Petek, 8. 5. 2015, 9.24
8 let, 1 mesec
Vladna proračunska predaja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1
Novi proračunski dokumenti vlade so enaki podpisu kapitulacije - ali pisma o nameri, da ne nameravamo narediti, kar bi bilo treba.
Celotno sliko najbolj nazorno prikaže tabela iz prejšnji teden sprejetega Programa stabilnosti. Tabela primerja ključne številke novega programa s programom, ki ga je pred letom dni sprejela vlada Alenke Bratušek.
Napovedana gospodarska rast je v novem programu bistveno višja. To je razumljivo glede na spodbudne podatke v zadnjem času. Razlike so velike: lani je bila gospodarska rast od prvotno načrtovane višja za 2,1 odstotne točke, letos naj bi bila višja za 1,7 odstotne točke. Tudi v prihodnjih letih naj bi bila vsaj za pol odstotne točke višja od tiste, ki je bila predvidena v lanskem programu.
Kljub tako močno izboljšanim gospodarskim razmeram pa bo primanjkljaj države pod Cerarjem in Mramorjem višji od tistega, ki sta ga načrtovala Bratuškova in Čufer. Letos naj bi bil primanjkljaj 2,9 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) namesto 2,5 odstotka, kot je bilo napovedano v lanskem programu. Prihodnje leto naj bi bil 2,25 odstotka namesto prej načrtovanega 1,5 odstotka. V prihodnjih dveh letih se bo odstopanje od načrtov samo še povečalo, saj bo Cerar-Mramorjev primanjkljaj za dober odstotek BDP višji od tistega, ki ga je načrtoval dvojec Bratušek-Čufer.
V programu ni nikakršne razlage, zakaj se je vlada odločila za popuščanje pri ciljih glede primanjkljaja. Tako je tudi prav. Takšnega popuščanja namreč ni mogoče razložiti. Preprosto ne obstaja pameten in ekonomsko smiseln stavek, s katerim bi slovenski finančni minister svojim kolegom iz drugih držav lahko razložil, zakaj ob izboljšanih gospodarskih razmerah načrtuje višji primanjkljaj in ne nižjega.
Evropska proračunska pravila in lanska priporočila Evropskega sveta od Slovenije zahtevajo, da strukturni primanjkljaj javnih financ vsako leto zniža vsaj za pol odstotka BDP. Vlada tega pravila ne namerava spoštovati, ampak bo strukturni primanjkljaj zniževala počasneje.
Kako bo vlada kršila evropska pravila, nam pove tabela na 14. strani Programa stabilnosti. Letos strukturnega primanjkljaja sploh ne bo znižala, ampak ga bo celo povišala za desetinko odstotka BDP. Da se odkupi, ga bo prihodnje leto znižala za 0,6 odstotka BDP in tako vsaj v povprečju dveh let spoštovala evropsko pravilo. Toda v prihodnjih dveh letih ga bo vsako leto znižala za samo 0,3 odstotka BDP, kar je spet premalo.
Seveda za to kršenje pravil ne boste našli nobene razlage ali opravičila. Našli pa boste napoved, da bo strukturni primanjkljaj izravnan leta 2020. Toda da bi ta cilj dosegli, bi morali strukturni primanjkljaj samo leta 2020 znižati za 0,8 odstotka BDP, torej za več kot v kateremkoli letu prej. Ni evropskega uradnika ali komisarja, ki bi verjel takšni papirnati obljubi.
Toda zakaj bi se vznemirjali glede leta 2020? Cerarja in Mramorja takrat že zdavnaj ne bo več na njunih trenutnih položajih in njima je pač lahko vseeno. Njunega zardevanja na za javnost zaprtih bruseljskih sestankih pa tudi ne bo nihče opazil.
Vlada v svojih novih dokumentih ne le napoveduje kršenje evropskih pravil, ampak glede tega tudi debelo laže. V Nacionalnem reformnem programu, ki ga je vlada sprejela na isti seji kot Program stabilnosti, namreč piše tole: "V srednjeročnem obdobju Slovenija načrtuje postopno zniževanje strukturnega salda sektorja država skladno s fiskalnim pravilom oz. najmanj po 0,5 odstotka BDP letno."
Vlada torej v enem dokumentu Bruslju obljublja nekaj, kar je v nasprotju z njenimi lastnimi številkami v drugem dokumentu, ki ga prav tako pošilja v Bruselj.
Kako je to sploh mogoče?
Zvijača je v metodologiji, tako kot smo pri zvijačah ministrstva za finance že dolgo navajeni. Tokratna zvijača se imenuje način izračuna potencialne gospodarske rasti. Izračunana po uradni evropski metodologiji je približno za polovico nižja od tiste, ki jo je izračunalo ministrstvo za finance (ki ob tem celo dodaja, da se jim tudi ta izračun še vedno zdi prenizek).
Zadeva je pomembna, ker je potencialna gospodarska rast ena od številk, ki se uporabljajo pri izračunu strukturnega salda. Če je potencialna rast nižja, je ob enakem tekočem primanjkljaju izračunani strukturni primanjkljaj nižji. Povedano preprosto: po naši metodologiji bomo cilje kršili, po evropski pa jih bomo spoštovali.
Tole je v bistvu prav zabavno. Vlada je svoje tabele sestavila s pomočjo lastnih ocen potencialne rasti in med vrsticami celo podučuje komisijo, da je njena metodologija slaba. Toda ko bodo vladne predstavnike v Bruslju vprašali, ali morda ne kršimo evropskih pravil, bodo iz rokava potegnili izračune po evropski metodologiji (ki ji sicer ne verjamejo) in mirno rekli: "Ja, seveda spoštujemo pravila, kaj si pa vi mislite!"
Nacionalni reformni program bi se v resnici moral imenovati Nacionalni program preudarnega premišljevanja. Gre za dokument, v katerem mora država pojasniti, s kakšnimi ukrepi bo uresničila priporočila, ki jih je prejšnje leto dobila od Evropskega sveta.
Na večini področij, ki so pomembna za javne finance, je glavni ukrep vlade, da bo analizirala razmere in preučila različne možnosti ukrepanja. To je praktično vse, kar lahko izvemo o zdravstveni reformi, davčni reformi ali uravnoteževanju pokojninske blagajne. Nekoliko bolje je pri proračunskih izdatkih, kjer piše vsaj to, da bodo začasni (Zujfovi) ukrepi nadomeščeni s trajnimi. Dobrodošla je tudi napoved nižje obremenitve dela. Kako, s kakšnimi ukrepi in kdaj, pa bodo seveda še nekoliko premislili.
Miro Cerar je predsednik vlade že skoraj eno nosečnost. S politiko se aktivno ukvarja že leto dni, prav toliko so stara tudi evropska priporočila, na katera zdaj uradno odgovarja. V tem času je zaslovel kot človek, ki na vsako vprašanje o konkretnih dejanjih odgovori s frazo, da je zadeva zapletena in da jo morajo natančno preučiti.
Morda bi bil čas, da si še pred iztekom devetmesečnega roka pusti ustvariti umetne popadke in končno rodi nekaj konkretnega. Sicer mu ljudje niti tega, da premišljuje, ne bodo več verjeli. Ali vsaj ne o tem, o čemer bi moral.
Nekateri deli reformnega programa so napisani bolj prepričljivo kot tisti, ki se nanašajo na javne finance. Rezultati reforme trga dela, tako kot so prikazani, delujejo spodbudno in tudi ukrepi aktivne politike zaposlovanja so usmerjeni k pravim ciljnim skupinam. Tudi pri poenostavljanju poslovnega okolja in razdolževanju podjetij bralec dobi občutek, da vlada vsaj približno ve, kaj počne ali namerava početi. Dobro je tudi to, da se je nekdo potrudil, da so vladne prioritete in ukrepi (no ja, načrti za premišljevanje) v obeh dokumentih zapisani z enakimi besedami.
Če želite v dokumentih na vsak način najti razloge za optimizem, zdaj veste, kje jih iskati. Nikar pa ne berite besedila o privatizaciji. Tam namreč ni nobenih konkretnih rokov ali načrtov. Piše pa, da bo pogoj za privatizacijo tudi ohranjanje delovnih mest. Kot da ne bi bila državna podjetja dokazano neučinkovita in kot ne bi bila prevelika brezposelnost del te neučinkovitosti!
Kdo ve, morda bodo pa tudi o tem še enkrat preudarno razmislili.
