Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Samo Rugelj

Četrtek,
31. 12. 2015,
13.03

Osveženo pred

8 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Samo Rugelj kolumna

Četrtek, 31. 12. 2015, 13.03

8 let, 1 mesec

Zakaj je včasih dobro posedati po lokalih

Samo Rugelj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 0
Samo Rugelj

Leto 2016 je tu, pred nami je še podaljšan konec tedna, potem pa s polno paro v novo leto.

Smo kaj odnesli od zadnjih dni prejšnjega leta? Posedanje po lokalih, ki ga je še posebej veliko ravno v prednovoletnem času, se običajno razume kot eno od bolj neproduktivnih opravil, saj so t. i. kavarniške debate, sicer pogosto polne najbolj nenavadnih in tudi bistrih ugotovitev, bolj ali manj obsojene na diskusije brez konkretnih posledic v realnem življenju. Tudi starši so mi pogosto govorili, ko sem kot mlad odhajal ven, v nočno življenje: "Pa kaj boste počeli tam v lokalih? To je popolna izguba časa!" Je res tako? Sam mislim malo drugače.

Osebna zgodba Čeprav v zadnjih letih nisem kaj dosti posedal po lokalih, moram priznati, da je prav neka kavarniška debata močno spremenila moje življenje. Bilo je pred skoraj četrt stoletja, ko smo se z znancem, ki je bil takrat ravno na študiju v Ameriki, dobili v nekem lokalu, da si malce izmenjamo življenjske izkušnje in da nam pove, kaj se dogaja na slavnem Harvardu. "Ameriški študent" je stresal podrobnosti iz svojega vsakdanjega življenja, medtem pa sem opazil, da nosi univerzitetno majico. "Dobra majica," sem jo pokomentiral in pokazal na njen logotip. "Ja, seveda," je odvrnil, te majice in druga oblačila z univerzitetnim logotipom nosimo vsi. Imamo celo prav posebno prodajalno z univerzitetnim blagom. Nosimo jih iz pripadnosti, iz ponosa, pa tudi zaradi tega, da se na športnih srečanjih z drugimi univerzami razlikujemo med seboj. Čudno mi je, da pri nas tega skoraj ni." Zadnji stavek, ki ga je izrekel, se mi je, nadobudnemu diplomirancu, ki se v svojih prvih študentskih potovanjih po svetu pred drugimi nikakor ni mogel identificirati že z napisom na majici, in nedavnemu soustanovitelju podjetja brez ideje, kaj naj bi to podjetje konkretno počelo, v tistem trenutku zazdela najbolj naravna podjetniška ideja vseh časov. Seveda, prodajanje majic z univerzitetnim logotipom, to je tisto pravo, sva se spogledala s prijateljem, tega bi se lahko lotila kot svoje prve podjetniške dejavnosti. Nekaj mesecev pozneje sva v žepu že imela pogodbo za prodajo tekstilnih izdelkov z logotipom Univerze v Ljubljani in kmalu po tem sva se po Ljubljani že vozila s polnim avtomobilom majic, ki sva jih nameravala čim hitreje prodati. No, kmalu se je izkazalo, da je težava ravno v prodajnem mestu za te vrste izdelkov in v dejstvu, da je takratna odsotnost pristne konkurence med slovenskimi univerzami – bili smo v začetku devetdesetih – zmanjševala interes za prodajo tega blaga na tako nizko raven, da sva kmalu opustila tovrstno prodajo. Vendar pa sva kupce za najino blago našla drugje in četrt stoletja pozneje je podjetniška ideja, ki se je takrat začela v lokalu, še vedno živa. Tudi v nadaljevanju so mi taki ali drugačni lokali na pot prinesli raznovrstne uporabne ideje. V lokalih smo dobili ideje za oglaševalske brezplačne kartice, ki so kako desetletje vzdrževale naš medijski oddelek (morda se jih kdo spomni pod imenom kartice Feliks), od tod so prišle ideje za naše revije, večino knjig, ki smo jih prevedli, sem pregledal v kaki knjigarniški kavarni, prav tako pa se je v lokalih zasnovalo tudi kar nekaj knjig, pri katerih sem sodeloval kot avtor ali urednik. Seveda si nisem nikoli mislil, da sem pri teh kreativnih kavarniških aktivnostih nekaj posebnega. V lokalih je v neskončnost posedalo mnogo umetnikov, ki so tam zasnovali svoje literarne junake in romaneskna dela. Kot govori (filmska) legenda, je ustanovitelju Facebooka Marku Zuckerbergu njegovo nesojeno dekle v lokalu dalo nogo, na poti domov pa je zasnoval program, s katerim se ji je maščeval in ki je prerasel v najbolj znano družabno omrežje. Proti kavarniškemu okolju pa še zdaleč ni odporna niti znanost.

Znanost v lokalu Ravno v teh dneh okoli novega leta sem uredniško obdeloval knjigo Kako se učimo; presenetljiva resnica o tem, kdaj, kje in zakaj se to zgodi. Nanjo sem naletel lani v Londonu, natančneje pa sem jo pregledal v tamkajšnji knjigarniški kavarni – v kateri je Benedict Carey, nagrajeni novinar, ki piše o znanosti, na enem mestu zbral najnovejše raziskave in njihove ugotovitve v povezavi z učinkovitim konceptom učenja. Pred nos mi je prišel dokaz, da se, če so opazovalci dovolj aktivni in na preži, v lokalu lahko porodi tudi ideja za znanost. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je na področju socialne psihologije deloval karizmatični Kurt Lewin, človek odprtega duha, okrog katerega se je pogosto zbiral krog zvestih mlajših študentov, s katerimi je po predavanjih redno hodil v neko kavarno nedaleč od univerzitetnega središča. Tisto okolje je bilo manj formalno od njegove pisarne, to pa je bil tudi kraj, kjer so se ob pijači kresale razne domislice. In ravno tam je Lewin nekega popoldneva, ko se je dobil s svojo mlajšo sodelavko, ki se je ozirala za primernim raziskovalnim projektom, opazil nekaj navadnega. Tistega popoldneva je eden od njiju pri kavarniških natakarjih opazil neko posebnost: "Nikoli si niso zapisovali naročil. Shranili so jih v spomin in v duhu prištevali pozneje naročene stvari – ... še en espreso ... skodelico čaja ... pa kos kolača ... –, dokler stranka ni poravnala računa." Če si katerega od natakarjev pozneje – potem ko je bil račun že poravnan – vprašal, kaj je bilo na seštevku, je medtem pozabil vse do zadnje pike. Ničesar se ni spominjal. Bilo je, kakor da bi račun, ko je bil plačan, v svoji glavi vrgel v koš in nadaljeval delo. Lewin in njegova sodelavka Bluma Zeigarnik sta vedela, da v tem primeru ni šlo za pozabljanje naročil, shranjenih v spominu, ki ga znanstveniki imenujejo kratkoročni in človeku omogoči, da si za trideset sekund zapomni telefonsko številko ali kaj podobnega. Natakarji so si naročila zapomnili za pol ure, včasih dlje. Vprašala sta se: kaj se je pri tem godilo v umstvenem pogledu? Kurt Lewin in Bluma Zeigarnik sta kar tam v lokalu postavila hipotezo: mogoče pa se nedokončana opravila ali cilji v spominu zadržujejo dlje od končanih. Bluma Zeigarnik je s tem dobila snov za svoj raziskovalni projekt. Vprašanje je postavila določneje: kakšna razlika nastane v spominu, če dejavnost prekineš oziroma je ne. Nekaj raziskovalnih let pozneje je njuna začetna hipoteza, postavljena v lokalu, dobila znanstveno potrditev, ki se jo da s pridom uporabljati še danes pri učenju, in sicer tako, da pred koncem prekinemo učenje neke snovi, s čimer jo bolje fiksiramo v spominu. To dejstvo je dobilo celo vzdevek učinek Zeigarnikove. Ja, tudi tu se je vse skupaj začelo s kavo v kavarni.

Sklep Posedanje po lokalih, sploh zadnja leta, ko iz njih ne prideš več povsem zakajen, je tako samo po sebi lahko tudi zelo kreativno. Obstaja samo ena težava: če se vse genialne ideje in načrti razblinijo že kmalu po tem, ko stopite iz njega. Za letošnje leto vam torej želim, da v realnosti uresničite svoje kavarniške ideje iz prejšnjega leta! Srečno!

Ne spreglejte