"Wi-Fi?! This is Cuba!"*

Prek portalov, kot je TripAdvisor, in spletnih iskalnikov lahko vsak dobi podatke o kakovosti nastanitev, dobrih restavracijah in novih turističnih zanimivostih. Del načrtovanja je mogoče opraviti tudi ad hoc med dopustom, saj večina držav turistom danes omogoča brezplačen dostop do brezžičnega interneta. Širitev brezplačnega internetnega dostopa je turistom tudi zelo zmanjšala stroške komunikacije, saj sta mobilna IP-telefonija (Skype, Viber …) in pošiljanje sporočil prek internetnih storitev (WhatsApp, Facebook …) brezplačna. Prijateljica je med novoletnimi prazniki dopustovala na Kubi. Pred odhodom je na pametni mobilni telefon prenesla različne turistične aplikacije, ki pa jih na svoje veliko presenečenje ni mogla uporabljati. Do brezžičnega interneta namreč ni mogla dostopati nikjer, težave je imela tudi s pošiljanjem SMS-sporočil, ki je bilo včasih nemogoče ali pa je pošiljanje enega sporočila trajalo več kot deset minut. V recepciji hotela so ji na vprašanje, kje lahko dostopa do brezžičnega interneta, smeje odvrnili: "WiFi?! This is Cuba!" V določenih hotelih je bil sicer mogoč dostop do interneta prek hotelskih računalnikov, vendar je bilo treba za pol ure plačati štiri evre. Možnost dostopanja do interneta na Kubi me prej nikoli ni zanimala. Kubo sem imel za revno državo z dobrimi cigarami, rumom in starimi avtomobili iz 50. let. Po statistiki iz leta 2014 je imelo do interneta dostop le slabih 27 odstotkov prebivalstva (v enakem obdobju je imelo v Sloveniji dostop 73 odstotkov prebivalstva). Na Karibih ima manj ljudi dostop do interneta samo na Haitiju. A tudi ta statistika daje lažni vtis o razvitosti. Številne revne države, ki imajo podoben delež prebivalcev z dostopom do interneta kot Kuba, imajo v mestih več konkurenčnih ponudnikov interneta, poleg tega pa si revnejši prebivalci lahko pomagajo s cenejšimi mobilnimi telefoni. Prebivalci Kube do interneta večinoma dostopajo prek javnih centrov, kjer morajo za uro dostopa plačati približno toliko, kot v enem tednu zaslužijo državni uradniki (okoli pet dolarjev). Zaradi tako visokih cen poskušajo ljudje dostopati do interneta na črno (prek uporabniških imen državnih uradnikov in uslužbencev z ustreznimi pooblastili) ali pa uporabljajo samo elektronsko pošto, ki stane nekoliko manj. Obstaja tudi možnost uporabe mobilnega interneta, kjer se uporaba zaračunava glede na prenesene podatke. En megabajt stane približno slab evro, kar pa je za večino prebivalstva močno predrago. Kubanci, ki ne morejo dostopati do interneta, imajo kljub temu možnost dostopa do internetnih vsebin. Zelo močno je razširjeno deljenje vsebin, kot so članki, filmi, televizijske serije in programska oprema, prek USB-ključev, s katerimi ustvarjajo nekakšno "offline" internetno omrežje. Kljub represivnemu režimu ljudem na Kubi ne zmanjkuje poslovnih idej. Pojavili so se podjetni posamezniki, ki s pomočjo kurirjev po mestih vsak dan od vrat do vrat prodajajo nove spletne vsebine, ki jih imajo naložene na večjih zunanjih diskih. Otoplitev odnosov med Ameriko in Kubo obeta napredek na področju tehnološkega razvoja države, tudi na področju telekomunikacij. Po zadnjem dogovoru med ameriškim predsednikom Obamo in kubanskim predsednikom Castrom se bosta obe administraciji zavzeli za nadgradnjo telekomunikacijske infrastrukture na otoku. V večjem delu bodo nadgradnjo financirala ameriška podjetja, ki jim bo prvič po revoluciji dovoljeno poslovati na Kubi. Kubanci si tako lahko poleg informacijske revolucije obetajo tudi kulturni in politični razvoj. Dostop množic do tehnološkega napredka in znanja je pomembno dvignil kakovost življenja najrevnejših. Dostop do za izhod iz revščine prelomnih iznajdb, kot so tisk, bombažne tkanine, motor z notranjim izgorevanjem, električna razsvetljava, antibiotiki, motorne kosilnice, električni gospodinjski aparati, mobilni telefoni in internet, so tudi najrevnejšim članom družbe olajšale in učinkovitejše omogočile predvsem družbe s tržnim gospodarstvom, ne pa družbe s katerokoli obliko socialističnega gospodarstva. V Sloveniji se v medijih vse bolj agresivno pojavljajo mladi ljudje, le malo starejši od mene, ki sami socializma niso nikoli izkusili in so brez kritike sprejeli socialistično mitologijo. To propagirajo ljudje, ki so uživali privilegije v nekdanjem režimu. Po nekaterih anketah bi že več kot polovica mladih raje živela v socializmu kot v kapitalizmu. (Anketa Finance, 29. 9. 2011.**) Ne glede na to, kako lepo se v celofan zavija socializem, vsak socializem predpostavlja državno lastnino infrastrukture in velikih tehnoloških podjetij. Še več, v socializmu tudi zasebna podjetja prejemajo številne spodbude, da delujejo podobno neučinkovito kot večinsko državna podjetja. Tudi ona si v škodo potrošnikov želijo s političnimi povezavami zagotoviti neupravičene rente. Če se snovalcem utopičnih, slabo delujočih gospodarskih sistemov da legitimnost, nimamo nobenih zagotovil, da ne bodo, če pridejo na oblast in ko se bodo začeli svetli cilji oddaljevati, posegli po represiji in nasilju. Slabih zgledov v tako občudovani Latinski Ameriki je dovolj. *"To je Kuba!" **Članek je zaščiten na Finance.si.