Vizija in strategija države: je čas že prišel?

Gremo tokrat naprej ali nazaj? Ker za to gre.

Dva dni po tradicionalni proslavi ob letošnjem kulturnem prazniku je Služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (SVRK) v Narodni galeriji v Ljubljani predstavila dokument Vizija Slovenije. Odtlej je dokument v javni razpravi. V njej, tako se zdi, je bila ključna pozornost namenjena dejstvu, da je projekt vreden dobrega pol milijona evrov davkoplačevalskega denarja. Analitično bolj poglobljeni kritiki so tudi izračunali, koliko evrov to znese na vsako besedo zapisane vizije, ki jo povzema tekst na eni strani.

Vendarle si projekt zasluži nekaj več konstruktivne in kritične pozornosti kot le osbornovsko oziranje v gnevu. Izpostavlja nekaj neizogibnih vprašanj, s katerimi se v Sloveniji neradi ukvarjamo. Pomembna so zato, ker vsak še tako skromen ali nedorečen poskus družbene transformacije pomeni tudi dejansko priložnost za družbeno spremembo. In tudi zato, ker vsak izjalovljen poskus razvojnega zagona prinese najmanj en korak nazaj. Kam bomo šli tokrat: naprej ali nazaj?

Najprej se vprašajmo, kdo v tem primeru to vizijo sporoča in komu je namenjena. Katera sporočila prinaša? In zlasti, kdo bo stal za uresničevanjem razvojne strategije Slovenije 2030? Ta je napovedana kot naslednji etapni cilj, ki šele dovolj dobro določa celoto neke razvojne dispozicije, umeščene v današnji prostor in čas.

In nazadnje, vprašajmo se še, zakaj je javna razprava vsebinsko v resnici tako šibka, čeprav je projekt pripravljen dovolj skrbno in nazorno za bolj ploden odziv.

"Snovalci vizije si v javni razpravi močno prizadevajo izpostaviti, da vizija ne prihaja od vlade, ampak od državljanov in da njeno snovanje vključuje "vse deležnike"." "Snovalci vizije si v javni razpravi močno prizadevajo izpostaviti, da vizija ne prihaja od vlade, ampak od državljanov in da njeno snovanje vključuje "vse deležnike"." Foto: STA

Najprej dejstva

Dokument Vizija Slovenije 2050 vsebuje zgoščen in poljuden zapis o tem, kako naj bi si državljani sami zamišljali državo in življenje njenih prebivalcev leta 2050. Je sinteza skoraj dve leti trajajočega vključujočega procesa, ki ga usmerja medresorska, t. i. Horizontalna skupina v okviru vlade od poletja 2015 v sodelovanju s 14 izbranimi državljani, ki so uspešni na različnih področjih delovanja in zbrani v Skupini za prihodnost. Ta je imela svetovalno vlogo in je tudi izbirala udeležence delavnic. Te so bile ključna metoda za zamišljanje in dialog o viziji. Delovna skupina se je opirala na metodologijo OECD in pri svojem delu uporabila predpostavke o razvoju globalnega okolja te mednarodne organizacije v obliki megatrendov, ključnih dejavnikov tveganja in globalnih scenarijev.

V delavnicah je na 27 dogodkih skupaj sodelovalo 611 posameznikov. Ne vemo sicer, ali mednje štejemo tudi predstavnike vlade, ki so bili vključeni v izvajanje tega participativnega procesa. Vsekakor jim moramo dodati 1.010 državljanov, ki so bili vključeni v vzorec javnomnenjske raziskave, z izsledki katere je delovna skupina lansko pomlad preverila osnutek vizije. Vizija Slovenije 2050 je zdaj v nekakšni javni razpravi. Vlada se je pred javno razgrnitvijo z njo le seznanila. Delo se nadaljuje z izdelavo razvojne strategije do leta 2030, ki naj bi jo dobili do letošnjega visokega poletja, tej pa naj bi sledil akcijski načrt do leta 2020. Celoten proces naj bi državljane stal nekaj več kot pol milijona evrov, precejšen del teh sredstev naj bi izviralo iz evropskih strukturnih skladov. Izdelki do zdaj opravljenega procesa so javnosti na voljo na spletni strani www.slovenija2050.si.

Vključujoči, deležniški proces

Zapis skupnega videnja želene prihodnosti v običajnem ritualu snovanja strategij pomeni dolgoročni orientir, končno posledico uresničevanja strategij in doseganja strateških ciljev. Kot taka vsaka vizija brez strategije ostane le skupek želja. Razvojna strategija bo torej bistvena za vsako presojo, zato lahko, medtem ko čakamo nanjo, smiselno ovrednotimo samo proces, ki legitimira – ali pa zrelativizira – sporočilo vizije same.

Namen projekta, ki ga je koordinirala SVRK, je oblikovati sporočilo o želeni prihodnosti, kakor so jo videli izbrani in v proces vključeni državljani. Ti naj bi po najboljših močeh v ustvarjalnem procesu zamišljanja prispevali in zastopali želje "vseh" državljanov.

Snovalci vizije si v javni razpravi močno prizadevajo izpostaviti, da vizija ne prihaja od vlade, ampak od državljanov in da njeno snovanje vključuje "vse deležnike". Gre torej za participativen proces zamišljanja prihodnosti, ne za proces demokratične izbire med danimi alternativami. V proces je bilo do zdaj vključenih vsaj sedemkrat več državljanov, kot jih v tekočem mandatu sedi v državnem zboru. Ali je to dovolj, je stvar zornega kota. Zato, da bi vizija dosegla svoj namen, pa je visoka vključenost državljanov bistvenega pomena. In v tem delu širša in aktivnejša javna razprava vsekakor manjka. Morda pa jo obudi dokument razvojne strategije, ki jo zdaj čakamo?

Od podobe želja do sporočila v steklenici

Kaj sporočajo ključni pojmi, ki jih podčrtava vizija: učenje za življenje, inovativna družba, zaupanje, kakovostno življenje in identiteta?

Najprej, želimo si ustreznih rešitev, da se bodo državljani lahko vse življenje vključevali v ustvarjalne in produktivne procese v družbi. Tudi v razmerah staranja prebivalstva ter povečanih globalnih neskladij in posledične splošne negotovosti v svetu, lahko pristavimo. Kaj niso to "strukturne reforme"?

Ob tem obstaja zavedanje o premajhni izkoriščenosti ustvarjalnih potencialov: talentov, znanj in sposobnosti državljanov, še zlasti mladih, ki se ne identificirajo z družbenimi delitvami in drobitvami ter se v tako družbo težko vključujejo. Iz tega dela jasno izhaja motivacija po prenovi ekonomsko-socialnega sistema, in to v širšem, globalnem kontekstu. Znanje, ki naj ga bo čim več v ljudeh, naj se pretvarja v dosežke visoke dodane vrednosti v razmerah inovacijske družbe.

"Državljani sporočajo željo po odmiku od razmer nizke stopnje zaupanja v institucije države." "Državljani sporočajo željo po odmiku od razmer nizke stopnje zaupanja v institucije države." Foto: Bor Slana

Pomudimo se pri identiteti in kakovostnem življenju. Morda lahko v drugem kot merilu uspešnosti razberemo motiv po nadgradnji identitete države, ki ima šele rosnih 26 let. In ta naj temelji na kakovosti pred obsegom, kar je že samo po sebi stvar identitete.

Ob pozornem branju in na podlagi interpretacije njene vsebine v priloženem dokumentu lahko sklenemo, da državljani sporočajo željo po odmiku od razmer nizke stopnje zaupanja v institucije države. Vizija torej izpostavlja potrebo po ključnem družbenem vezivu, zaupanju. Ta pa kliče po aktivnem državljanstvu. Potem bo marsikatera strategija lažje uresničljiva in drugi ključni pojmi bodo lahko oživeli v podobi prihodnosti. Tega si torej državljani želijo kot končne posledice razvojnega procesa – to je "sporočilo v steklenici". Seveda iz vizije ne moremo izvedeti, čemu bi se državljani odrekli, kaj bi zastavili, s čim bi tvegali in za koliko, da bi prišli do želene posledice. Odgovore prepušča drznim. V ključnih besedah in pojmih, ki so skrbno odmerjeni in poudarjeni v zapisu na eni strani vizije ter tolmačeni v poljudnem dokumentu, se namreč v resnici skriva obris političnega programa, ki ga državljani čakajo.

Razvoj strateškega upravljanja države

Slovenska država je svojo neodvisnost v prvih letih udejanjila v ekonomski stabilizaciji, ideološkem pragmatizmu in doslednem izpolnjevanju meril na poti do popolne evropske integracije. To so bile ključne sestavine nekakšne de facto razvojne strategije, ki so sledile procesu demokratizacije v 80. letih, povzetem v vzkliku Toneta Pavčka ob branju Majniške deklaracije iz leta 1989 na Kongresnem trgu, da "v takšni državi nočemo več živeti," in Kučanovemu stavku: "Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan."

Sestavine te de facto strategije, utemeljene in večinoma udejanjene v 12-letnem obdobju vlad dr. Janeza Drnovška, ki se je izteklo s popolno integracijo v Evropsko unijo, prevzemom evra in vključitvijo v schengensko območje, so bile določene z zanikanjem starega, torej razpadajoče SFRJ, umeščene so bile v globalni kontekst konca hladne vojne in ideološko utemeljene na zgodovinski težnji po samostojni državi. Ne nazadnje: v precejšnji meri so jih omogočali primerjalno ugodni socialno-ekonomskih temelji v primerjavi z drugimi srednjeevropskimi državami v tranziciji, okrepljeni v predhodnih dvajsetih letih permisivnega tržnega socialističnega samoupravljanja in specifične vloge Slovenije v nekdanji zvezni državi.

Te sestavine Drnovškovega obdobja pa niso več zadoščale za to, da bi država zmogla razvojne izzive v obliki strukturnih reform, kar je bil ključni primanjkljaj prve vlade Janeza Janše in vlade Boruta Pahorja; niti za izogibanje pastem in skušnjavam tranzicije, kar je specifična zapuščina celotnega obdobja pred gospodarsko krizo. Spomnimo se, že sam Drnovšek, ki je v času, ko je vodil več slovenskih vlad, zavračal "vizije" in "strategije", je kot predsednik republike prevzel pobudo in sprožil niz posvetovanj o razvojni prihodnosti države.

Na žalost take razmere niso zadoščale niti za hitrejši, odločnejši in bolj samobiten odziv na gospodarsko krizo (vladi Pahorja in Janše 2). Po "projektni" vladi Alenke Bratušek, ki je dejansko presekala s krizo, je današnja koalicija pod vodstvom SMC utemeljena predvsem na veliki relativni zmagi te nove sredinske stranke, ki ima v parlamentu več sedežev kot katerakoli druga stranka pred njo. Sporočila vizije je zato mogoče brati tudi kot pričakovanja volivcev za prehod v trajnostno in inovacijsko družbo ter družbo visoke ravni zaupanja.

"Sporočila vizije je zato mogoče brati tudi kot pričakovanja volivcev za prehod v trajnostno in inovacijsko družbo ter družbo visoke ravni zaupanja." "Sporočila vizije je zato mogoče brati tudi kot pričakovanja volivcev za prehod v trajnostno in inovacijsko družbo ter družbo visoke ravni zaupanja." Foto: Matej Povše

Bistveno vprašanje: kdo je nosilec razvojne strategije?

Če je vsaka strategija predvsem izbira poti do zastavljenih ciljev, potem lahko v tem izdelku pričakujemo, da bodo želje državljanov, strnjene v vizijo, šele dobile svoj pravi časovni in snovni okvir ter lokalni, torej notranji, in zunanji, evropski in svetovni, kontekst.

Nosilci procesa snovanja razvojne strategije Slovenije 2030 napovedujejo, da se bo vlada Republike Slovenije do nje opredelila. Šele zaveza na najvišji ravni izvršne oblasti je osnovni pogoj za njeno uresničitev. Strategija brez nosilca je zgolj šolska vaja.

V poslovnem svetu je običajno, da je vodstvo odgovorno za pripravo strategije, in ko to enkrat sprejme nadzorni organ ter s tem, posredno, lastniki in drugi deležniki, vodstvo dobi tudi mandat za njeno izvajanje. Zaveza k razvojni strategiji države, ki prihaja ob vstopu v zadnjo tretjino mandata te vlade, je zato sicer nujni korak, zmanjka pa časa za izvedbo akcijskega načrta.

Strateško upravljanje države in priložnost za politični projekt

Skratka, razumeti je, da bomo v tem mandatu v najboljšem primeru dobili strategijo in prvi izvedbeni ali akcijski načrt, ki bo lahko osnova za nadaljnje strateško načrtovanje. Razvoj sistematičnega strateškega načrtovanja in odločanja na državni ravni je zagotovo pomembna pridobitev. Upamo lahko, da bo vsaka vlada osvežila vizijo in strategijo ter tudi spremljala uresničitve zastavljenega, čeprav bo šlo za cilje, ki so bili določeni pred njenim mandatom. To nekoliko spominja na čase, ko smo dolgoročno načrtovanje jemali bolj resno, in to povsod po svetu, ne le v socializmu. V tem smislu vodila OECD Sloveniji in drugim državam pomagajo na poti do boljšega mehanizma strateškega upravljanja. V globalnem smislu gre za nekakšno vrnitev keynesianizma. V slovenskem kontekstu pa se krepi priložnost za politični projekt razvojnih razsežnosti. Pot proti viziji vodi le prek širše politične zaveze ali koalicije, če želite. In v tem smislu sta lahko vizija in razvojna strategija Slovenije odličen medij sporazumevanja in oblikovanja voditeljstva za tak projekt.

Od tod se ponuja ugotovitev, da je ta pot zagotovo bolj ciljno naravnana v primerjavi z alternativno, ki jo ta čas izrisujejo nekateri posamezniki v javnem dialogu. Izraža se kot potreba po obsežni ustavni reformi, v kateri bi spremembe temeljnega pravnega akta države postale vzvod za doseganje strateških ciljev.

Zakaj torej ni bolj vsebinske javne razprave o viziji Slovenije 2050? Najprej zato, ker še ni razvojne strategije, še zlasti pa zato, ker ni njenega nosilca. Vendarle dopustimo možnost, da čas za vse to prihaja. Del odgovora pa se skriva drugje. Privzemimo, da je Slovenija dobila razvojno strategijo, za njo še akcijski načrt, malo za tem, po volitvah, seveda, pa še novo vlado, ki jo podpira široka, razvojno naravnana koalicija. Si še lahko zamišljate ustaljen ritual na državni proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku, na kateri vsakokratni vrhunec večera ni nagrajenec ali nagrajenka, ampak uničujoče kritičen govor enega, drugega ali pa kar predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada? Ta je naperjen proti drugim deležnikom v družbi, najbolj pa proti vladi, ki naj bi narobe delila denar, tako da ga je za kulturo premalo.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

2
  • slomevzha / 19.04.2017. ob 10:51

    Med vsemi vizijami države je najbolj perspektivna Ivekova ProVizija.

  • Rafko / 19.04.2017. ob 11:31

    Strategija gor in strategija dol, brez pravilne odločitve raje na volitvah lahko vse pozabimo, ker eni ne znajo ali niso dovolj odločni, da bi izpeljali, eni pa nočejo, ker jim tako paše in tako je že nekaj časa. Raja pa glavo v pesek in s mantro; samo, da naši (tardeči) vladajo.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano