in skoraj 700 kvadratnih kilometrov manj površin, obdelanih s pesticidi.

Toda borci proti gensko spremenjenim živilom si kljub tem prednostim močno prizadevajo, da bi odpravili dovoljenje, ki ga je ameriški regulator izdal za njegovo uporabo.

Uradni preizkusi niso pokazali tveganj ali groženj

Biotehnologi ponosno poudarjajo, da gre za velik in pomemben dosežek, ki je sad desetletnega razvoja in raziskav. Podobno menijo tudi v podjetju J. R. Simplot iz ameriške zvezne države Idaho, ki letno proizvede skoraj 1,4 milijona ton krompirja od skupaj nekaj več kot 18 milijonov ton, kolikor ga v tem času proizvedejo v ZDA.

Pri Simplotu, ki s krompirjem oskrbuje tudi velike svetovne porabnike, zagotavljajo, da je Innate temeljito preizkušen z varnostnega vidika in od leta 2009 tudi na terenu v osmih ameriških zveznih državah. Preizkusi ameriškega kmetijskega ministrstva so pokazali, da Innate nima škodljivih snovi in da njegova rastlina ne ogroža drugih poljščin v svoji bližini.

Pri krompirju Innate z modifikacijo ni nastal nov protein

Kot dodaten argument za pomirjanje tistih, ki so vznemirjeni zaradi mogočih posledic (domnevno) preveč agresivnih biotehnoloških posegov, značilnih za nekatere druge korporacije, pojasnjujejo, da pri krompirju Innate niso uporabili bakterijskih genov ali genov iz drugih rastlin, temveč so le obdelali gene znotraj krompirjeve lastne DNK – z interferenčno RNK več obstoječih sort krompirja so namreč določene gene utišali.

Z znanstvenega vidika je ob tem zelo pomembno, da se vsi posegi dogajajo izključno na ravni RNK in da zaradi tega ni nastal noben nov protein (kar bi bil sicer močan argument za nasprotnike).

Nasprotniki kljub zagotovilom dvomijo o ustreznosti preizkusov

Nasprotnikom ta razlaga še vedno ne zadošča. Ne prepriča jih vabljiva misel o manjši količini potencialno škodljivih snovi med praženjem, ne navduši jih misel o daljši trajnosti, ki bo zato posledično pomenila manj odpadkov, večji izkoristek in potencialno tudi nižjo ceno.

Eden od njihovih poglavitnih argumentov je, da biotehnologija gensko spremenjenih živil ni ustrezno in zadostno regulirana, konkretno pa menijo, da poseg v Innate zmanjšuje naravno odpornost krompirja proti škodljivcem.

Kdo se zdaj tu moti?

Prvič podlegli pritiskom, tokrat pa bodo vztrajali

V vsej tej zgodbi je zanimivo, da je prav Simplot, sicer dolgoletni največji dobavitelj krompirja za McDonalds, odločno vplival k zaviranju prvih svetovnih poskusov genskega spreminjanja krompirja pred skoraj dvema desetletjema. Monsanto je namreč med letoma 1996 in 2001 tržil gensko spremenjen krompir NewLeaf, odporen proti zelo škodljivemu koloradskemu hrošču in krompirjevemu virusu y (ali PVY), a so ga pod pritiskom aktivistov McDonalds in preostali veliki porabniki krompirja prenehali uporabljati.

Pri Simplotu so se na to odzvali enako in tudi oni prenehali uporabljati NewLeaf, zaradi zmanjšanega povpraševanja pa ga je opustil tudi Monsanto, ki se je obrnil k dobičkonosnejšim poljščinam: v ZDA je namreč po podatkih službe za statistiko tamkajšnjega kmetijskega ministrstva že 96 odstotkov bombaža, 94 odstotkov soje in 93 odstotkov koruze gensko spremenjeno.

Na podoben način so se aktivisti lotili tudi krompirja Innate, saj so zbrali več kot sto tisoč podpisov na peticiji, v kateri od McDonaldsa zahtevajo, naj ne uporablja Innata. A pri Simplotu so odločni, da so prednosti novega krompirja dovolj močan argument za nadaljevanje njihovih prizadevanj.

McDonaldsova dilema

Ključen dejavnik za usodo krompirja Innate je, kako se bodo tokrat odzvali veliki porabniki krompirja. Ali bodo tvegali, da jih javnost (najbrž neupravičeno) demonizira, če bi se odločili za uporabo gensko spremenjenih živil? Kaj takega bi se res lahko zgodilo, če sodimo po zgodovinskih izkušnjah.

V ZDA McDonalds za zdaj ne daje izjav o tem, a je po poročanju portala GlobalTimes.cn pohitela njegova kitajska podružnica, ki je odločno izjavila, da kljub dovoljenju ameriških oblasti za njegovo uporabo, niso ne uvozili ne uporabili gensko spremenjenega krompirja.

Bistvo je velikokrat med vrsticami

Pa preberimo to kitajsko odločnost med vrsticami: kitajske oblasti, še bolj ostro in glasno kot kitajski McDonalds, zagovarjajo ničelno toleranco do nenadzorovanega uvoza in nezakonite vzgoje gensko spremenjenih živil – obenem pa Kitajska verjetno ustvari več gensko spremenjenih živil kot ZDA.

Gre torej za domnevno nesprejemljivost take hrane ali za protekcionizem, ki ga je tako priročno mogoče prikriti z nečim, kar ljudje zavračajo, ne da bi sploh dovolj vedeli o tem?

Pravica do nepristranske resnice

To vodi do še več temeljnih vprašanj. Ali je strah pred biotehnologijo upravičen ali se nekaterim zamegli pred očmi samo zato, ker zagledajo črke GMO (v angleščini) oziroma GSO (v slovenščini)? Ali nimamo uporabniki pravice do polne in neodvisne informacije ter tolmačenja znanstvenih rezultatov? Kako lahko za eno in isto stvar nekateri trdijo, da je v primeru, če jo uporabljamo kot zdravilo, odlična, kot hrana pa škodi zdravju? In kdo to pravzaprav tolmači? Ali ti, ki tolmačijo, sploh razumejo, za kaj gre?

Znanstveniki in znanost pod pritiskom raznih medijskih spinov in zlorab javnega mnenja postanejo dežurni krivci za zgrešene, zlonamerne in/ali z dobičkom motivirane odločitve kapitala in politike. Do kdaj še?